OD BLIZU

.

Veseli me, da je Sarajevo res prestolnica, ki ima vsak dan za ponuditi kar veliko število kulturnih dogodkov in kulturno-zabavnih prireditev. Še posebej zanimiv in privlačen program so pripravili organizatorji Sarajevske zime, ki so v bosansko prestolnico priklicali kar 1500 umetnikov iz približno 45 držav, ki se bodo v raznovrstnih kompozicijskih zasnovah predstavili številni, kulturnih utrinkov željni publiki. Tako je tudi Valentinov večer minil v znamenju gledališke predstave Drame SNG Maribor Od blizu, ki jo je režiral poznani sarajevski režiser Dino Mustafić, sicer direktor festivala MESS. Izvrstni mariborski gledališčniki so predstavo prijetno začinili tudi s svojimi vložki, v katerih so se predstavili gledalcem, nam zaupali priprave na gostovanje in vtise iz svojega kratkega bivanja v bosanski prestolnici. Seveda so svoje izpovedi začinili še z duhovitostjo, tako da smo se lahko naužili okusnega humorja. Dvorana je bila nabito polna; ker sem sedela na začetku druge vrste, so mi ob prihodu direktorja Sarajevske zime prišle na ušesa njegove besede, polne neke dragocene radosti in vzhičenja, ko je dejal: "Pa to je čudovito. Še več. To je prečudovito." In prav taka je bila tudi odigrana dramska igra o medsebojnih odnosih, ki opominjajoče poziva človeka k čuječnosti.

Čas pa je že bil, da zaključimo s Prešernovim dnevom, kar smo v soboto opoldne storili pri Slovencih v Zenici, ki so v hotelu Rudar pripravili proslavo ob slovenskem kulturnem prazniku in jo primerno zaključili še pred pustom. V dopoldanskih urah, ko smo se odpravljali z avtomobilom proti Zenici, smo vozili zelo počasi, 60 km na uro, saj je močno naletaval sneg, z avtoceste do Kaknja pa ga še niso ostranili. Sicer smo odrinili od doma pravočasno, tako da naju je šofer še ob točnem času odložil izpred hotela, kjer so nas že čakali naši Slovenci.

In ker sva sklenila, da se v soboto nikakor ne bova predala lenarjenju, sva sprejela izziv in si v popoldanskem času v olimpijski dvorani Zetra ogledala še rokometno tekmo med Rudarjem Velenje in Bosno BH Gas, kjer so se naši navijači burno odzivali na igro, ki pa je na koncu srečanja prinesla izenačen rezultat; in sicer 31:31. Tako nam je bilo naklonjeno, da se oboji srečno poslovimo in odpravimo domov :) In bil je prav lep dan.

PROSLAVILI PREŠERNA

.

Včeraj smo tudi Slovenci v Sarajevu proslavili Prešernov dan. Slovensko kulturno društvo Cankar je v Bošnjaškem inštitutu pripravilo koncert klasične glasbe, ki sta ga odlično izvedli sopranistka Katarina Kikić in mezzosopranistka Mateja Skelo. Za klavirsko spremljavo je poskrbela Maja Aranđelović. Po dvorani so se razlegali utrinki Vivaldija, Puccinija, Bizeta, Dvoraka in še mnogih drugih skladateljev, z visokimi ubranimi glasovi pa sta nastopajoči zagovoto očarali obiskovalce.

Sanja Bogdanović, predsednica SKD Cankar ter glavna in odgovorna urednica almanaha Zora Cankarjeva je predstavila časopis, katerega korenine segajo daleč nazaj v preteklost, na njegovih straneh pa se vrstijo dogodki, ki so pravzaprav zaznamovali preteklo leto, tako da letošnja številka nosi letnico 2009. Ker sem se pred njenim izidom dogovorila, da uredim naslovnico, ki jo je za almanah prispevala slovenska umetnica Petra Varl, sem bila nadvse radovedna njene realne, žive podobe. In zdaj lahko rečem le, da je uspela. Petra Varl je nekaj časa živela v Sarajevu, kjer je s svojimi študenti ustvarjala na tukajšnji likovni akademiji. Tako naslovnica, ki jo vidite zgoraj, predstavlja Miss Sarajeva in je njeni vsebini na oranžni podlagi primerno mladostno naravnana.

