KLJUČ in TITOVA PEČINA

.

.

Aprila sva obiskala tudi Ključ in Drvar. Za obisk Ključa so naju prepričali zgodovinski viri, ki pravijo, da naj bi bil v tem mestu dokončno premagan zadnji bosanski kralj Stjepan Tomašević, s tem pa se je končalo bosansko kraljestvo in srednjeveška bosanska država, naslednjih nekaj stoletij so tod zavladali Turki. Po padcu Ključa je padla tudi Bosna. V kraju je na ogled predvsem trdnjava, ki je od samega mestnega jedra oddaljena le 15 minut hoje ali 3 minute avtomobilske vožnje. Pot je asfaltirana, na eni strani jo zaznamuje borov gozd, na drugi pa pogled na mesto. Trdnjava je lepo ohranjena oziroma obnovljena, pred njenim vhodom je nameščena informativna tabla, ob tej pa so na voljo tudi mize in klopi za počitek. Na eni strani trdnjave se razleže pogled nad mestom, na drugi pa na zeleno dolino, po kateri se vije reka Sana.

Sicer pa je Ključ osamljen in pust. Zgleda kot bi ga vsi zapustili. Park v mestnem jedru sameva, prav tako džamija in pravoslavna cerkev, ki pa je pred kratkim doživela svojo obnovo. Katoliške verske ustanove nisva našla, čeprav naj bi bila v mestu.

.

Pot naju je peljala tudi v Drvar, ki spada v federacijo, a v njem živijo predvsem pripadniki pravoslavne vere. Mesto je prav staro, sivo in osamljeno. Obiskovalcu se vsi objekti narišejo v neki žalostni podobi. Edino svetlost predstavlja hotel Drvar, ki je zasijal v svoji novi preobleki. Vse druge stavbe so stare, uničene, sive, v pritličjih odpirajo svoja vrata trgovinice z oblačili in obutvijo, kjer na obešalnikih ni najti nobene izbire. Veliko prodajaln je zaprlo svoja vrata. V Drvarju sva obiskala Titovo pečino. Hiška je prav zares dobro skrita med skalovjem, tako da jo je mogoče ugledati zgolj iz ene same točke v mestu. V njeni bližini je nameščena lesena hiška, kjer prodajajo spominke, opremljene predvsem s podobo Josipa Broza Tita, vstopnice pa še ni bilo treba kupiti, saj naju je gospa seznanila, da se sezona še ni začela. Čudno, kako ne znajo izkoristiti obisk turista. Gospa je tam samo za osnovne informacije. V rokah bi lahko imela vsaj ključ od muzeja, ki se nahaja v neposredni bližini, a ima svoja vrata zaprta, tako da ogled ni možen. In ko se približamo Titovi pečini, je traba preskakovati še visoko ograjo, da si jo lahko pobliže ogledamo. No, vse to sva storila, pečino fotografirala, a vsekakor nama je bilo žal, da si nisva mogla ogledati muzejske zbirke ali pa kupiti kakšno knjigo. Na policah so prodajali le dvd-je, dve pesniški zbirki in knjigo o Drvarju v cirilici.

.

Na poti sva srečala še kačo, ki je bila preveč lena, da bi nama kaj hudega storila. Še sreča. Vse dobro, kar se nama je zgodilo, je bila sama Titova pečina, sicer pa se nama je zdelo, kot bi mesto res ostalo zapisano v preteklosti in sva ga z najinim obiskom vsaj malo predramila. Sama zase.

Pokrajina, mimo katere pa popotnik potuje, ko se nameni obiskati Ključ ali Drvar, pa je zares prečudovita; tukaj so hribi, ponekod porasli z mešanimi gozdovi, na višjih legah pa iglastim drevjem, ko se spustimo in peljemo po ravnici, se srečujemo s tipično kraško pokrajino s številnimi vrtačami, ponekod pa pravim grmičevjem in močvirjem, kjer teče voda tik ob cesti. Čudovito je menjavanje barv, ki se ob poti prelivajo in oblikujejo svojevrsten pejsaž, slikarjem pa zagotovo pričarajo polno ustvajalnega navdiha.

Foto: prva fotografija predstavlja trdnjavo v Ključu, druga pa Titovo pečino v Drvarju.