ODMEV V ODJEKU

.

Zanimivo je, da čas zmeraj tako hiti, da ga sploh ne dohajamo več. Jutru naenkrat sledi večer in dan je minil, še preden smo se ga prav dotaknili. Tako so zbežali tudi pretekli januarski dnevi, ko smo se odzvali povabilu na odprtje razstave z naslovom Božič na starih čestitkah oz. razglednicah, ki jo je priredila galerija Collegium Artisticum in kjer smo med starimi jugoslovanskimi razglednicami našli tudi naše slovenske.

Ljudem nam je nasplošno naklonjeno - čeprav se morda tega premalo ali niti ne zavedamo - vsakdanje spoznavanje ali odkrivanje nečesa novega; novih znanj, novih ljudi. Tako smo pred časom obiskali predavanje na temo Pesništvo in filozofska misel Muhameda Igbala, človeka, misleca, ki ga mnogi strokovnjaki postavljajo ob bok Goetheju ter mnogim drugim svetovno znanim literatom, a ga na mojem dodiplomskem študiju slovenske književnosti nismo omenjali - tako da sem povabilo na rektorat sarajevske univerze sprejela z izzivom.

Ob vsem tem dogajanju pa me še zmeraj vedno znova privlači slikarska delavnica, katere se redno udeležujem in kjer se lahko prepuščam svobodnemu ustvarjanju ter druženju z zanimivimi soustvarjalkami. Seveda moramo zadnje tedne in ure pri delu dati vse od sebe, saj bodo naše likovne stvaritve prikazane v galeriji Facta ob odprtju razstave ob mednarodnemu dnevu žena.

V tem mesecu sem se tudi prvič udeležila Skupščine SKD Cankar. Zanimivo. Ob tej priložnosti me je nadvse presenetila gospa Vera, ki mi je na skupščino prinesla revijo Odjek ter mi pokazala v njej objavljene moje pesmi. Noro dobro. Bila sem izjemno vesela in vshičena, srce mi je udarjalo, skoraj bi ob tem v hipu napisala novo pesem :) Hitela sem radost podeliti z drugimi, bližnjimi, s tistimi, ki verjamejo vame ter me s svojimi dejanji in besedami pozitivno vzpodbujajo k ustvarjanju.

V petek sem se udeležila še ene skupščine, tokrat so se v bosanski prestolnici zbrali predstavniki vseh slovenskih društev v BiH, ki so podpisali pristop k zvezi Evropa zdaj in potrdili skupno delovanje in ustvarjanje v prihodnosti. Temu je sledilo nadvse prijetno druženje na rezidenci pri našem veleposlaniku in njegovi soprogi, ki sta nas prijazno sprejela. Po prostranosti domačih prostorov je odmevala celo domača slovenska pesem, ki se je - kakor je gospa povedala - tod prvič razlegala.

Danes pa že nestrpno čakam, da se bom udeležila predstavitve Sarajevskih zvezkov v Media centru. Zdaj je veliko dela že za nami; Zora Cankarjeva je lektorirana, njena naslovnica pripravljena, tako da bo lahko 8. februarja že zasijala v svoji podobi, ki sva jo s predsednico društva Sanjo Bogdanović - na fotografiji - izmenično, največkrat prek spletnih strani, spravljali v končno obliko. In ker sva delali z veseljem in iz srca lahko zagotovim, da bo izvrstnega okusa. In kaj naj Vam rečem za konec: vabljeni k pokušanju.

SVETI VEČER

.
Voščilo, ki mi ga je poklonila Berta Golob in ga delim z vami:

Sveti večer

Še istih zvezd sijaj

na isti sveti kraj

kot tisto sveto noč

nekoč.

Nekoč, ko Betlehem

postal je tih objem

in dopolnitev dni

iz večnosti.

Še isti lok neba

nad sojem vseh zvezda

in sveti ta večer

in tihi mir.

(Berta Golob)

SMUČANJE V INSBRUCKU

.

Letošnje leto smo zaključili s smučanjem v Insbrucku, kjer smo se imeli naravnost fantastično. Res je, da imamo Štajerci svoje Pohorje radi, a včasih nadvse prija skočiti še na kakšno drugo smučarsko pisto in si razširiti obzorje. Tako smo storili tudi mi in ni nam žal. Avstrijska smučišča so zelo lepo urejena, smučarskih prog je na pretek, ob vhodih v notranjost objektov pa se na vsakem vogalu ponujajo robčki za brisanje nosu in klimatske ter druge naprave, da se lahko malce pogrejemo in se pripravimo za popoldansko smuko. Sicer se tokrat nismo zadovoljili le s smučarskimi podvigi, ampak smo se predali še plavanju v hotelskem bazenu, finski savni in na koncu vseh razvad še dobri pojedini; tako da smo se v vseh pogledih dodobra pripravili na prihajajoče leto.

