V HRAMU LITERATURE

.

Ta večer smo v Trubarjevi hiši literature prisluhnili predstavitvam knjižnih novosti Pedagoškega inštituta in Založbe Amalietti. Med predstavljenimi knjižicami je rumeno svetila tudi moja pesniška zbirka Izsevanja, katere verzi so žlahtno izzveneli v moški različici njihovega branja. Tokrat sem jim pravzaprav prvič prisluhnila in moram reči, da sem bila nad interpretacijo navdušena. Ta hram literature je nekaj posebnega, čeprav stoji v samem mestnem središču, se po labirintnem dostopu skriva v malce muzejsko oblikovanih sobanicah, kjer se lahko zlijejo pesniške duše s sorodno harmoničnostjo duš v prijetnem občutenju zvena besed in zvoka spremljajoče se glasbe, ki je tudi tokrat napolnila prostore, ko smo lahko prisluhnili strunam kitare. Obdajalo nas je posebno, enkratno ali celo neponovljivo vzdušje, skozi katerega smo se potopili v svet literature, ki vedno znova impresionira s svojo razsežnostjo miselnih tokov oziroma vseobsegajočo sporočilnostjo, ki je pravzaprav za malega človeka zelo velika, vendar se tega sleherni posamezniki, živeč iz dneva v dan, vse premalo zavedajo.

Knjižnim novostim je prisluhnilo veliko število obiskovalcev, česar sem bila še posebej vesela, hkrati pa so me s svojim prisostvovanjem počastili izjemni ljudje, ki jih spoštujem, obenem pa mi tudi sami izkazujejo iskreno naklonjenost.

OSTATI BREZ BESED

.

Res je, da preteče najbrž veliko časa med enim in drugim snovanjem bloga, vendar še kako hitro ta mine, če si vključen v vsakdanje dogajanje na šolskih tleh, kakor je to dano meni. Včasih na te zapiske popolnoma pozabim, danes pa me je k temu spomnila prijetna gospa, za katero do sedaj sploh nisem vedela, da jih pravzaprav prebira.

.

In o čem bo tekla beseda?

.

O slovenskem kulturnem prazniku, ki je že za nami. Ob tem za Slovence pomembnem dnevu se mi zdi vsekakor pomembno, da se tudi zavedamo, kako pomembna je slovenska beseda in slovenska književnost za obstoj našega majhnega naroda. V času okrog letošnjega slavnostnega dne sem kar veliko časa gledala televizijo, poslušala radio in bila priča tudi kakšni kulturni proslavi. In zmeraj znova me zmoti popačenost slovenskih govornikov, še posebej pa njihov nadvse neprimeren nastop. In ker takšna neustrezna raba slovenskega jezika traja že dalj časa, sem se odločila za zapisovanje nepravilnosti. Ne boste verjeli, ampak zvezek se bliskovito polni. Učence v šoli poučujemo, kako se je potrebno izražati, kje naj bi uporabljali zborni in pogovorni knjižni jezik ipd., potem pa nam žalostna realnost pogasi vso svetlost našega upanja. Včasih bi bilo Slovencu bolje ostati brez besed, kot pa spregovoriti.

.

In če preidem na bolj svetlo tematiko, bom nadaljevala s Slovenskim kulturnim društvom Cankar, ki me je pred časom povabilo, da za njihov almanah napišem članek. Seveda sem se z veseljem odzvala, saj sem bila vpeta v ta hram kulture dalj časa, tako da je beseda lahkotno tekla in nastali sta kar dve strani besedila, poleg tega pa se je bilo potrebno kar na silo ustaviti.

Zdaj so tudi Cankarjevci v Sarajevu že proslavili kulturni praznik, mene pa je danes v poštnem nabiralniku čakala pošta, ki me je zelo presenetila, saj sem lahko Almanah - Zora Cankarjeva - že držala v svojih rokah in obujala spomine na prijetne dni, ki sem jih bila deležna med člani kulturnega društva v BiH.

.