V preteklih dnevih so slovenski kulturni praznik obeležili tudi v Tuzli in Banja luki; prihodnjo soboto pa ga bomo tudi s Slovenci v Zenici, kamor sva povabljena na počastitev tega - za Slovence - pomembnega dne.

ZAČETEK SARAJEVSKE ZIME

.

Pretekle dni sva imela v Sarajevu obisk, ki nama je popestril najin ustaljen urnik in nama vanj vnesel obilo dogajanja. Poleg vsega vsakdanjega vrveža smo v nedeljo med drugim obiskali tudi odpiranje letošnjega, tokrat že 26. mednarodnega festivala, imenovanega Sarajevska zima, ki bo trajal enaindvajset dni, kakor so davnega leta 1984 trajale olimpijske igre v Sarajevu. V sklopu festivalskega dogajanja, ki se bo odvijal na različnih lokacijah v mestu, se bomo lahko podali na raznovrstne kulturne manifestacije, kot so razstave, koncerti pop in klasične glasbe, ogledali si bomo pester program narodnega gledališča in še in še. Med drugim pa se bo odvijalo tudi ulično gledališče. V projektu sodelujejo tudi različna veleposlaništva, ki so v BiH pripeljala svoje umetnike in njihove kulturno-umetniške stvaritve; avstrijsko veleposlaništvo je s Sarajevsko zimo organiziralo koncert godalnega kvarteta Acies, ki smo si ga ogledali včeraj v sarajevskem Domu armije, kasneje v poznih večernih urah pa je v Domu mladih nastopila glasbena skupina Outlandish, poslušalcem in gledalcem bolj poznana po predelavi pesmi Aisha. Skupina je z drugimi umetniškimi nastopi in plesi zaznamovala tudi samo odpiranje Sarajevske zime.

V bosanskem mestu se je torej začel vrvež in vzneseni nemir, ki mu ni videti konca, saj namerava trajati še vseh naslednjih 19 dni, na prizorišča pa privabljati mlade in malo manj mlade, željne vsrkavanja kulturnih utrinkov, ki jih bo v okviru letošnje manifestacije izvedlo okrog 1500 umetnikov iz 45 držav v sklopu 129 kulturno-zabavnih prireditev. Torej, ne bo nam dolgčas.

ODMEV V ODJEKU

.

Zanimivo je, da čas zmeraj tako hiti, da ga sploh ne dohajamo več. Jutru naenkrat sledi večer in dan je minil, še preden smo se ga prav dotaknili. Tako so zbežali tudi pretekli januarski dnevi, ko smo se odzvali povabilu na odprtje razstave z naslovom Božič na starih čestitkah oz. razglednicah, ki jo je priredila galerija Collegium Artisticum in kjer smo med starimi jugoslovanskimi razglednicami našli tudi naše slovenske.

Ljudem nam je nasplošno naklonjeno - čeprav se morda tega premalo ali niti ne zavedamo - vsakdanje spoznavanje ali odkrivanje nečesa novega; novih znanj, novih ljudi. Tako smo pred časom obiskali predavanje na temo Pesništvo in filozofska misel Muhameda Igbala, človeka, misleca, ki ga mnogi strokovnjaki postavljajo ob bok Goetheju ter mnogim drugim svetovno znanim literatom, a ga na mojem dodiplomskem študiju slovenske književnosti nismo omenjali - tako da sem povabilo na rektorat sarajevske univerze sprejela z izzivom.

Ob vsem tem dogajanju pa me še zmeraj vedno znova privlači slikarska delavnica, katere se redno udeležujem in kjer se lahko prepuščam svobodnemu ustvarjanju ter druženju z zanimivimi soustvarjalkami. Seveda moramo zadnje tedne in ure pri delu dati vse od sebe, saj bodo naše likovne stvaritve prikazane v galeriji Facta ob odprtju razstave ob mednarodnemu dnevu žena.