.

Na vrhu hriba smo uživali v razgledovanju po okoliških planinah, srkali topel čaj in se greli na soncu. Počitek je prav prijal. Mestne ulice Insbrucka so bile že prav lepo okrašene, ogledali smo si Zlato streho, se sprehodili mimo novoletnih stojnic, nakupili nekaj spominkov, obiskali muzej Swarovski ter si privoščili še kuhano vino, zvečer pa utrujeni legli v postelje in se zasanjali v pričakovanju jutrišnjega dne. Ker smo bili v olimpijskem mestu, smo se vsekakor podali še na nočno sankanje in se med seboj pomerili še v olimpijski disciplini - karlingu (carling). Dnevi so bili naravnost popolni, vreme nam je poklonilo dovolj snega za izpolnjevanje vseh naših snežnih želja in sorodnih radosti. Upamo lahko le, da nam novo leto pokloni zdravja, da se bomo lahko še naprej veselili v naših skromnih podvigih, ustvarjanju in uživanju.

PIKAPOKA

.
Še dobro, da je pikapolonica lahko obstala na belih cvetovih, saj je v Sarajevu zadnje dni zelo vetrovno. Tukajšnji prebivalci se temu sicer čudijo, saj pravijo, da takšnih vremenskih pojavov niso vajeni oziroma jih v bosanski prestolnici - in verjetno tudi širši okolici - ne poznajo.

Prejšnji teden je bilo veliko prostih dnevov. V sredo je bil v Bosni dan državnosti, v četrtek sta bila prosta najina ameriška prijatelja, saj sta praznovala dan zahvalnosti, v petek pa naju je kolegica Esma povabila na proslavitev bajrama; a sva jo prepustila miru in družinskemu krogu ter se odpravila v Tuzlo, kjer sva poiskala zanimiv arheološki park, ki priča o nekdanjem mestu, kjer so kopali sol in prav po tej soli je Tuzla dobila ime (mislim da je tuz - turška beseda in pomeni sol). Mimo arheološkega parka pelje pot skozi majhen drevored in ob plaži, posejani s senčniki in bazenčki, kjer naj bi se meščani v poletnih mesecih hladili v sladki vodi jezera, ki je tokrat z odprtimi usti gledal v nebo, ob tem pa čakal na tiste junake željne telovadbe, ki so si v popoldanskem času privoščili malo fizičnih dejavnosti za zdravo telo in počutje; saj je Tuzla pravzaprav edino mesto v Bosni, kjer sva opazila, da so v parku nameščene telovadne priprave za fitnes in podobne aktivnosti - med drugim sva tovrstno realizacijo ideje zasledila pred časom, ko sva obiskala Istanbul in se nama je zdelo blazno zanimivo. Vsekakor se je bolje rekreirati nekje na prostem, kot pa v vročih in včasih malce smrdljivih fitnes centrih. Kot zanimivo se nama je med drugim narisalo tudi, da je bila odprta turistična agencija, v njej pa nama je z vsemi potrebnimi informacijami postregla nadvse prijazna gospa. V drugih bosanskih krajih sva namreč pogosto doživela, da so bili med vikednom vsi turistični centri zaprti ali pa so delali le v soboto do dvanajste ure opoldan. In ker je bil v petek praznik - turistična agencija pa odprta - se nama je zdelo presunljivo in občudovanja vredno. Bila sva res navdušena, kakor tudi nad tem, da so v Tuzli v zadnji vojni uspeli ohraniti džamije in pravoslavne cerkve - kar morda potrjuje slišano, namreč da naj bi bila Tuzla najbolj multikulturno mesto v BiH.

V soboto je bil čisto navaden dan; na Slovensko kulturno društvo Cankar sem uspela dostaviti slike, ko sem se poigravala in ustvarjala Picassojeve ženske like, saj se je mogoče kubističnega sloga dokaj hitro naučiti in ustvariti kakšno umetnino zase in če kdor želi - tudi za druge. V prihodnjih dneh se znova pišejo dnevi odprtih vrat SKD Cankar in smo se odločili, da bo del programa zaznamovala razstava mojih slik, drugo polovičko pa bomo obogatili z branjem poezije; zategadelj se trenutno pripravljam na interpretiranje mojih pesniških zgodb.

Danes je zelo turoben in deževen dan, ponoči je pihal veter prav skozi vse špranje; in ker živiva v zadnjem petem nadstropju bloka in imava stanovanje v dveh nadstropjih in seveda skoraj pri nebu spalnico, se je na trenutke zazdelo, da uspeva zajadrati po širnem prostranstvu vseobsegajočega neba. A sva na srečo ostala prizemljena; saj se je mnogim, ki jih od nekdaj poznam, že uspelo zgoditi in glavo v višine priviti, tako da sedaj težko pogledujejo proti zemljici naši. In vso veselje, sreča in vznesenost se me polastijo vedno znova in vsakič ko se zavem, da si svoje življenje krojim popolnoma s svojimi rokami in z lastno glavo ... ob vsem tem pa ostajam trdno prizemljena, ob vseh - zame malih in malo večjih uspehih. Upam, da mi veter pikapolonice nikdar ne odpihne.

