V HRAMU LITERATURE

.

Ta večer smo v Trubarjevi hiši literature prisluhnili predstavitvam knjižnih novosti Pedagoškega inštituta in Založbe Amalietti. Med predstavljenimi knjižicami je rumeno svetila tudi moja pesniška zbirka Izsevanja, katere verzi so žlahtno izzveneli v moški različici njihovega branja. Tokrat sem jim pravzaprav prvič prisluhnila in moram reči, da sem bila nad interpretacijo navdušena. Ta hram literature je nekaj posebnega, čeprav stoji v samem mestnem središču, se po labirintnem dostopu skriva v malce muzejsko oblikovanih sobanicah, kjer se lahko zlijejo pesniške duše s sorodno harmoničnostjo duš v prijetnem občutenju zvena besed in zvoka spremljajoče se glasbe, ki je tudi tokrat napolnila prostore, ko smo lahko prisluhnili strunam kitare. Obdajalo nas je posebno, enkratno ali celo neponovljivo vzdušje, skozi katerega smo se potopili v svet literature, ki vedno znova impresionira s svojo razsežnostjo miselnih tokov oziroma vseobsegajočo sporočilnostjo, ki je pravzaprav za malega človeka zelo velika, vendar se tega sleherni posamezniki, živeč iz dneva v dan, vse premalo zavedajo.

Knjižnim novostim je prisluhnilo veliko število obiskovalcev, česar sem bila še posebej vesela, hkrati pa so me s svojim prisostvovanjem počastili izjemni ljudje, ki jih spoštujem, obenem pa mi tudi sami izkazujejo iskreno naklonjenost.

OSTATI BREZ BESED

.

Res je, da preteče najbrž veliko časa med enim in drugim snovanjem bloga, vendar še kako hitro ta mine, če si vključen v vsakdanje dogajanje na šolskih tleh, kakor je to dano meni. Včasih na te zapiske popolnoma pozabim, danes pa me je k temu spomnila prijetna gospa, za katero do sedaj sploh nisem vedela, da jih pravzaprav prebira.

.

In o čem bo tekla beseda?

.

O slovenskem kulturnem prazniku, ki je že za nami. Ob tem za Slovence pomembnem dnevu se mi zdi vsekakor pomembno, da se tudi zavedamo, kako pomembna je slovenska beseda in slovenska književnost za obstoj našega majhnega naroda. V času okrog letošnjega slavnostnega dne sem kar veliko časa gledala televizijo, poslušala radio in bila priča tudi kakšni kulturni proslavi. In zmeraj znova me zmoti popačenost slovenskih govornikov, še posebej pa njihov nadvse neprimeren nastop. In ker takšna neustrezna raba slovenskega jezika traja že dalj časa, sem se odločila za zapisovanje nepravilnosti. Ne boste verjeli, ampak zvezek se bliskovito polni. Učence v šoli poučujemo, kako se je potrebno izražati, kje naj bi uporabljali zborni in pogovorni knjižni jezik ipd., potem pa nam žalostna realnost pogasi vso svetlost našega upanja. Včasih bi bilo Slovencu bolje ostati brez besed, kot pa spregovoriti.

.

In če preidem na bolj svetlo tematiko, bom nadaljevala s Slovenskim kulturnim društvom Cankar, ki me je pred časom povabilo, da za njihov almanah napišem članek. Seveda sem se z veseljem odzvala, saj sem bila vpeta v ta hram kulture dalj časa, tako da je beseda lahkotno tekla in nastali sta kar dve strani besedila, poleg tega pa se je bilo potrebno kar na silo ustaviti.

Zdaj so tudi Cankarjevci v Sarajevu že proslavili kulturni praznik, mene pa je danes v poštnem nabiralniku čakala pošta, ki me je zelo presenetila, saj sem lahko Almanah - Zora Cankarjeva - že držala v svojih rokah in obujala spomine na prijetne dni, ki sem jih bila deležna med člani kulturnega društva v BiH.

.

NA NOVO

.

Že dolgo nisem pisala bloga. Najbrž zato, ker preprosto nisem imela časa. Ko se je pokazala priložnost za oddih, pa sva se raje podala na dolge zasnežene sprehode, kakor je bil najin tazadnji v Tamarju; kjer sva posnela slikco, ki predstavlja uvod v moje pisanje.

