.
.
Nedelja. Lep sončen dan. Rahlo pihlja, a ne preveč, tako se odločimo za ogled letošnje Barkolane. Da bo dogajanje privabilo veliko obiskovalcev, nam je jasno že na avtocesti, kjer se proti Razdrtem drenja avtomobilov.
Od doma smo odšli že v zgodnjih jutranjih urah, tako da smo si na Debelem rtiču lahko privoščili prijeten prostor, od koder so se nam bela jadra razprostirala kot na dlani. Čudovit pogled: ravna bela vrsta, ki je dajala vtis, kakor da morje sploh ne valovi. Puščica, ki čaka, da jo izstrelijo. In poči. In start je popolnoma drugačen, kakor ga je človek vajen na podobnih tekmovanjih. Jadrnice se skorajda ne premaknejo. Nastavimo fotoaparate in spremljamo vsak njihov premik. Nestrpno jih pričakujemo, da se bodo pripeljale mimo in obrnile jadra nazaj proti obali.
Dogajanje v tem trenutku že spremlja velika množica ljubiteljev tega športa in vsi tisti, ki so prišli v objem še zadnjih dišav po morju ...
Pot nas popelje v Trst in se spomnimo na film Trst je naš (in izvrstnega igralca Gojca). Ob prihodu v mestno jedro se nam izkaže, da se po njegovih ulicah in trgih mešajo različni jeziki; poti si ne križajo le jadrnice, ampak številni italijanski, slovenski in hrvaški sprehajalci, željni nedeljskega morja in sonca.
