PO STRADUNU

.

Hja, v tem aprilskem deževnem dnevu, kakršen je danes, se prav rada spominjam najinega kratkega oddiha na Pelješcu. Kraj je postal najina že tradicionalna dopustniška destinacija. Še zmeraj je zanimiv in privlačen, ni naju razočaral ali zdolgočasil.

Kakor je pri nama že v navadi, sva se tudi letos potepala po Dubrovniku. Odkar letujeva na Pelješcu in je Dubrovnik razmeroma blizu, ga redno obiščeva in se sprehodiva po njegovih uličicah ter znamenitem Stradunu, priljubljenem sprehajališču vseh domačinov, še posebej mladih, prav tako pa tudi turistov z vseh koncev sveta. Ker je to najina turistična točka v vrhuncu poletja, ko se tod gnete na tisoče ljudi, sva bila tokrat prepričana, da bo zagotovo veliko manj popotnikov, saj je šele mesec april. Pa sva se uštela. Vijugala sva med množico tujcev, predvsem penzionistov, parkirno mesto pa sva le stežka našla. Razlika je le v tem, da sva bila tokrat veliko bolj sveža in spočita, saj naju je zmerno hladil veter, tako da je bilo razpoloženje za tovrsten potep pravšnje.

Ko sva se povzpela na razgledno točko, se je razlegel pogled daleč naokoli po dubrovniškem področju. Vse se je zdelo tako lepo harmonično stopljeno z naravo, vsa okolica, hiše s svojimi cvetličnjaki in z bujnim zelenim rastjem, stisnjene ob peščeno ali kamnito obalo. Tam v daljavi pa pomešane z grički, majhnimi polji in dolinami, pa vse še tako zeleno, neožgano od sonca. Vedno znova občudujem doline in hribe, plaže, zalive in široko morsko obzorje, galebe, ki se dvigajo k soncu in spet spuščajo k rdeči zemlji, vse, kar je darilo narave, oplemeniteno z življenjem ljudi skozi tisočletja. Velike in majhne bele vasi kamnitih hiš z balkoni, terasami in stopnišči, z rdečimi strehami, s cvetjem vseh barv, vonjev in oblik, z majhnimi vrtički, s širnimi borovimi gozdovi in sadovnjaki. Iz daljave vse izgleda neresnično, vendar je polno življenja.

KULTURNO

April je bil kar pester, na urniku in že kot vsakodnevna rutina oziroma navada se zmeraj uresniči kakšna kulturna dejavnost. Včasih je bilo tovrstnih aktivnosti nekoliko manj, enkrat na mesec je bil na programu obisk gledališča, danes pa se udejstvovanja na tovrstnih prireditvah kar vrstijo. Lahko rečem, da so mi te stvari zlezle že prav pod kožo in je to postalo zame nekaj že popolnoma utečenega in prijetnega. Ob tem pa se na vsaki udeležbi kulturnega dogodka zabavam, hkrati pa združim prijetno s koristnim, saj mi vsak tak obisk prinese tudi neko novo spoznanje. Res je prav prijetno, duševna hrana, ki jo bom gojila v bližnji in daljni prihodnosti.

Sarajevo ob 60-letnici obstoja ''JU Sarajevo Art'' prireja številne zanimivosti. Vsak lahko najde kaj zase. Tako sva v aprilu prisluhnila klavirskemu koncertu Milice Pap v Bošnjaškem inštitutu, prav tukaj tudi koncert glasbenikov Werethmuller in Leu, ki ga je priredilo švicarsko veleposlaništvo, obiskala sva gledališče in poslušala Sarajevsko filharmonijo, ob vsem tem pa sva za piko na i dodala še koncert pianistke Jasminke Stančul. Izbrala je skladbe Beethovna in Schuberta, ki so bile za uho nadvse prijetne. Moja radovednost je zavila še na odprtje 12. mednarodnega knjižnega sejma v centru Skenderija, kjer sem z navdušenjem brskala po naslovih knjig in vijugala med stojnicami. Kot vselej zvesta Mariborčanka pa me je prijetno presenetila in razveselila razstava starih in novih fotografij Maribor nekoč in danes, katere avtor je Smiljan Pušenjak, postavili pa so jo na ogled v sarajevskem zgodovinskem muzeju, in za katero sem našim prebivalcem mesta ob Dravi poklonila tudi nekaj besed v našem štajerskem časniku Večer ter tako znova združila prijetno s koristnim.

Ni kaj, zleze pod kožo - kultura in kulturno.

UŽIVAŠKO

Hja, bliža se dan brez dela, mi pa smo ga že dodobra izkoristili prejšnji vikend, ki smo si ga tudi malo podaljšali, da bi lahko dlje časa uživali na soncu ob morju v - po tolikih letih dopustovanja na istem kraju - zdaj že čisto našem Pelješcu.

Vse je bilo še tiho in mirno, tako da se je dalo v miru ležati, svobodnjaško lenariti in poslušati glasove galebov in šumenje valov. Pravi oddih. Vse štiri od sebe. In vso plažo le zase. Tu in tam je razbil tišino kakšen štirikolesnik ali pa je našo Gano pobliže pozdravil kak potepuški psiček, ki ga je najin tlesk z dlanmi kaj hitro spet napotil naprej, kamor je bil že namenjen.

Sprehodi po razgibanem polotočku v eno smer od Kučišta do Vignja ali v drugo od Kučišta do Orebiča, ki je nekoliko daljša, so nam vsem trem prav dobro deli. Sonček je sijal, a nas je na pohodu zmerno hladil veter. Sprva, ko smo se ustavili pri smerokazu, na katerem je podatek seznanjal, da je do samostana na vrhu le dober kilometer, sva se nekoliko kremžila, potem pa le ubrala pot pod noge, razvila kakšen dober čvek, vzela v roke pol litra hladne vode, spustila psa z vrvice, da je lahko držal svoj tempo in ne najinega; ter se tako vzpenjala dobre pol ure do razglediščne točke, kjer smo počili na soncu in vetru in se razgledovali po zeleni okolici, sinje modri morski gladini, na kateri je odseval obris sosednje Korčule, kamor je seglo tudi naše oko. Po daljšem počitku je sledil spust, temu pa obljuba, da prihodnjič osvojiva vrh Sv. Ilije.

Počutje je bilo res fantastično in sveže. Noči še prijetno hladne, dnevi pa tudi ne prevroči. Ljudi je bilo zelo malo, pripeljalo se je nekaj slovenskih in drugih turistov, ki nameravajo prvomajske praznike preživeti ob slani vodi ali bolj pogumni že v njej. Ugodnemu maestralu pa se zagreti deskarji seveda niso mogli upreti, zato so pisana jadra že vijugala po morju do Korčule in se spet vračala na svoj rt, od koder so začela pot. Trava v kempih je še zelo zelena. Po ograjah pa se vzpenja bujno živopisano rastlinje, ki krasi okolico in s svojimi rdeče obarvami cvetovi vzbuja našo pozornost.