Staro leto se počasi izteka in čas je, da gremo novim izzivom naproti. Letos bo to še posebej držalo, saj bom s prvim novoletnim dnem tudi v svoji prvi službi (posebno pa bo zlasti zaradi tega, ker je zaposlitev za nedoločen čas). No, končno si lahko malce oddahnem, po drugi strani pa bom najbrž - kakor sebe dobro poznam - zavihala rokave in delala kot mravlja.

K spremembam so prav prijetno doprinesli tudi prijatelji, s katerimi sva se zadnje decembrske dni prav prijetno in po starem zabavala na ljubljanskih stojnicah in se na novoletno praznovanje pripravljala že v sredo, ko so na Prešercu igrali Kingstoni, mi pa smo se zabavali in klepetali ter pomigovali s telesi sem in tja. Za povedati si je bilo spet veliko; še posebej pa me je razveselila Tina, ki je z Markom in Bianco prišla iz Šentjurja; za novičke sta poskrbela tudi Jure in Brigita, seveda pa jih tudi Primožu ni manjkalo.

Danes sva hitela še po zadnje nakupe, da se dodobra oskrbimo za novoletno noč na Igu pri Sari in Mihcu ter mali Izabeli, ki nam bo zagotovo polepšala večer. Sicer smo drug drugega presenetili najprej z mislimi, v katerih smo se spraševali o tem, s kom bi lahko proslavili Silvestra; in nenazadnje so istočasno zazvonili telefoni in prispela spletna pošta, ko smo mislili drug na drugega in si bili enotni, da bi bili najbolj taprava in čagatorska družba za vstop v leto 2011. Prav zaradi obetajočega se večera in pozitivnih ljudi, s katerimi ga bom preživela, sem že sedaj prepričana, da bo tudi leto, ki prihaja, optimistično in vedro. Glede na to koliko ciljev pa imam še pred seboj, pa mi zagotovo ne bo dolgčas.

.

Torej, srečno!

BARKOLANA

.

.

Nedelja. Lep sončen dan. Rahlo pihlja, a ne preveč, tako se odločimo za ogled letošnje Barkolane. Da bo dogajanje privabilo veliko obiskovalcev, nam je jasno že na avtocesti, kjer se proti Razdrtem drenja avtomobilov.

Od doma smo odšli že v zgodnjih jutranjih urah, tako da smo si na Debelem rtiču lahko privoščili prijeten prostor, od koder so se nam bela jadra razprostirala kot na dlani. Čudovit pogled: ravna bela vrsta, ki je dajala vtis, kakor da morje sploh ne valovi. Puščica, ki čaka, da jo izstrelijo. In poči. In start je popolnoma drugačen, kakor ga je človek vajen na podobnih tekmovanjih. Jadrnice se skorajda ne premaknejo. Nastavimo fotoaparate in spremljamo vsak njihov premik. Nestrpno jih pričakujemo, da se bodo pripeljale mimo in obrnile jadra nazaj proti obali.

Dogajanje v tem trenutku že spremlja velika množica ljubiteljev tega športa in vsi tisti, ki so prišli v objem še zadnjih dišav po morju ...

Pot nas popelje v Trst in se spomnimo na film Trst je naš (in izvrstnega igralca Gojca). Ob prihodu v mestno jedro se nam izkaže, da se po njegovih ulicah in trgih mešajo različni jeziki; poti si ne križajo le jadrnice, ampak številni italijanski, slovenski in hrvaški sprehajalci, željni nedeljskega morja in sonca.

PA SMO

.

V mesecu avgustu se ni dogajalo nič posebnega. Vsaj ne zame, ki sem vse več kot le vajena relacije Ljubljana/Maribor - Sarajevo in obratno. Kljub temu pa sem se z Romano in Marjeto še enkrat popeljala v bosansko prestolnico, kjer sem si za piko na i privoščila čevapčiče. Po kalorični jedi bi se sicer morali odpraviti do Ilidže tudi peš, če bi hotele izgubiti vsaj kakšen kilogram telesne teže, a nam tovrstne aktivnosti niso prav nič dišale. Pa smo se zato na izvir reke Bosne popeljali s tramvajem, potem pa sedli na fijakerja, ki nas je tjakaj odpeljal na sarajevsko pivo. V vseh štirih letih mojega bivanja v BiH sem šele tokrat izkoristila priložnost, da se popeljem s tramvajem. Prej ni bilo potrebe, saj sem živela v samem središču mesta, od koder sem do želenih lokacij potrebovala le pet do deset minut hoje. Ampak ker se zavedam, da me v bosanski prestolnici najverjetneje kar nekaj časa ne bo, sem postavila piko na i s prijetno vožnjo s tramvajem. V soboto smo se prav tako še zadnjič odpravili na izlet v Međugorje in Mostar, nedelja pa je bila pravšnja za vožnjo proti naši zeleni deželi.

