IN ŠE LIVNO

.

Hercegovski kraj Livno je znan predvsem po ovčjem livanjskem siru, midva pa v hercegovski pokrajini vsakič naravnost uživava, zato nama tudi sprehod po Livnem ni mogel uiti. Sprva sva bila v mestu kar malce presenečena, saj človek ponavadi gleda vodoravno pred sabo, tukaj pa se je v mestem jedru bilo treba obrniti navzgor, da bi človek lahko videl njegovo osrčje. Na ravnici stoji nekaj stanovanjskih blokov, hiš in katoliška cerkev, vsi drugi kulturno-zgodovinski objekti pa dominirajo na hribu. Tako sva se povpela po uličici navzgor, kjer je posejanih na kupe majhnih hišk, med njimi pa stojijo džamije, se vije smeh otrok, ki jih je po dvoriščih polno, tukaj se po kamnitih stopničkah sprehajajo mijavkaste mačke pa prijazni potepuški psi. Mesto je ljubko, prijazno in človeku se zdi, da optimistično zre v prihodnost. Med islamskimi verskimi objekti si je tod mogoče ogledati Balaguša džamijo, Begluk in Lale-pašino džamijo. S soncem najbolj obsijana pa je bila Hadži-Ahmed dukatorjeva mošeja, poimenovana tudi Glavica džamija, ki v svojem okrilju poseduje tudi sahat-kulo (stolp z uro), ki sega 15 metrov v višino in datira v 17. stoletje. Na fotografiji zgoraj je Glavica džamija s sahat-kulo.

Na poti iz mesta lahko popotnik obišče še samostan in cerkev sv. Petra in Pavla na Gorici; idejno ga je izmed projektantov zasnoval tudi Josip Vancaš, eden najodmevnejših arhitektov v Bosni in Hercegovini. Del kompleksa zajema tudi galerijo in muzejsko zbirko; tod pa so razstavljene še slike hrvaškega slikarja Gabrijela Jurkića.

V štirih letih najinega bivanja v Bosni in Hercegovini sva deželo uspela po dolgem in počez obiskati, prepotovati in spoznati; vsekakor pa se nama je v najsvetlejših odtenkih vtisnila v spomin Hercegovina.

Zdaj delava plane za prvi maj, ko bova obiskala še sosednje dežele in se podala po poteh Črne Gore, Makedonije in Albanije; tako bova za nekaj časa v prihodnosti lahko odložila na stran naše južne kraje.

KLJUČ in TITOVA PEČINA

.

.

Aprila sva obiskala tudi Ključ in Drvar. Za obisk Ključa so naju prepričali zgodovinski viri, ki pravijo, da naj bi bil v tem mestu dokončno premagan zadnji bosanski kralj Stjepan Tomašević, s tem pa se je končalo bosansko kraljestvo in srednjeveška bosanska država, naslednjih nekaj stoletij so tod zavladali Turki. Po padcu Ključa je padla tudi Bosna. V kraju je na ogled predvsem trdnjava, ki je od samega mestnega jedra oddaljena le 15 minut hoje ali 3 minute avtomobilske vožnje. Pot je asfaltirana, na eni strani jo zaznamuje borov gozd, na drugi pa pogled na mesto. Trdnjava je lepo ohranjena oziroma obnovljena, pred njenim vhodom je nameščena informativna tabla, ob tej pa so na voljo tudi mize in klopi za počitek. Na eni strani trdnjave se razleže pogled nad mestom, na drugi pa na zeleno dolino, po kateri se vije reka Sana.

Sicer pa je Ključ osamljen in pust. Zgleda kot bi ga vsi zapustili. Park v mestnem jedru sameva, prav tako džamija in pravoslavna cerkev, ki pa je pred kratkim doživela svojo obnovo. Katoliške verske ustanove nisva našla, čeprav naj bi bila v mestu.

.