V tem mesecu sem se tudi prvič udeležila Skupščine SKD Cankar. Zanimivo. Ob tej priložnosti me je nadvse presenetila gospa Vera, ki mi je na skupščino prinesla revijo Odjek ter mi pokazala v njej objavljene moje pesmi. Noro dobro. Bila sem izjemno vesela in vshičena, srce mi je udarjalo, skoraj bi ob tem v hipu napisala novo pesem :) Hitela sem radost podeliti z drugimi, bližnjimi, s tistimi, ki verjamejo vame ter me s svojimi dejanji in besedami pozitivno vzpodbujajo k ustvarjanju.

V petek sem se udeležila še ene skupščine, tokrat so se v bosanski prestolnici zbrali predstavniki vseh slovenskih društev v BiH, ki so podpisali pristop k zvezi Evropa zdaj in potrdili skupno delovanje in ustvarjanje v prihodnosti. Temu je sledilo nadvse prijetno druženje na rezidenci pri našem veleposlaniku in njegovi soprogi, ki sta nas prijazno sprejela. Po prostranosti domačih prostorov je odmevala celo domača slovenska pesem, ki se je - kakor je gospa povedala - tod prvič razlegala.

Danes pa že nestrpno čakam, da se bom udeležila predstavitve Sarajevskih zvezkov v Media centru. Zdaj je veliko dela že za nami; Zora Cankarjeva je lektorirana, njena naslovnica pripravljena, tako da bo lahko 8. februarja že zasijala v svoji podobi, ki sva jo s predsednico društva Sanjo Bogdanović - na fotografiji - izmenično, največkrat prek spletnih strani, spravljali v končno obliko. In ker sva delali z veseljem in iz srca lahko zagotovim, da bo izvrstnega okusa. In kaj naj Vam rečem za konec: vabljeni k pokušanju.

SVETI VEČER

.
Voščilo, ki mi ga je poklonila Berta Golob in ga delim z vami:

Sveti večer

Še istih zvezd sijaj

na isti sveti kraj

kot tisto sveto noč

nekoč.

Nekoč, ko Betlehem

postal je tih objem

in dopolnitev dni

iz večnosti.

Še isti lok neba

nad sojem vseh zvezda

in sveti ta večer

in tihi mir.

(Berta Golob)

SMUČANJE V INSBRUCKU

.

Letošnje leto smo zaključili s smučanjem v Insbrucku, kjer smo se imeli naravnost fantastično. Res je, da imamo Štajerci svoje Pohorje radi, a včasih nadvse prija skočiti še na kakšno drugo smučarsko pisto in si razširiti obzorje. Tako smo storili tudi mi in ni nam žal. Avstrijska smučišča so zelo lepo urejena, smučarskih prog je na pretek, ob vhodih v notranjost objektov pa se na vsakem vogalu ponujajo robčki za brisanje nosu in klimatske ter druge naprave, da se lahko malce pogrejemo in se pripravimo za popoldansko smuko. Sicer se tokrat nismo zadovoljili le s smučarskimi podvigi, ampak smo se predali še plavanju v hotelskem bazenu, finski savni in na koncu vseh razvad še dobri pojedini; tako da smo se v vseh pogledih dodobra pripravili na prihajajoče leto.

.

Na vrhu hriba smo uživali v razgledovanju po okoliških planinah, srkali topel čaj in se greli na soncu. Počitek je prav prijal. Mestne ulice Insbrucka so bile že prav lepo okrašene, ogledali smo si Zlato streho, se sprehodili mimo novoletnih stojnic, nakupili nekaj spominkov, obiskali muzej Swarovski ter si privoščili še kuhano vino, zvečer pa utrujeni legli v postelje in se zasanjali v pričakovanju jutrišnjega dne. Ker smo bili v olimpijskem mestu, smo se vsekakor podali še na nočno sankanje in se med seboj pomerili še v olimpijski disciplini - karlingu (carling). Dnevi so bili naravnost popolni, vreme nam je poklonilo dovolj snega za izpolnjevanje vseh naših snežnih želja in sorodnih radosti. Upamo lahko le, da nam novo leto pokloni zdravja, da se bomo lahko še naprej veselili v naših skromnih podvigih, ustvarjanju in uživanju.