Potem je sledila selitev. V štirih letih se nabere veliko stvari, ki sva jih z Boštjanom prepeljala v Maribor in Ljubljano. Ene sem, druge tja - nekak po občutku. Stanovanje v Ljubljani naju je čakalo prepleskano, sama pa sva pobarvala še vrata, stari kavč je bilo treba odnesti v klet, kolo sva postavila v kolesarnico ... in počela še veliko drugih del, ki sodijo zraven. Zdaj se lažje diha. Vse je nared. Čakava le še nova okna in hladilnik, ki bo zagotovo dodatno opremljen z razglednicami najinih prijateljev, česar se že zelo veselim. Zdaj imam dva dni uživanja, da se prepustim le sebi in svojim željam ter obiščem svoje prijateljice. Lepo je in bo; morda še lepše od septembra naprej, ko bom znova zajadrala med šolske klopi in spoznala nove ljudi.

Zdaj se bom počasi poslovila, saj grem vpisati Gano v pasjo šolo, da bo v naslednjih dveh mesecih poskrbljeno tudi zanjo in za njeno pasje druženje. Upam da ji bo povšeči, saj je dobro socializirana psička in kakor njena lastnika: odprta za vse ljudi :) (kakor tudi živali).

ČAS JE

.

Že dolgo nisem prav nič napisala, zdaj pa je nastopil čas, da to lahko storim. V bosanski prestolnici preživljava še zadnje lepe, prijetne in prevroče trenutke najinega življenja, saj se počasi seliva nazaj v Slovenijo. Vsekakor se nama Sarajevo v spomin - še posebej v poletnih mesecih - zapisuje kot mesto, ki je polno mrgolenja. Po ulicah se sprehajajo mladi in malo manj mladi, gostilnice so zmeraj polne, otroci pridno zasedajo najrazličnejša igrala, prosjaki so venomer na delu, midva pa se z najino Gano trudiva biti del vsakdana. Sprehodi in počitki v senci ob kavici in rahli sapici vetra so nama zrasli že pod kožo, tako da bova s podobnim življenjem najbrž nadaljevala tudi v naši prestolnici, kjer se bo ob Ljubljanici zagotovo našel prostor tudi za naju.

.

V zadnjem času me je sicer najbolj skrbelo ponovno najti službo, a se mi je na srečo to zgodilo na pravem mestu in ob pravem času, tako da lahko prihodnji teden brezskrbno in zares počitniško zajadram na morje. Sicer pa pravim, da je to tudi prav. Zdaj lahko le še trdim, da se delavnost in vztrajnost slej ali prej poplača. V Sarajevu sem - kljub temu da nisem bila v rednem delovnem razmerju - ves čas živela karseda ustvarjalno; za različne časopise sem pisala članke, za literarne revije sem prispevala svoje otroške pesmi in poezijo za odrasle, preizkušala sem se v snovanju haikujev, lektorirala sem diplomske in magistrske naloge, veliko sem slikala (v tehniki olje na platnu) ter pomagala pri delovanju Slovenskega kulturnega društva Cankar. Ob tem sem kanček prostega časa izkoristila še za podiplomske izpite, pa lahko rečem, da so leta naokrog. In prihaja čas, ko se bova morala posloviti od najinega diplomatskega mandatnega bivanja v BiH. V zavesti pa tudi sicer se že počasi pripravljava na vrnitev, se srečujeva in poslavljava s prijatelji in znanci ter se veselo pakirava. Veliko stvari sva že odpeljala, kar nekaj pa jih na selitev še čaka. Kovčkov in podobnih reči je zmeraj premalo. Sicer bi lahko bila bolj zahtevna in svobodna, saj bi naju lahko preselila selitvena služba, a sva pač človeka, ki rada take reči opraviva sama zase, čeprav je morda nekoliko težje in zahteva več napora.

