SOBOTA V MOSTARJU

Včeraj je bil spet en lep sončen dan. Napoved se je torej uresničila, mi pa smo zaradi toplega spomladanskega vremena udejanjili tudi svoj načrt. Zjutraj smo se odpeljali v smeri morja in se ustavili v Mostarju. Mesto nam je zmeraj prijetno obiskati. Ko sva prišla v Sarajevo, je bilo videti še veliko ruševin, ostankov vojnega obdobja, zdaj pa postaj zmeraj bolj veselih barv, ima nove fasade, popravljene ceste in zakrpane ulice. Prav tako kot bosansko glavno mesto pa se počasi razvijajo in obnavljajo tudi druga. Tako se nam tudi Mostar vedno znova prikaže v novi podobi. Zdaj ko živiva v Bosni ga večkrat obiščeva. Tam je zmeraj lepo, vedno se je prijetno sprehoditi po njegovih uličicah in starem mestnem jedru, si ogledati spominke na pisanih stojnicah in narediti nekaj fotografskih posnetkov, potem pa zaviti v kakšno dobro čevapdžinico in se na koncu ustaviti še v kakšni prijetni gostilnici s pogledom na zeleno reko Neretvo ter na soncu posrkati še tisto dobro kavico ter se sprostiti ob šumenju vode in opazovanju živopisanega dogajanja.

Včeraj sva zavila še v okolico Mostarja, si ogledala samostan Žitomislići in se zapeljala še v nekaj kilometrov oddaljen kraj Čitluk. V turističnem priročniku sva prebrala o njem kar nekaj zanimivih podatkov. To seveda storiva večkrat preden se odpraviva na kakšen izlet, ampak se nama na samem kraju, kjer bi morala naleteti oziroma najti zanimivosti vredne ogleda, včasih izkaže, da jih tam, kjer bi morale biti, ni. Včeraj pa sva se kot naročeno - brez kakršnega koli iskanja in smerokazov - pripeljala pred majhno cerkev sredi Čitluka, kjer sva naletela na kamniti sarkofag iz rimskih časov, V. stol., in še bolj zanimiv iz rimskega obdobja ohranjen del mlina za mletje oljk. Mimogrede - tukaj mediteransko podnebje pripomore, da zelo dobro uspeva še vinska trta, iz katere pridelujejo znani vini žilavko in blatino.

In vrnila sva se domov v večernih urah, prijetno utrujena in pripravljena, da se zlekneva vsak na svoj del sedežne, si natočiva kozarček piva ter si ogledava nogometno tekmo Belgija - Bosna in Hercegovina. Zanimivo; malo moškega pogleda ne škodi :) Včasih smo se tako pripravljale na gledanje tekme s cimrami, danes pa je malo drugače, a so spremembe v življenju vsekakor več kot le dobrodošle. In ko so Bosanci premagali Belgijo, se je v Sarajevu začelo nočno življenje, polno veselja, praznovanja in pokanja.

DIŠI PO POMLADI

Pred dnevi smo skorajda mislili, da se je zima dokončno poslovila, a nas je vreme dokaj hitro znova presenetilo. Snežinke so se veselo poigravale na nebu, med oblaki je tu pa tam posijalo sonce, potem je zemljo namočila še kakšna dežna kaplja in tako naprej v krogotoku vse dni preteklega tedna. Pogled skozi okno je vsakič znova narisal drugačno občutenje oziroma razpoloženje.

Vikend je naslikalo sonce, tako da se nismo ničkaj dosti zadrževali za zidovi, ampak smo se odpravili ven na zrak. Dolgi sprehodi včeraj in danes so se prav prilegli. Kljub odhajanju in vračanju snežink pa se narava ne pusti motiti ob svojem prebujanju. Ptičkov je spet veliko naokrog, po parku se razlega njihovo vse bolj glasno čebljanje, zemlja se počasi barva v zeleno, grmički so pripravili svoje vrhove, da jih obdarijo spet bujni cvetovi, iz prsti pa so znova pokukali prvi zvončki, ki se po trati razraščajo s prvimi trobenticami in skupaj naznanjajo pomlad.

Pretekli dnevi so minili v znamenju novih kulturnih udejstvovanj. Bilo jih je kar veliko, gotovo pa se je najbolj prilegel koncert mladega kitarista Petrita Cekuja; priklical je spomin na osnovnošolsko obdobje, ko sem tudi sama obiskovala glasbeno šolo in igrala kitaro. Včasih tudi v duetu s Simono Pogačar. Hja, to je zdaj že zgodovina, ampak tudi lep spomin. Včasih me mika, da bi spet zabrenkala, a me kaj hitro mine, ko se zavem, da prvo igranje po dolgem času pomeni tudi sveže žulje na blazinicah prstov. Morda pa pride čas, ko bom zaigrala temu navkljub.

Prav pomladno pa smo obarvali razpoloženje na odprtju slikarske razstave akademske slikarke Mirjane Petrović z naslovom V imenu cvetja, kjer je avtorica pravzaprav opozorila na človekovo ravnanje z naravo, hkrati pa podala klic k njej nazaj.

Po dolgem času pa sva se z Valentino in Rogerjem odpravila v sarajevsko narodno gledališče na koncert Sarajevske filharmonije, ki je predstavila dela P. I. Tchaikovskega (Italijanski Capriccio op. 45, Rococo variacije za violončelo in orkester ter Simfonijo no. 4). Roger se zadnje dni prav tako intenzivno pripravlja in vsak dan vadi violino, saj ga prihodnji teden v četrtek čaka prvi koncert v Sarajevu, tako da je bil naš obisk gledališča zanj vsekakor dobra psihična priprava, za nas pa blažena pomiritev.

V petek sem za piko na i lektorirala še vabila za SKD Cankar, saj bo 8. aprila slovensko društvo praznovalo že 75. rojstni dan, obletnico pa bodo vsekakor svečano obeležili z izvolitvijo nove/-ga predsednice/-ka, proslavo in podelitvijo zahval zaslužnim sodelavcem in dolgoletnim zvestim članom.

Upam, da bo prihodnje dni lepo in sončno, da bom lahko čimvečkrat skočila s psom na kakšen podaljšan sprehod in odklop. Morda pa le ne bo več presenečenj, saj že res vse diši po pomladi.