NAPREJ IN NAZAJ

.

.

Včeraj sva se za kratek čas poslovila od morskih radosti in se vrnila v bosansko prestolnico. Vmes sva se v poznih večernih urah ustavila v Mostarju, kjer vedno rada za hip postaneva in se sprehodiva po njegovih uličicah, ki pa so bile včeraj polne turistov. Iz stojnic so se ob soju uličnih luči svetlikali drobni spominki in nakit, ulični vrvež pa je spremljalo žuborenje zelene reke Neretve. Potem sva nadaljevala v smeri Sarajeva. Nič kaj preveč nama ni bilo tožiti se, da je konec dopusta, saj imava v mislih že podaljšane vikende, ko se bova v septembru spet večkrat odpravila proti morju in Pelješcu in se predajala morskim užitkom. Vmes bo potrebno postoriti še nekaj reči, udejanjiti nekaj že pred počitnikovanjem zastavljenih ciljev, pričakujem še izid knjige, napisati pa bom morala še eno zanimivo seminarsko nalogo. Tema je privlačna, tako da bo tudi pisanje nekako steklo. Na voljo imam dobre tri tedne, torej časa več kot dovolj, da stvari izpeljem kot je treba.

.

Jutri odrineva proti Banja Luki, kjer ostaneva še nekje do začetka septembra. Vmes naju bosta prišla obiskat moja starša, oglasil se bo še Boštjanov brat, na tamkašnjem slovenskem društvu sem prav tako dogovorjena za srečanje s Slovenci, v muzejskih prostorih pa je na ogled še zanimiva razstava slik avtorja Alojza Ćurića, ki si jo nadvse želim ogledati. Torej, dejavnosti ne zmanjka.

.

Počasi bova začela sestavljati mozaik o zanimivostih naslednje države oziroma popotovanja, ki ga imava v mislih in bo na sporedu še to leto; tako da bo potrebno najti in preštudirati literaturo in poiskati drobne zanimivosti za raziskovanje. Tokrat se nama bosta pridružila še slovensko-ameriška prijatelja Valentina in Roger. Datume smo že uskladili in upam, da nam nič in nihče več ne pride do živega. Vsekakor pa imata ta dva v mislih še eno idejo - smučanje, in tudi to še letos. No, in potemtakem srčno upam, da bom božič in novo leto preživela doma za pečjo, v miru in na toplem ... s komerkoli ali brez kogarkoli.

.

Tako, vsako leto greva s Pelješca naprej in zmeraj najdeva priložnost, da se vrneva nazaj ... tako bova storila tudi letos.

.

PO ODISEJEVIH POTEH

Pred dnevi sva se odpravila na enega najlepših jadranskih otokov – na Mljet. Z najinim motornim štirikolesnikom, ki je dobršen čas počival, sva se – za počitniško poležavanje – v zgodnjih jutranjih urah odpeljala v Trstenik, odkoder sva s privatno ladjico, ki ima za seboj že veliko kilometrov ribiških poti, zajadrala proti nacionalnem parku, za katerega legenda pravi, da je pred davnimi časi morje na ostre mletske skale naplavilo starogrškega junaka Odiseja, kasneje pa še apostola Pavla. Tako kot je usoda na otok prinesla Odiseja, tako sva tudi midva za hip postala in počila na kamnitih tleh tega prečudovitega otočka, kjer te očara nedotaknjenost narave, čist zrak, kristalno čisto morje, gostoljubnost domačinov in sprehajanje po senčici, ki jo daje borov gozd. Prav nič ni težko vzeti pot pod noge in se navduševati nad raziskovanjem tega skrajno južnega hrvaškega kotička, ki privablja mnogo turistov; med njimi je bilo letos slišati celo veliko ruske govorice.

