1. MAJ: Albanija

.

.

.

.

Albanija je bila najina naslednja destinacija po Črni Gori. Kaj naj napišem? Ja, najprej je bilo na vrsti prečkanje meje pri Skadarskem jezeru, kjer so naju pričakali prav prijazni in nasmejani cariniki. Potem naju je pot dolgo peljala vse ob jezeru med prečudovito prebujajočo se zeleno pokrajino do pristaniškega mesta Drač (Durres), ki je eno najstarejših mest v albanski državi, hkrati pa pomembno pristanišče in industrijsko središče. Krasijo ga rimske razvaline, na ogled ima tudi rimski amfiteater in bizantinske utrdbe. Na zahodni strani ostankov gledališča je za ogled zanimiva tudi palača kralja Ahmeta Zoga, katero krasi kip slovitega Skenderbega.

.

Ko sva razmišljala, kje bi spala, sem bila vsekakor bolj zainteresirana, da bi se zapeljala kar v Tirano, ki sva jo sicer nameravala obiskati, a vsekakor ne v istem dnevu. Malo so mi po glavi rojile zle skutnje, da se nama v tem obmorskem mestu utegne kaj nevarnega dogoditi, čeprav nisem imela za grde misli sicer nikakršnih razlogov, a vseeno sem vztrajala pri svojem, tako da sva se potem odpeljala naravnost v Tirano. Ko sva se vozila po cesti, sva se morala dolgo časa zanašati kar na svojo karto in intuicijo, saj je kakšna tabla na začetku poti, potem pa dolgo dolgo nič, nobenih smerokazov. In še takrat ko se pojavi, mora biti popotnik pazljiv, da ujame potrebne informacije kod in kam, saj se lahko v nasprotnem primeru v nedogled spet vozi v napačno smer.

No, a nama je uspelo in zapeljala sva se naravnost v glavno mesto, kjer je bil mestni vrvež na vrhuncu; vsega preveč: ljudi in najrazličnejših avtomobilov, med katerimi so seveda prevladovali stari in novi mercedesi. Zelo hitro sva lahko ugotovila, da Albanci zelo radi trobijo, a se nihče pretirano ne pritožuje in vsak pelje v svojo smer, odvečna gneča pa se hitro umiri, tako da človek nikakor ne uspe postati nestrpen. V Tirani sva se nastanila v samem središču mesta v hotelu California, ki se nahaja ob ministrstvu za turizem, kulturo in šport. Mesto se nama je zapisalo v lep spomin. Pred prihodom sva večkrat brala različne blogarske zapiske, kjer so se ljudje nad čem pritoževali, o glavnem mestu pa pisali, da so bile njegove ulice in ceste prazne. Midva sva doživela pravo nasprotje. Ceste izven mesta so bile resda slabo oznečene, ponekod tudi zelo luknjaste, a večinoma se je dalo kar dobro voziti. Domačini so prijazni in se trudijo. Ko sva naročala kavo z mlekom, sva jo sicer dobila, a ker imam rada veliko mleka, mi je natakar prinesel celo cel kozarec mleka, potem še posebej več sladkorja itd. Pa sva se spomnila, da bi še spila eno kokto, zato pa potrebovala še dva kozarca - in so naju v albanskem glavnem mestu razumeli ter se res trudili z nasmeškom. Kjerkoli sva obedovala in počivala, so bili prijazni in naju stregli večkrat in z nasmeškom. Dobila sva vse, kar sva želela. Morda naju je kdo izmed njih pri samemu sebi kam poslal, a nama tega nikakor ni pokazal. Bila sva navdušena in zadovoljna.

Iz glavnega mesta naju je pot peljala do Apollonije, kjer sva opazila pravi naval samih italijanskih turistov z avtodomi. Sprehodila sva se med antičnimi ostanki, jih poslikala in občudovala. Okolica Albanije izven mestnih središč pa je res nekaj posebnega, kar pač ne vidimo vsak dan. Tako se na cesti srečujejo kmetje z osli ali kakšno drugo vprežno živaljo ter najsodobnejši mercedesi, ob poti se vrstijo pralnice avtomobilov, ob teh pa je velikokrat naprodaj še ''sveže'' meso. Ob poti se vrstijo napol urejene in zgrajene hiše, veliko objektov se prodaja, ljudje vozijo zelo hitro, radi trobijo, v Tirani sva opazila, da je zelo malo suvenirnic, razpaslo pa se je mnogo najrazličnejših trgovin. Pokrajino zaznamujejo številni bunkerji in zapuščene bencinske črpalke. Res je pisano in zanimivo.

Pot iz Apollonije sva nadaljevala proti Elbasanu, kjer sva poslikala džamijo, nastalo iz bizantinske cerkve z napol porušenim minaretom. Mestece pa je zelo skromno in prašno, na eni strani zamejeno z objekti in na drugi z železniško progo. Kmalu se je pred nama narisalo Ohridsko jezero - najina naslednja destinacija. Na albanski strani sva si pred prečkanjem meje ogledala še Pogradec, ki je za neko obmorsko letoviško mesto naravnost katastrofalen, prašen, neurejen. Pravi kaos. Iskala sva restavracijo, ker naju je želodec že opozarjal na lakoto, a se nisva uspela ustaviti nikjer, saj je vse zgledalo zaprašeno in umazano. Tako sva komaj čakala, da se skozi mesto prebijeva do državne meje z Makedonijo.

Ja, Albanija je res svojevrstna dežela, ki se človeku kljub številnim pomanjkljivostim, ki so nadomeščeni tudi s presenečenji in plusi, zapiše v prijeten spomin. Vsekakor nama ni žal, da sva jo obiskala, o Albancih, ki jih mnogi podcenjujejo, pa lahko rečeva le vse dobro.

Foto: Apollonia; nacionalni muzej v Tirani; midva - čakajoč na pico, kip Skenderbega v Tirani - narodnega heroja, zaradi katerega so bili Albanci skoraj četrt stoletja sredi turškega imperija svobodni.