TAKO PAČ JE

.

Že dolgo nam ni bilo tako lepo kot pred dnevi, ko smo v sarajevski gostilnici Marijin dvor predstavljali svojo poezijo slovenski literati Ivo Stropnik, Zoran Pevec, Željko Perović in moja malenkost; in se utapljali v oblačkih cigaretnega dima ter se prepuščali sanjarjenju, ki so nam ga podarile prebrane poetične zgodbe. Z roko v roki smo se podali v spoznavanje obeh svetov slovenske in bosansko-hercegovske poezije, ki sta zapisani in se bosta tudi v prihodnje beležili in dokumentirali v časopisu Republika poezije. In prav je tako; za mnoge literarne ustvarjalce, ki živijo med tukaj in tam, med Slovenijo in BiH je to odlično zaužitje obeh svetov, občutenje obeh domov.

Prihodnji dan smo se podali po lepotah Hercegovine; obiskali smo Stolac in se sprehodili med bosanskimi stečki oziroma nagrobnimi spomeniki. Seveda nismo mogli zaviti mimo tamkajšnjih majhnih gostilnic, kjer smo se okrepčali z domačo rakijo in prebudili s črno kavo, za spominek pa si priskrbeli še domače rdeče in belo vino. Pot nas je peljala naprej v Počitelj, kamnito mestece s prečudovitim pogledom na zeleno reko Neretvo, ki je mnogim domačim in tujim umetnikom od nekdaj predstavljal vir ustvarjalnega navdiha. Za piko na i pa smo v večernih urah prisopihali še na kamnite stopničke Starega mosta v Mostarju, ki je počival v tihoti in miru, saj ni bilo tod nikogar; mi smo bili njegovi edini gostje.

Slovenski in bosansko-hercegovski pesniki so se družili še na Tretjih novosarajevskih književnih srečevanjih, v okviru katerih so slovenski literati predstavili revijo Rp. Lirikon, v branje pa smo lahko dobili še zbirko pesmi Euroorientacije in Bosansko pero, ki je letos na svoje strani zajelo okrog 120 pesnikov iz 18 držav.

In vsa ta srečevanja so se začela z Željkom Perovičem, ki se je pravzaprav pred tremi leti odzval povabilu Senade Smajić na tovrstno prvo srečanje, ki se je izkazalo kot zelo pozitivno in privlačno. Potekalo pa je v Travniku, kjer je Perovič prvič spoznal Ibrahima Osmanbašića, ki pa ga je že prihodnje leto pozval na tovrstno kulturno manifestacijo v Sarajevo. Željko me je seznanil, da je prvo leto na prireditvi sodelovalo sedem avtorjev iz Slovenije, drugo leto okrog dvajset, letos pa vsi prevedeni in objavljeni niti niso mogli priti (saj jih je bilo že okrog trideset).

Za tukajšnje sarajevsko življenje lahko rečem, da mi je prav priraslo k srcu. Moje mesto ob Dravi je res lepo, ampak prav tako lepo je tudi v Sarajevu. In ko bom spet veliko v Mariboru, bom najbrž pogrešala sarajevski utrip ... tako pač to je.

UTRIP UMETNIŠKEGA

Pred dnevi je bila v sarajevski galeriji Novi Hram odprta razstava slovenske umetnice Petre Varl, ki je name naredila poseben vtis domačnosti in prijetne sproščenosti. Slikarka je obiskovalcem na ogled postavila svoje črno-bele risbe z istoimenskim naslovom razstave, v kateri smo se lahko dotaknili vsakdanjega življenja ter se srečali prav z vsakdanjimi dogodki, ko vzpostavljamo in gojimo odnose moški - ženska, starši - otroci, klišeji - rušenje klišejev ... Čeprav ponavadi odprtje tovrstnih prireditev traja kratek čas, smo se tokrat zapletli v prijeten pogovor, izmenjavo mnenj in izkušenj, sploh pa zanimivih dogodivščin o najinem življenju v Bosni.