Razen naravnih lepot je tod najti tudi številna arheološka najdišča. O minulih časih priča uvala Polače, kjer je najti ostanke rimske palače izklesane v kamen. Na tem mestu stoji že od 2. stoletja. Svoj čar daje še starokrščanska bazilika, največja in najlepša med številnimi cerkvicami na otoku.

Posebej pa se prileže počitek na popolnoma svojem kotičku ob morju, namakanje v Malem ali Velikem jezeru, kjer lahko človek svobodno uživa pod milim nebom, se nastavlja soncu, posluša ščebetanje ptic v borovem gozdičku in se predaja nežnemu božanju blage sapice vetra ter brezmejnemu dopustniškemu sanjarjenju. Prav zagotovo lahko polna barvnih vtisov zaključim, da se ni čuditi, da je tod od nekdaj našlo svoj navdih za ustvarjalno življenjsko pot mnogo umetnikov, književnikov, skladateljev in arhitektov.

S ČEFURJI NA DOPUST

Že dolgo si prigovarjam, da je treba vzeti v roke večkrat nagrajeno knjigo, Vojnovićev roman Čefurji raus. In si v spomin zapisati svoje občutke in misli, porojene ob njenem prebiranju. Knjigo sem kupila pred kratkim. V Sarajevu sem se v knjigarni Zoro udeležila predstavljanju knjige, ki nosi bosanski naslov Čefurji napolje; za katerega se mi osebno zdi, da bi lahko obdržal čisto svoje ime, kakor je zapisano v izvirniku, saj tudi besede raus ne najdemo v slovenskem besednjaku; pa vendar je dovoliti, da ostane po zamisli avtorja ali pa prevajalca. Najdemo pa v SSKJ besedo ravs, ki je razložena kot spopad ali pretep, zlasti s potegovanjem krempljev, zob po nasprotniku …

In sem si na dopustu privoščila spopad z Vojnovićevimi čefurji. Na balkonu, ob morju in soncu, nekaj kilometrov južneje od njihove domovine, ki jo pravzaprav lahko označim kot moj drugi dom, ki se mi naslika s popolnoma enako pisanimi in duhovitimi prikazi, kot je to storil avtor v knjigi: »/Bosna je država, v kateri ti lahko ovce prečkajo glavno cesto v državi./ … /Bosna je država, v kateri te policaj ustavi zaradi prehitre vožnje, ti grozi s sodnikom za prekrške, potem pa reče:»Sam sa sobom vidi, kolika bi ti bila kazna, samo vodi računa, da smo nas dvojica!«/ … /Bosna je država, v kateri vsi pijejo kapučino, ker nikoli ne veš, ali moraš naročiti kavu, kafu ali kahvu./ … /Bosna je država, kjer ti doktorji napišejo zdravila na listek, ki ga potem pošlješ sorodnikom v Nemčijo … kjer ljudje težje dobijo vizo kot diplomo, a jim viza tudi bolj koristi.« (Vojnović, Čefurji raus, 2008: 172–173). Ja, in vse to je še kako res. Knjiga je po besedah Vlada Žabota »izjemen tekst za dober film, vendar literarnost, ki je specifika literarnega početja, roman nekako zaobide ali jo celo ignorira./ … /Strinjam se, da prinaša nekaj novega, ne verjamem pa, da prinaša literarno kvaliteto. Verjamem, da prinaša kvaliteto, ki razširja duha in percepcijo Slovencev osvežuje ali plemeniti, a ko gre za diferentio specifico literature same, ne vem, ali je tako zelo močan, da presega druge.« (Delo, Sobotna priloga, 1. avgust 2009: 40). Sama o tem ne želim soditi, saj mnoge avtorje, domačega in svetovnega porekla, nekatere prvič, druge vnovič, odkrivam, prebiram, tehtam, premlevam, gnetem, sestavljam, literarne kritike pa nisem najbolj vešča (morda zaradi mojega perfekcionizma – nikoli nisem tako dobra, da ne bi mogla biti boljša) … Vsekakor pa velja, da so kriteriji za dobro besedilo lahko med ljudmi popolnoma različni, presoji namreč poseben poudarek daje tako razgledanost kakor seveda tudi strokovnost tistega, ki literarno delo vzame pod drobnogled. Nekateri pa se pri tem zadovoljijo le s statističnimi podatki, na podlagi katerih ugotovijo, katero je najbolj brano delo, hit poletja, na osnovi tega pa preprosto zaključijo, da je tudi najboljše.