PIKAPOKA

.
Še dobro, da je pikapolonica lahko obstala na belih cvetovih, saj je v Sarajevu zadnje dni zelo vetrovno. Tukajšnji prebivalci se temu sicer čudijo, saj pravijo, da takšnih vremenskih pojavov niso vajeni oziroma jih v bosanski prestolnici - in verjetno tudi širši okolici - ne poznajo.

Prejšnji teden je bilo veliko prostih dnevov. V sredo je bil v Bosni dan državnosti, v četrtek sta bila prosta najina ameriška prijatelja, saj sta praznovala dan zahvalnosti, v petek pa naju je kolegica Esma povabila na proslavitev bajrama; a sva jo prepustila miru in družinskemu krogu ter se odpravila v Tuzlo, kjer sva poiskala zanimiv arheološki park, ki priča o nekdanjem mestu, kjer so kopali sol in prav po tej soli je Tuzla dobila ime (mislim da je tuz - turška beseda in pomeni sol). Mimo arheološkega parka pelje pot skozi majhen drevored in ob plaži, posejani s senčniki in bazenčki, kjer naj bi se meščani v poletnih mesecih hladili v sladki vodi jezera, ki je tokrat z odprtimi usti gledal v nebo, ob tem pa čakal na tiste junake željne telovadbe, ki so si v popoldanskem času privoščili malo fizičnih dejavnosti za zdravo telo in počutje; saj je Tuzla pravzaprav edino mesto v Bosni, kjer sva opazila, da so v parku nameščene telovadne priprave za fitnes in podobne aktivnosti - med drugim sva tovrstno realizacijo ideje zasledila pred časom, ko sva obiskala Istanbul in se nama je zdelo blazno zanimivo. Vsekakor se je bolje rekreirati nekje na prostem, kot pa v vročih in včasih malce smrdljivih fitnes centrih. Kot zanimivo se nama je med drugim narisalo tudi, da je bila odprta turistična agencija, v njej pa nama je z vsemi potrebnimi informacijami postregla nadvse prijazna gospa. V drugih bosanskih krajih sva namreč pogosto doživela, da so bili med vikednom vsi turistični centri zaprti ali pa so delali le v soboto do dvanajste ure opoldan. In ker je bil v petek praznik - turistična agencija pa odprta - se nama je zdelo presunljivo in občudovanja vredno. Bila sva res navdušena, kakor tudi nad tem, da so v Tuzli v zadnji vojni uspeli ohraniti džamije in pravoslavne cerkve - kar morda potrjuje slišano, namreč da naj bi bila Tuzla najbolj multikulturno mesto v BiH.

V soboto je bil čisto navaden dan; na Slovensko kulturno društvo Cankar sem uspela dostaviti slike, ko sem se poigravala in ustvarjala Picassojeve ženske like, saj se je mogoče kubističnega sloga dokaj hitro naučiti in ustvariti kakšno umetnino zase in če kdor želi - tudi za druge. V prihodnjih dneh se znova pišejo dnevi odprtih vrat SKD Cankar in smo se odločili, da bo del programa zaznamovala razstava mojih slik, drugo polovičko pa bomo obogatili z branjem poezije; zategadelj se trenutno pripravljam na interpretiranje mojih pesniških zgodb.

Danes je zelo turoben in deževen dan, ponoči je pihal veter prav skozi vse špranje; in ker živiva v zadnjem petem nadstropju bloka in imava stanovanje v dveh nadstropjih in seveda skoraj pri nebu spalnico, se je na trenutke zazdelo, da uspeva zajadrati po širnem prostranstvu vseobsegajočega neba. A sva na srečo ostala prizemljena; saj se je mnogim, ki jih od nekdaj poznam, že uspelo zgoditi in glavo v višine priviti, tako da sedaj težko pogledujejo proti zemljici naši. In vso veselje, sreča in vznesenost se me polastijo vedno znova in vsakič ko se zavem, da si svoje življenje krojim popolnoma s svojimi rokami in z lastno glavo ... ob vsem tem pa ostajam trdno prizemljena, ob vseh - zame malih in malo večjih uspehih. Upam, da mi veter pikapolonice nikdar ne odpihne.