V dar sem s posebnim posvetilom dobila pesniško zbirko Otožne rože, ki mi jo je poklonil pesnik in pisatelj Miha Remec, s katerim sem sodelovala tudi pri ustvarjanju moje knjige otroških ugank Premetanke brez zanke. V posvetilu zapisano - naj mi pesmi iz polovice prejšnjega stoletja zazvenijo v duši z znanim napevom, ki vsečasno druži ljubezensko pesništvo - sem iz srca sprejela in se potopila v branje Remčeve mladostniške poezije. Spremljali so me vzneseni, prijetni, posebni, vzvišeni občutki, zatorej so me verzi vedno znova sproščali in mi vlivali neko posebno energijo, ob kateri sem začutila dovolj moči in poguma, da o pesniški zbirki, tako globoki in čustveni, napišem nekaj besed. Tako sem se prvič preizkusila v pisanju recenzije, kjer je pravzaprav roka pisala, lepo in tekoče, saj so bile moje misli tokrat le prevodniki duše, ki je svobodno in sproščeno narekovala besede, ki so dobile svojo ustaljeno podobo na papirju in bodo v prihodnjih dneh nadaljevale pot v uredništvo revije za kulturo in literaturo.

Vsak dan se nam dogajajo zgodbe, v katerih nastopamo kot glavni junaki ali bolje rečeno osebe, saj smo tako poraženci kot zmagovalci. In če bi beležili le drobce našega vsakdana, bi lahko bili vsi pisatelji, bilo bi branja na pretek in še veliko več nepozabljenih trenutkov.

Foto: Petra Varl, Lady smoking and drinking (risba)

OD SMRTI TITA DO SMRTI JUGOSLAVIJE

.

Predstavitve knjig so mi zadnje čase resda zlezle pod kožo. Zmeraj sem imela rada literaturo, saj se v nasprotnem primeru najbrž ne bi odločila za študij slovenskega jezika in književnosti, sploh pa nadaljevala s podiplomskim raziskovanjem književnosti. Pa vendar sem zadnje čase zelo intenzivna raziskovalka in tipalka vsega novega in svežega, kar seda na knjižne police.

Posebej zanimiva je bila predstavitev knjige Od smrti Tita do smrti Jugoslavije, predstavljena v sarajevskem Bošnjaškem inštitutu, z uvodnim pozdravom Miroslava Mojžite, veleposlanika Republike Slovaške v BiH.

Pred menoj je sedela starejša gospa, no, vsi udeleženci predstavitve so bili kar precej starejši od naju in nekak ne morem verjeti, da mlajše, moje generacije ta tematika sploh ne zanima. Meni osebno je sama novica o predstavljanju tega zgodovinskega izseka zelo pozitivno in privlačno izzvenela v čustvih in prepričana sem bila, da mi poslušanje ne uide, saj sem bila rojena torej v zelo zanimivem času - leta 1977 - bila sem pionirka in skorajda - malo je manjkalo - pa bi bila prejela tudi naslov Titove mladine, kar pa žal tam nekje v mojem sedmem razredu ni bilo več mogoče, čeprav se dobro spomnim, da sem si to strašno želela. Moja soseda je bila dve leti starejša, zato je tedaj že bila mladinka, jaz pa sem na ta slavnosten dogodek v osnovni šoli še kako nestrpno čakala, a ga ne dočakala. No, sedaj je vse - kakor je videti - že zgodovina in se o tem že lahko bere v knjigah. Želela sem povedati, da se je tudi gospa čudila, češ da sem tako mlada in da me Titova Jugoslavija sploh zanima. Pa sem ji z vso gotovostjo pritrdila, da me ta tema zelo privlači, saj sem bila rojena v nekdanji državi SFRJ; torej so v njej zapisani tudi moji prvi koraki.

In občutek je bil poseben. Človek se nekak čuti, da je sooblikoval nek drobec, moment, utrinek v času, katerega vzpone in padce sedaj proučujejo profesorji, zgodovinarji, politiki, diplomati in drugi strokovnjaki ter pripovedujejo o obdobju, v katerem si resda naredil šele prve korake in se podal v otroški svet domišljije, si pričaral popolnoma drugačen, nerealen svet, ko si v vrtcu prevažal punčke in vozil avtomobile ter se igral mame in očete. Kot odrasli pa ta svet zdaj sprejemaš popolnoma drugače, saj si ga razlagaš z vsem svojim vedenjem in vključuješ kulturno-zgodovinske in družbeno-politične vzorce, s katerimi si predstavljaš pravzaprav odrasel svet svojega otroštva.

V Sloveniji knjiga ni bila deležna zanimanja za prevod v slovenski jezik, čeprav je prevedena v bosanščino, angleščino, nemščino, češčino in italijanščino, torej je prepotovala veliko poti in se zanjo bolj zanimajo drugi narodi, kakor pa mi Slovenci, ki smo bili vsekakor del tega zgodovinskega trenutka, in hočemo ali nočemo, dejstvo je, da smo bili del velike SFR Jugoslavije.

Foto: Katakombe v Jajcu, kjer je Tito nekaj časa živel in deloval med 2. svetovno vojno (Manja Žugman Širnik)