Hja, v tem aprilskem deževnem dnevu, kakršen je danes, se prav rada spominjam najinega kratkega oddiha na Pelješcu. Kraj je postal najina že tradicionalna dopustniška destinacija. Še zmeraj je zanimiv in privlačen, ni naju razočaral ali zdolgočasil.
Kakor je pri nama že v navadi, sva se tudi letos potepala po Dubrovniku. Odkar letujeva na Pelješcu in je Dubrovnik razmeroma blizu, ga redno obiščeva in se sprehodiva po njegovih uličicah ter znamenitem Stradunu, priljubljenem sprehajališču vseh domačinov, še posebej mladih, prav tako pa tudi turistov z vseh koncev sveta. Ker je to najina turistična točka v vrhuncu poletja, ko se tod gnete na tisoče ljudi, sva bila tokrat prepričana, da bo zagotovo veliko manj popotnikov, saj je šele mesec april. Pa sva se uštela. Vijugala sva med množico tujcev, predvsem penzionistov, parkirno mesto pa sva le stežka našla. Razlika je le v tem, da sva bila tokrat veliko bolj sveža in spočita, saj naju je zmerno hladil veter, tako da je bilo razpoloženje za tovrsten potep pravšnje.
Ko sva se povzpela na razgledno točko, se je razlegel pogled daleč naokoli po dubrovniškem področju. Vse se je zdelo tako lepo harmonično stopljeno z naravo, vsa okolica, hiše s svojimi cvetličnjaki in z bujnim zelenim rastjem, stisnjene ob peščeno ali kamnito obalo. Tam v daljavi pa pomešane z grički, majhnimi polji in dolinami, pa vse še tako zeleno, neožgano od sonca. Vedno znova občudujem doline in hribe, plaže, zalive in široko morsko obzorje, galebe, ki se dvigajo k soncu in spet spuščajo k rdeči zemlji, vse, kar je darilo narave, oplemeniteno z življenjem ljudi skozi tisočletja. Velike in majhne bele vasi kamnitih hiš z balkoni, terasami in stopnišči, z rdečimi strehami, s cvetjem vseh barv, vonjev in oblik, z majhnimi vrtički, s širnimi borovimi gozdovi in sadovnjaki. Iz daljave vse izgleda neresnično, vendar je polno življenja.
Ni komentarjev:
Objavite komentar