Pot naju je peljala tudi v Drvar, ki spada v federacijo, a v njem živijo predvsem pripadniki pravoslavne vere. Mesto je prav staro, sivo in osamljeno. Obiskovalcu se vsi objekti narišejo v neki žalostni podobi. Edino svetlost predstavlja hotel Drvar, ki je zasijal v svoji novi preobleki. Vse druge stavbe so stare, uničene, sive, v pritličjih odpirajo svoja vrata trgovinice z oblačili in obutvijo, kjer na obešalnikih ni najti nobene izbire. Veliko prodajaln je zaprlo svoja vrata. V Drvarju sva obiskala Titovo pečino. Hiška je prav zares dobro skrita med skalovjem, tako da jo je mogoče ugledati zgolj iz ene same točke v mestu. V njeni bližini je nameščena lesena hiška, kjer prodajajo spominke, opremljene predvsem s podobo Josipa Broza Tita, vstopnice pa še ni bilo treba kupiti, saj naju je gospa seznanila, da se sezona še ni začela. Čudno, kako ne znajo izkoristiti obisk turista. Gospa je tam samo za osnovne informacije. V rokah bi lahko imela vsaj ključ od muzeja, ki se nahaja v neposredni bližini, a ima svoja vrata zaprta, tako da ogled ni možen. In ko se približamo Titovi pečini, je traba preskakovati še visoko ograjo, da si jo lahko pobliže ogledamo. No, vse to sva storila, pečino fotografirala, a vsekakor nama je bilo žal, da si nisva mogla ogledati muzejske zbirke ali pa kupiti kakšno knjigo. Na policah so prodajali le dvd-je, dve pesniški zbirki in knjigo o Drvarju v cirilici.

.

Na poti sva srečala še kačo, ki je bila preveč lena, da bi nama kaj hudega storila. Še sreča. Vse dobro, kar se nama je zgodilo, je bila sama Titova pečina, sicer pa se nama je zdelo, kot bi mesto res ostalo zapisano v preteklosti in sva ga z najinim obiskom vsaj malo predramila. Sama zase.

Pokrajina, mimo katere pa popotnik potuje, ko se nameni obiskati Ključ ali Drvar, pa je zares prečudovita; tukaj so hribi, ponekod porasli z mešanimi gozdovi, na višjih legah pa iglastim drevjem, ko se spustimo in peljemo po ravnici, se srečujemo s tipično kraško pokrajino s številnimi vrtačami, ponekod pa pravim grmičevjem in močvirjem, kjer teče voda tik ob cesti. Čudovito je menjavanje barv, ki se ob poti prelivajo in oblikujejo svojevrsten pejsaž, slikarjem pa zagotovo pričarajo polno ustvajalnega navdiha.

Foto: prva fotografija predstavlja trdnjavo v Ključu, druga pa Titovo pečino v Drvarju.

KULA HUSEIN-BEGA GRADAŠČEVIĆA

.

V aprilu sva si znova vzela veliko časa za raziskovanje države, v kateri živiva. Obiskala sva Gradačac, mestece na severu Bosne, dobre tri ure oddaljeno od Sarajeva. Prelepo je, čeprav staro. Za simbol mesta velja Kula Husein-bega Gradaščevića, nekdanjega mestnega veljaka, ki se je boril za bosansko avtonomijo. Zgodovinski viri navajajo, da je zaradi svojih zaslug postal legenda že v času življenja. Bil je znan tudi pod imenom Zmaj od Bosne. Za časa njegovega vladanja je veljalo, da se je kot vodja zelo dobro razumel z ljudstvom, saj mu je bilo pomembno le, da zadovolji njihovim željam in potrebam.

.

Gradačac je majhno mesto, a lepo urejeno in čisto. Nikjer ni najti odpadkov, kakor marsikod drugod po bosanski državi. Prebivalci so prijazni in vljudni, prišleku radi priskočijo na pomoč in ga oborožijo s kulturno-zgodovinskimi podatki. Park, ki se razlega pod Husein-begovo kulo, kar vabi k oddihu. Travnate površine so oskrbljene, popotnika čakajo nove lesene klopi, kjer si bo lahko privoščil oddih ob prijetnem ptičjem čebljanju in nasadih raznobarvnega rastlinja. Pravi oddih. Če pa se mimoidoči želi dalj časa zadržati v kraju, pa je zagotovo najboljša namestitev v zgodovinski kuli Husein-bega, ki je preurejena v hotel, na njenem vrhu pa se z restavracije razleže pogled po mestnem jedru in vsej njegovi pisani okolici. Na notranjem dvorišču se nahaja še sahat-kula (stolp z uro), ki se nekoliko nagiba zaradi nestanovitih tal, nekaj korakov vstran pa stoji še muzejska hiša, ki v svoji notranjosti gosti poleg muzejske zbirke še knjižnico in radio.

.

Fotografija prikazuje simbol mesta: Kulo Husein-bega Gradaščevića.