Zanimivo je, da čas zmeraj tako hiti, da ga sploh ne dohajamo več. Jutru naenkrat sledi večer in dan je minil, še preden smo se ga prav dotaknili. Tako so zbežali tudi pretekli januarski dnevi, ko smo se odzvali povabilu na odprtje razstave z naslovom Božič na starih čestitkah oz. razglednicah, ki jo je priredila galerija Collegium Artisticum in kjer smo med starimi jugoslovanskimi razglednicami našli tudi naše slovenske.
Ljudem nam je nasplošno naklonjeno - čeprav se morda tega premalo ali niti ne zavedamo - vsakdanje spoznavanje ali odkrivanje nečesa novega; novih znanj, novih ljudi. Tako smo pred časom obiskali predavanje na temo Pesništvo in filozofska misel Muhameda Igbala, človeka, misleca, ki ga mnogi strokovnjaki postavljajo ob bok Goetheju ter mnogim drugim svetovno znanim literatom, a ga na mojem dodiplomskem študiju slovenske književnosti nismo omenjali - tako da sem povabilo na rektorat sarajevske univerze sprejela z izzivom.
Ob vsem tem dogajanju pa me še zmeraj vedno znova privlači slikarska delavnica, katere se redno udeležujem in kjer se lahko prepuščam svobodnemu ustvarjanju ter druženju z zanimivimi soustvarjalkami. Seveda moramo zadnje tedne in ure pri delu dati vse od sebe, saj bodo naše likovne stvaritve prikazane v galeriji Facta ob odprtju razstave ob mednarodnemu dnevu žena.
V tem mesecu sem se tudi prvič udeležila Skupščine SKD Cankar. Zanimivo. Ob tej priložnosti me je nadvse presenetila gospa Vera, ki mi je na skupščino prinesla revijo Odjek ter mi pokazala v njej objavljene moje pesmi. Noro dobro. Bila sem izjemno vesela in vshičena, srce mi je udarjalo, skoraj bi ob tem v hipu napisala novo pesem :) Hitela sem radost podeliti z drugimi, bližnjimi, s tistimi, ki verjamejo vame ter me s svojimi dejanji in besedami pozitivno vzpodbujajo k ustvarjanju.
V petek sem se udeležila še ene skupščine, tokrat so se v bosanski prestolnici zbrali predstavniki vseh slovenskih društev v BiH, ki so podpisali pristop k zvezi Evropa zdaj in potrdili skupno delovanje in ustvarjanje v prihodnosti. Temu je sledilo nadvse prijetno druženje na rezidenci pri našem veleposlaniku in njegovi soprogi, ki sta nas prijazno sprejela. Po prostranosti domačih prostorov je odmevala celo domača slovenska pesem, ki se je - kakor je gospa povedala - tod prvič razlegala.
Danes pa že nestrpno čakam, da se bom udeležila predstavitve Sarajevskih zvezkov v Media centru. Zdaj je veliko dela že za nami; Zora Cankarjeva je lektorirana, njena naslovnica pripravljena, tako da bo lahko 8. februarja že zasijala v svoji podobi, ki sva jo s predsednico društva Sanjo Bogdanović - na fotografiji - izmenično, največkrat prek spletnih strani, spravljali v končno obliko. In ker sva delali z veseljem in iz srca lahko zagotovim, da bo izvrstnega okusa. In kaj naj Vam rečem za konec: vabljeni k pokušanju.
