četrtek, 6. avgust 2009

S ČEFURJI NA DOPUST



Že dolgo si prigovarjam, da je treba vzeti v roke večkrat nagrajeno knjigo, Vojnovićev roman Čefurji raus. In si v spomin zapisati svoje občutke in misli, porojene ob njenem prebiranju. Knjigo sem kupila pred kratkim. V Sarajevu sem se v knjigarni Zoro udeležila predstavljanju knjige, ki nosi bosanski naslov Čefurji napolje; za katerega se mi osebno zdi, da bi lahko obdržal čisto svoje ime, kakor je zapisano v izvirniku, saj tudi besede raus ne najdemo v slovenskem besednjaku; pa vendar je dovoliti, da ostane po zamisli avtorja ali pa prevajalca. Najdemo pa v SSKJ besedo ravs, ki je razložena kot spopad ali pretep, zlasti s potegovanjem krempljev, zob po nasprotniku …

In sem si na dopustu privoščila spopad z Vojnovićevimi čefurji. Na balkonu, ob morju in soncu, nekaj kilometrov južneje od njihove domovine, ki jo pravzaprav lahko označim kot moj drugi dom, ki se mi naslika s popolnoma enako pisanimi in duhovitimi prikazi, kot je to storil avtor v knjigi: »/Bosna je država, v kateri ti lahko ovce prečkajo glavno cesto v državi./ … /Bosna je država, v kateri te policaj ustavi zaradi prehitre vožnje, ti grozi s sodnikom za prekrške, potem pa reče:»Sam sa sobom vidi, kolika bi ti bila kazna, samo vodi računa, da smo nas dvojica!«/ … /Bosna je država, v kateri vsi pijejo kapučino, ker nikoli ne veš, ali moraš naročiti kavu, kafu ali kahvu./ … /Bosna je država, kjer ti doktorji napišejo zdravila na listek, ki ga potem pošlješ sorodnikom v Nemčijo … kjer ljudje težje dobijo vizo kot diplomo, a jim viza tudi bolj koristi.« (Vojnović, Čefurji raus, 2008: 172–173). Ja, in vse to je še kako res. Knjiga je po besedah Vlada Žabota »izjemen tekst za dober film, vendar literarnost, ki je specifika literarnega početja, roman nekako zaobide ali jo celo ignorira./ … /Strinjam se, da prinaša nekaj novega, ne verjamem pa, da prinaša literarno kvaliteto. Verjamem, da prinaša kvaliteto, ki razširja duha in percepcijo Slovencev osvežuje ali plemeniti, a ko gre za diferentio specifico literature same, ne vem, ali je tako zelo močan, da presega druge.« (Delo, Sobotna priloga, 1. avgust 2009: 40). Sama o tem ne želim soditi, saj mnoge avtorje, domačega in svetovnega porekla, nekatere prvič, druge vnovič, odkrivam, prebiram, tehtam, premlevam, gnetem, sestavljam, literarne kritike pa nisem najbolj vešča (morda zaradi mojega perfekcionizma – nikoli nisem tako dobra, da ne bi mogla biti boljša) … Vsekakor pa velja, da so kriteriji za dobro besedilo lahko med ljudmi popolnoma različni, presoji namreč poseben poudarek daje tako razgledanost kakor seveda tudi strokovnost tistega, ki literarno delo vzame pod drobnogled. Nekateri pa se pri tem zadovoljijo le s statističnimi podatki, na podlagi katerih ugotovijo, katero je najbolj brano delo, hit poletja, na osnovi tega pa preprosto zaključijo, da je tudi najboljše.

Knjigo sem prebirala med počitnicami; zatorej sem si jo privoščila na popolnoma lahkoten način, nekaj branja kar tako, za dušo, smeh in sprostitev, z glavo na zabavo, za goli užitek ob prepoznavanju že znanega in pričakovanega, za knjigo, ki je dopolnila moj dan.

Kot slovenistki bi mi predstavljala izziv primerjava izvirnika in prevoda v bosanski jezik; koliko je v prevodu ostalo tistih jezikovnih utrinkov, pristnih čefurskih, značilnih za življenje Čefurja na Fužinama (besed, fraz, rekel …) Zanimivo bi bilo branje sveže napisane knjige in v njej predstavljeno življenje Janeza v Bosni.

No, morda sem komu namignila z željo po še.

Ni komentarjev: