1. MAJ: Makedonija in Srbija

.

Zadnje dni najinega prvomajskega izleta sva preživljala v Makedoniji na Ohridskem jezeru, leta 1980 vpisanem na seznam svetovne kulturne dediščine Unesca. Tukaj sva se naselila v vili Dei, ki leži tik ob jezeru. Dneve sva izkoristila za spoznavanje mesta, obiskovanje cerkva in okolice, ki je polna majhnih cerkev in samostanov. Ljudje so bili zelo prijazni in ustrežljivi, lastnik vile nama je namignil, da si je vredno ogledati Sv. Naum, kamor sva potem tudi odšla, tam pa naletela ob prelepem samostanskem kompleksu še številne pisane pave, ki so krasili dvorišče, posejano s cvetjem. Ko sva se vračala, sva se po priporočilu ustavila še v gostilnici Ribar, kjer sva si privoščila pokušanje prave ohridske postrvi, ki jo tukaj izvrstno pripravijo.

Pot naju je peljala še v Strugo, kjer je v Radoždi v kamen oziroma skalo vklesana cerkev sv. Arhangel Mihail, do nje pa se je potrebno povzpeti kar po nekaj stopnicah, pot pa nama je prekrižala celo želva, ki je tukaj res nisva pričakovala. Cesta do meje s Srbijo je peljala še mimo makedonskega mesta Kičevo, pa Skopja, kjer sva se sicer želela ustaviti, a se naposled nisva, saj sva se tod naenkrat znašla sredi nepopisne gneče in to na glavni ulici, kjer je policaj krilil z rokami, a se ni prav nič premaknilo. Promet se je popolnoma ustavil, ljudje so živčno čakali in trobili, kjer je bilo mogoče obračali avtomobile itd. Vsega sva imela kar malo čez glavo, zato sva se odločila, da bova glavno mesto kar obšla. Na makedonsko-srbski meji pa znova gneča. Zakaj? Na makedonski je prišlo do okvare računalniškega sistema in je carinik ročno popisoval vsakega mimoidočega. Grozljivo. In sva kot približno šesta ali sedma v vrsti porabila eno debelo uro, da sva prečkala mejo. Potem sva nadaljevala pot proti Nišu in Kruševcu ter se nazadnje ustavila še v Kraljevu - z Mariborom pobratenem mestu, kjer sva obiskala sorodnike in prijatelje, se sprehodila po mestnem jedru, si ogledala samostan Žiča, se odpočila v toplicah Mataruška banja, v fotografski aparat ujela nekaj utrinkov in poiskala še zadnje razglednice, ki sva jih nameravala odposlati in s tem zaključiti najin prečudovit dopust.

Foto: Ohridsko jezero, v skalo vklesana cerkev v Radoždi.

1. MAJ: Albanija

.

.

.

.

Albanija je bila najina naslednja destinacija po Črni Gori. Kaj naj napišem? Ja, najprej je bilo na vrsti prečkanje meje pri Skadarskem jezeru, kjer so naju pričakali prav prijazni in nasmejani cariniki. Potem naju je pot dolgo peljala vse ob jezeru med prečudovito prebujajočo se zeleno pokrajino do pristaniškega mesta Drač (Durres), ki je eno najstarejših mest v albanski državi, hkrati pa pomembno pristanišče in industrijsko središče. Krasijo ga rimske razvaline, na ogled ima tudi rimski amfiteater in bizantinske utrdbe. Na zahodni strani ostankov gledališča je za ogled zanimiva tudi palača kralja Ahmeta Zoga, katero krasi kip slovitega Skenderbega.

.

Ko sva razmišljala, kje bi spala, sem bila vsekakor bolj zainteresirana, da bi se zapeljala kar v Tirano, ki sva jo sicer nameravala obiskati, a vsekakor ne v istem dnevu. Malo so mi po glavi rojile zle skutnje, da se nama v tem obmorskem mestu utegne kaj nevarnega dogoditi, čeprav nisem imela za grde misli sicer nikakršnih razlogov, a vseeno sem vztrajala pri svojem, tako da sva se potem odpeljala naravnost v Tirano. Ko sva se vozila po cesti, sva se morala dolgo časa zanašati kar na svojo karto in intuicijo, saj je kakšna tabla na začetku poti, potem pa dolgo dolgo nič, nobenih smerokazov. In še takrat ko se pojavi, mora biti popotnik pazljiv, da ujame potrebne informacije kod in kam, saj se lahko v nasprotnem primeru v nedogled spet vozi v napačno smer.

No, a nama je uspelo in zapeljala sva se naravnost v glavno mesto, kjer je bil mestni vrvež na vrhuncu; vsega preveč: ljudi in najrazličnejših avtomobilov, med katerimi so seveda prevladovali stari in novi mercedesi. Zelo hitro sva lahko ugotovila, da Albanci zelo radi trobijo, a se nihče pretirano ne pritožuje in vsak pelje v svojo smer, odvečna gneča pa se hitro umiri, tako da človek nikakor ne uspe postati nestrpen. V Tirani sva se nastanila v samem središču mesta v hotelu California, ki se nahaja ob ministrstvu za turizem, kulturo in šport. Mesto se nama je zapisalo v lep spomin. Pred prihodom sva večkrat brala različne blogarske zapiske, kjer so se ljudje nad čem pritoževali, o glavnem mestu pa pisali, da so bile njegove ulice in ceste prazne. Midva sva doživela pravo nasprotje. Ceste izven mesta so bile resda slabo oznečene, ponekod tudi zelo luknjaste, a večinoma se je dalo kar dobro voziti. Domačini so prijazni in se trudijo. Ko sva naročala kavo z mlekom, sva jo sicer dobila, a ker imam rada veliko mleka, mi je natakar prinesel celo cel kozarec mleka, potem še posebej več sladkorja itd. Pa sva se spomnila, da bi še spila eno kokto, zato pa potrebovala še dva kozarca - in so naju v albanskem glavnem mestu razumeli ter se res trudili z nasmeškom. Kjerkoli sva obedovala in počivala, so bili prijazni in naju stregli večkrat in z nasmeškom. Dobila sva vse, kar sva želela. Morda naju je kdo izmed njih pri samemu sebi kam poslal, a nama tega nikakor ni pokazal. Bila sva navdušena in zadovoljna.

Iz glavnega mesta naju je pot peljala do Apollonije, kjer sva opazila pravi naval samih italijanskih turistov z avtodomi. Sprehodila sva se med antičnimi ostanki, jih poslikala in občudovala. Okolica Albanije izven mestnih središč pa je res nekaj posebnega, kar pač ne vidimo vsak dan. Tako se na cesti srečujejo kmetje z osli ali kakšno drugo vprežno živaljo ter najsodobnejši mercedesi, ob poti se vrstijo pralnice avtomobilov, ob teh pa je velikokrat naprodaj še ''sveže'' meso. Ob poti se vrstijo napol urejene in zgrajene hiše, veliko objektov se prodaja, ljudje vozijo zelo hitro, radi trobijo, v Tirani sva opazila, da je zelo malo suvenirnic, razpaslo pa se je mnogo najrazličnejših trgovin. Pokrajino zaznamujejo številni bunkerji in zapuščene bencinske črpalke. Res je pisano in zanimivo.

Pot iz Apollonije sva nadaljevala proti Elbasanu, kjer sva poslikala džamijo, nastalo iz bizantinske cerkve z napol porušenim minaretom. Mestece pa je zelo skromno in prašno, na eni strani zamejeno z objekti in na drugi z železniško progo. Kmalu se je pred nama narisalo Ohridsko jezero - najina naslednja destinacija. Na albanski strani sva si pred prečkanjem meje ogledala še Pogradec, ki je za neko obmorsko letoviško mesto naravnost katastrofalen, prašen, neurejen. Pravi kaos. Iskala sva restavracijo, ker naju je želodec že opozarjal na lakoto, a se nisva uspela ustaviti nikjer, saj je vse zgledalo zaprašeno in umazano. Tako sva komaj čakala, da se skozi mesto prebijeva do državne meje z Makedonijo.

Ja, Albanija je res svojevrstna dežela, ki se človeku kljub številnim pomanjkljivostim, ki so nadomeščeni tudi s presenečenji in plusi, zapiše v prijeten spomin. Vsekakor nama ni žal, da sva jo obiskala, o Albancih, ki jih mnogi podcenjujejo, pa lahko rečeva le vse dobro.

Foto: Apollonia; nacionalni muzej v Tirani; midva - čakajoč na pico, kip Skenderbega v Tirani - narodnega heroja, zaradi katerega so bili Albanci skoraj četrt stoletja sredi turškega imperija svobodni.

1. MAJ: Črna Gora

.

Prvomajsko popotovanje sva začela z obiskom Črne Gore. Namestila sva se v kraju Perast, ki leži v neposredni bližini prečudovitega Kotorja, kjer sva hodila po starem srednjeveškem mestu, vpisanem na seznam svetovne dediščine pri Unescu. V svoje okrilje naju je privabila tudi kotorska katedrala sv. Tripuna, zgrajena leta 1166 na temeljih svetišča iz 9. stoletja, vsekakor pa sva si v mestu ogledala tudi več ohranjenih palač; med njimi Drago, Bizanti, Pima in Grgurina, v kateri se danes nahaja pomorski muzej. Tu je na ogled še urni stolp in pod njim sramotilni steber. Mestece je naravnost pravljično, že prvega maja pa ima v okrilju svojih zidov mnogo domačih in tujih sprehajalcev, ki občudujejo ostanke preteklosti ter vijugajo po malih trgovinicah med gostilnicami in kavarnami.

Prenočevala sva v Perastu, nekaj kilometrov oddaljenem od središča Kotorja. Kraj je majhen, a ima turistu veliko ponuditi. Med zanimivostmi je na ogled mestni muzej, kjer se postavljajo najrazličnejši pomembneži in pomorščaki, ki so s svojimi novostmi pripomogli k razvoju primorskega mesta. Pred nekaj leti pa so tod odkrili tudi rimske mozaike, ki ležijo v mestecu Risan, ogled pa obiskovalca pospremi še z obsežno razlago vodičke, ki je ves čas na voljo. Tako dobi človek vsekakor bolj celovito podobo o zgodovini kraja, saj je poleg slike dodan še glas. V času bivanja v Črni Gori sva se zapeljala še v Lovćen. Vzpon z avtomobilom je bil kar zahteven, pot pa zelo ovinkasta in mestoma tudi zelo ozka, komajda za srečanje dveh avtomobilov. Na samem vrhu naju je presenetil še sneg, ki se je sicer že dodobra stopil, a je bil naravnost fantastičen za fotografijo sredi meseca maja. Na vrhu je majhno dvorišče oziroma parkirišče, kjer razporedijo avtomobile vse počez in človek komaj parkira, a vsekakor vso majhno težavo odtehta ogled mogočnega mavzoleja Petra Petrovića Njegoša, odkoder se odpre prečudovit razgled po hribih in dolinah vse naokrog.

.

Ko sva zapuščala državo, sva se ustavila še v Cetinjah, se sprehodila po Budvi, obiskala Sveti Stefan ter si ogledala še Podgorico. Pot sva nadaljevala ob Skadarskem jezeru, kjer sva se počasi bližala prečkanju državne meje.