Knjigo sem prebirala med počitnicami; zatorej sem si jo privoščila na popolnoma lahkoten način, nekaj branja kar tako, za dušo, smeh in sprostitev, z glavo na zabavo, za goli užitek ob prepoznavanju že znanega in pričakovanega, za knjigo, ki je dopolnila moj dan.

Kot slovenistki bi mi predstavljala izziv primerjava izvirnika in prevoda v bosanski jezik; koliko je v prevodu ostalo tistih jezikovnih utrinkov, pristnih čefurskih, značilnih za življenje Čefurja na Fužinama (besed, fraz, rekel …) Zanimivo bi bilo branje sveže napisane knjige in v njej predstavljeno življenje Janeza v Bosni.

No, morda sem komu namignila z željo po še.

LENARJENJE.COM

.

.

Poležavanje na plaži; ob kamnitem pomolu, na katerega so privezani mali in veliki čolni, moderni, luksuzni, popolnoma očiščeni, vseh možnih barv in oblik, zraven njih pa tisti skromni in ljubki, večinoma beli, namenjeni predvsem ribištvu in preživetju, šele nato pa razvajanju z željo po iskanju najbolj skritih in s peskom pokritih morskih kotičkov; telo se predaja božanju toplega vetra, ki se poigrava z brisačo pod glavo, da na levi in desni poskuša s svojim nemirnim vihranjem, s svojimi konci, ki se vztrajno dvigajo in se vedno znova in znova znajdejo na golih tleh; končiči prstov se dotikajo razbrazdanih tal in po njih pazljivo tipajo v ritmu, ki ga na uho prinaša blago sozvočje šumenja morskih valov in ščebetanja belih galebov, ki preplavljajo sinje nebo in se zaletavajo v terasasto korčulansko obalo ter se v parih vračajo spet na domač pelješki pomol, kjer za trenutek počijejo in znova ponovijo igro z vznesenim zaletom proti razlitim ovčicam, ki se pasejo na prostranem nebu; blaženi spokoj prekinjajo glasovi otrok, včasih glasni, včasih spet tihi, kakor jih prinaša sapica vetra, včasih blaga, včasih spet sunkovita; prav taka je tudi trmasta, muhasta in vztrajna pista deskarjev, začetnikov in profesionalcev, mladih in malo manj mladih, ki razbijajo morske valove in se v zankah ali brez s pisanimi jadri približujejo sosednjemu otoku in se vedno znova vračajo na točko, odkoder so zaznamovali svoj začetek; sem in tja se lahkotno pozibavajo palme, ki mahajo s svojimi različno dolgimi zelenimi peresi in se sklanjajo nad postavljene domove prišlekov, ki so tod našli varno zavetje; včasih nanje sede tudi črn kos, ki je stalen obiskovalec vinske trte, speljane nad najino teraso, ki se je v vseh letih najinega dopustovanja že precej razbohotila in daje prijetno senco, najinega gosta pa obdari s pregrešno sladkimi in polnimi grozdi, da se kar vrača in vrača; na okrogli mizi čakajo različni časopisi, revije in knjige, ki jih prelistavava, prosto prebirava, naprej in nazaj, brez določenega prostora in časa, se predajava in vživljava v sočne zgodbe z vznemirljivimi začetki in presenetljivimi konci … in se preprosto prepuščava užitkom, ki jih riše čas brezskrbnega dopustovanja.

.