.
Lepo je, če človek najde prijetnega in iskrenega sogovornika, sploh pa, če mu v življenju pride tako nepričakovano naproti, kakor se je to zgodilo meni. Povsem neplanirano in nenadoma, ko sem se bila v hipu primorana odločiti, da vzamem s seboj najnujnejše stvari in odidem iz rojstnega kraja, na katerega sem bila zelo navezana, kjer sem imela prijatelje tako tiste iz osnovne, srednje šole kakor tudi s študentskih časov. In ko je prišel čas, da se končno le postavim popolnoma na svoje noge in zaživim lastno življenje ter se soočim z dobrim in slabim, kar človeku nameče na pot usoda, sem si rekla le: ''Sprejmi selitev in prvo zaposlitev kot izziv in kot novo pot, ki se šele začenja in ki jo v neki meri lahko oblikuješ in usmerjaš tudi popolnoma po svojih lastnih zamislih ... '' In po trdni odločitvi - čeprav v svoji notranjosti še zmeraj nekoliko majavem občutenju - sem odšla na pot, ki se ji dejansko lahko reče samostojno življenje.
.
In Ljubljana mi je naslikala resda prijetno presenečenje, občutenje je bilo naenkrat domače, nova služba in tamkašnji ljudje so me popolnoma in sprve lepo sprejeli in takšnemu občutku, ki zadene človeka tako naenkrat in še posebej na prvem službovanju, lahko človek reče le, da je res mega fantastičen (ali pa ga morda niti ni mogoče izraziti z besedami). In še dandanes so spomini živi, živijo in nas povežejo na razpotjih naše poti. S prvimi sodelavci še danes ohranjamo vezi, tako ali drugače, ... Pokramljamo v živo ali po telefonu, si izmenjamo misli in dogajanja po spletni pošti, se preberemo na razglednicah in tako na nek način potujemo skupaj skozi čas.
.
In Tanja me je nadvse prijetno presenetila. Srečava se vsako leto junija. Ona ima rojstni dan konec maja, jaz pa v začetku junija; tako sva si začrtali, da bova osebni praznik proslavljali vsako leto v juniju, si takrat privoščili kaj dobrega za pod zob in malo pokramljali za nazaj in za celo leto naprej. In tako je vsa leta tudi bilo; dokler se nama zaradi obveznosti letošnji junij ni 'sfižil' in padel v vodo. Pa se nisva dali. Tanja je imela cel kup službenih obveznosti, jaz pa selitev iz Sarajeva v Banja Luko; ob tem iskanje stanovanja in še cel kup malenkosti, ki vzamejo veliko časa. In sva obe verjeli, da naju nič ne more ustaviti. In Tanja je kot blisk sporočila, da prihaja jutri v Banja Luko na avtobusno postajo ... kar nisem mogla verjeti. In vse to za naju. Pot, le dan in pol druženja v Banja Luki in vrnitev v Ljubljano. Ma, sem si rekla - je pa res od sile. Lepo je, ko začutiš sočloveka in najdeš iskrenega sogovornika, takšnega, ko se ti ni treba pogovarjati le o vremenu in obirati in čenčiti nekaj neoprijemljivega, kar tjavendan, ampak se lahko dotakneš tudi globjih življenjskih tem in razglabljanj ... in ti je ob tem prijetno in se počutiš tako polnega oziroma popolnega. In vsekakor je najino enkrat-letno druženje nekaj posebnega, pristnega, nadvse prijetnega ... Tako sva pretekli dan krožili po Banja Luki, si privoščili dobro kosilo, se osvežili z naravnim pomarančnim sokom, okušali pravo bosansko kavo, se nastavljali soncu - ko so se vsi nekje skrivali v senci ali za domačimi zidovi - krožili po Kastelu in spoznavali njegovo zgodovino, si ogledali gradnjo znamenite Ferhadijine džamije, se hladili v Banskih dvorih, se fotografirali pred mogočnim hramom, pravoslavno cerkvijo, ki je letos zablestela v vsem svojem sijaju ... in si privoščili klepetanja, v majhnem mestecu, kjer naju nihče ne pozna, kjer sva bili pravi turistki in kjer si naju nihče ni dovolil motiti.
.
Tanjin obisk je bil naravnost presenečenje in na podlagi katerega lahko zaključim, da je lepo, če začutiš človeka in najdeš sogovornika ter utrdiš vezi ... in si preprosto rečeš: ''Nič naju ne ustavi.''
