Ja, pa res nimam še prav nič napisanega za mesec junij. Včasih se mi zdi ta blog prav odveč, še posebej takrat ko sem proti večeru od dela že čist na koncu in se mi zdi, da se z zadnjimi vzdihljaji odpravljam v posteljo. Pa vendarle ga pišem. Počasi, neobvezno, tu pa tam. In pride prav. Včasih se celo sama vračam, pokukam med strani in kaj preberem oziroma preletim.
Prva polovica junija je švignila mimo kot bi mignil. Dela in neke popolnoma odveč birokracije je bilo več kot dovolj. Zdaj je vse nared za izdajo nove knjige in srčno upam, da jo bom držala v rokah konec meseca julija. Držim pesti in fige; saj - po izkušnjah sodeč - oboje pomaga.
Vmes sva si en vikend privoščila potepanje po bavarskih gradovih. Proti Nemčiji smo se v nočnih urah odpeljali z avtobusom in lahko rečem, da ga prav nisem več navajena. Z njim se že dolgo nisem vozila, tako da je moje privajanje nanj kar dolgo trajalo. Vreme je bilo prav prijetno; ne preveč oblakov in ne preveč sonca. Pravšnje za fotografiranje in raziskovanje kraljevskega razkošja ter vijuganje med bujno vegetacijo.
Potem se je kmalu zatem znova izpisal osebni praznik, ki sem ga prijetno proslavila z domačimi in na domačem vrtu. Tokrat smo si za spremembo zaželeli namesto čevapov, ki jih imamo v Bosni več kot preveč, postrvi s krompirjevo solato ... mmm, oče jih božansko pripravi, mama pa mojstrsko obdela krompir. Lahka in nizkokalorična večerja se je prilegla; sicer pa se vsekakor vedno bolj zavedam - bliža se dopust in morje - da smo z zdravim načinom življenja oziroma prehranjevanja letos že nekoliko pozni. Torej bom izgubljanje kakšnega kilogramčka več prestavila - kot ponavadi - kar na naslednje leto.
V tem mesecu praznujemo dan državnosti. Ob tej priložnosti bova povabljena na vsaj dva sprejema. Eden se obeta že v soboto, ko SKD Cankar prireja kulturni program, po tem pa druženje s piknikom. Se ga že prav veselim, saj bom srečala nekatere meni drage ljudi, s katerimi je nadvse prijetno poklepetati. Vsekakor tudi predsednico društva Sanjo. Obljubila sem ji, da bova vadili slovenski jezik, tako da ji bom tokrat dala prvo priložnost, da spregovori v slovenščini. Večkrat me je že prosila, a sem bila preveč zasedena; vsekakor pa sem človek, ki - če nekaj obljubi - obljubo tudi izpolni.
Ura je odbila pol dvanajsto in oči se mi že počasi zapirajo ... pravkar slišim še potrkavanje dežnih kapelj, to noč bo spanje nadvse melodično ... Tako, to je bilo nekaj kar tako ...