.

Ljubljana se bo tako znova pokazala kot mesto mojega bivanja. Prav všeč mi je; še posebej pa to, da sem nama poiskala stanovanje v strogem središču mesta, od koder se bova lahko z Gano sprehodili do parka v petih minutah, pičlih pet minut mi bo vzela pot do centra, okrog deset pa jih bova z Boštjanom potrebovala do Plečnikove tržnice, kjer se mi bo ob sobotah dopoldne med svežim sadjem in zelenjavo prav gotovo privlačno sprehoditi.

Nič, kaj naj rečem: selitev sem že vajena, mislim pa, da naju v naši zeleni deželi čakajo nove naloge, nove izkušnje, nova spoznanja in nova uživanja. Čas je, da zapreva eno poglavje svojega življenja ter se prepustiva novemu valovanju. Srečna sem, da mi je Sarajevo prineslo svojevrstne izkušnje, ki so obogatile moje življenje, ob nama pa so bili ljudje, s katerimi sva stkala pristne prijateljske vezi, ki jih bova obdržala in gojila tudi v prihodnosti.

Slovenska beseda obarvala maj

.

Tudi letošnji maj ni bil obarvan nič drugače kakor pa zelo slovensko. Cel mesec se je v bosanski prestolnici dogajalo. Potekali so že tradicionalni Cankarjevi dnevi, ki predstavljajo dan društva in zaznamujejo spomin na rojstvo velikega slovenskega pisatelja Ivana Cankarja. Ob tej priložnosti se na različnih sarajevskih odrih zvrstijo številne prireditve in predstave. Prav tako se odvijajo športne dejavnosti, kakor sta šahovsko tekmovanje in teniški turnir, ki obuja spomin na v zadnji vojni preminulega mladega športnika slovenskega rodu Jana Doršnerja.

To soboto smo se udeležili rojstnega dne, potem pa nadaljevali z zaključkom šole dopolnilnega pouka slovenskega jezika ter se zvečer udeležili predstave Romeo in Julija, komedije, ki so jo fantastično odigrali amaterji, dramski igralci društva Bazovica s hrvaške Reke. Predstava je hkrati zaznamovala konec šole in Cankarjevih dnevov.

Kaj še je prinašal maj, izlivajoč se v junij? Ja, v maju sta naju prišla obiskati prijatelja Tina in Marko. Štiridnevno druženje se je prav prileglo; med pohajkovanjem po Sarajevu smo se utegnili popeljati tudi v Mostar. V bosanski prestolnici pa smo se udeležili koncerta v Cheersu, pred katerim se nahaja londonska telefonska govorilnica. Imeli smo se fantastično, druženje pa bomo ponovili ob prvem obisku v Šentjurju ali Kranju.

Sarajevo je obiskala tudi moja skorajda najljubša skupina Jinx, ampak ker so nastopili v Coloseum Clubu, se povabilu nisva odzvala, saj je bilo na koncertu priporočeno sedeti in poslušati. Kako naj grem na koncert in sedim? Ne, to ne gre skupaj in se tudi ni izšlo. Ta petek pa sva izkoristila priliko in ob prvi priložnosti zavila na dogajanje koncerta skupine Dubioza kolektiv, ki je pričarala noro vzdušje med publiko; dvorana Doma mladih se je napolnila, ponujali so izvrstno pivo, obiskovalci so bili nadvse kultivirani, plesalo se je in pelo - kot že dolgo ne, vendar ko se je koncert končal, grupa ni zaigrala niti enega komada več, kakor je to v navadi. Ko se je zgodil konec, je bila to pika na i. Ničesar več. Potem sva zavila še na košček pice in domov.

Vikend je bil kar razgiban; dejavnosti v soboto in včeraj, ko smo imeli na veleposlaništvu volitve, so bile kar velik zalogaj za vikendaško razpoloženje, ki je bilo tokrat pestro, malo zabavno in malo delovno obarvano. Zdaj pa se bom vrnila k lektoriranju zajetne nastajajoče knjige, ki prinaša veliko dela, saj zajema okrog tristo do štiristo strani, a je hvalabogu več kot le vredna branja. Zato lahko rečem le - veselo na delo.