Že dolgo nam ni bilo tako lepo kot pred dnevi, ko smo v sarajevski gostilnici Marijin dvor predstavljali svojo poezijo slovenski literati Ivo Stropnik, Zoran Pevec, Željko Perović in moja malenkost; in se utapljali v oblačkih cigaretnega dima ter se prepuščali sanjarjenju, ki so nam ga podarile prebrane poetične zgodbe. Z roko v roki smo se podali v spoznavanje obeh svetov slovenske in bosansko-hercegovske poezije, ki sta zapisani in se bosta tudi v prihodnje beležili in dokumentirali v časopisu Republika poezije. In prav je tako; za mnoge literarne ustvarjalce, ki živijo med tukaj in tam, med Slovenijo in BiH je to odlično zaužitje obeh svetov, občutenje obeh domov.
Prihodnji dan smo se podali po lepotah Hercegovine; obiskali smo Stolac in se sprehodili med bosanskimi stečki oziroma nagrobnimi spomeniki. Seveda nismo mogli zaviti mimo tamkajšnjih majhnih gostilnic, kjer smo se okrepčali z domačo rakijo in prebudili s črno kavo, za spominek pa si priskrbeli še domače rdeče in belo vino. Pot nas je peljala naprej v Počitelj, kamnito mestece s prečudovitim pogledom na zeleno reko Neretvo, ki je mnogim domačim in tujim umetnikom od nekdaj predstavljal vir ustvarjalnega navdiha. Za piko na i pa smo v večernih urah prisopihali še na kamnite stopničke Starega mosta v Mostarju, ki je počival v tihoti in miru, saj ni bilo tod nikogar; mi smo bili njegovi edini gostje.
Slovenski in bosansko-hercegovski pesniki so se družili še na Tretjih novosarajevskih književnih srečevanjih, v okviru katerih so slovenski literati predstavili revijo Rp. Lirikon, v branje pa smo lahko dobili še zbirko pesmi Euroorientacije in Bosansko pero, ki je letos na svoje strani zajelo okrog 120 pesnikov iz 18 držav.
In vsa ta srečevanja so se začela z Željkom Perovičem, ki se je pravzaprav pred tremi leti odzval povabilu Senade Smajić na tovrstno prvo srečanje, ki se je izkazalo kot zelo pozitivno in privlačno. Potekalo pa je v Travniku, kjer je Perovič prvič spoznal Ibrahima Osmanbašića, ki pa ga je že prihodnje leto pozval na tovrstno kulturno manifestacijo v Sarajevo. Željko me je seznanil, da je prvo leto na prireditvi sodelovalo sedem avtorjev iz Slovenije, drugo leto okrog dvajset, letos pa vsi prevedeni in objavljeni niti niso mogli priti (saj jih je bilo že okrog trideset).
Za tukajšnje sarajevsko življenje lahko rečem, da mi je prav priraslo k srcu. Moje mesto ob Dravi je res lepo, ampak prav tako lepo je tudi v Sarajevu. In ko bom spet veliko v Mariboru, bom najbrž pogrešala sarajevski utrip ... tako pač to je.
