ZMAJASTO

Deževno in v meglo ovito jutro se počasi prebuja v mojem mestu ob Dravi. Odpiram oči v udobni, mehki domači postelji, v kateri se mi zmeraj izriše nadvse dobro razpoloženje. Oziram se proti tisti stvarci, ki me še iz študentskih časov z zidu moje kamrice vestno opozarja na točen čas, hkrati pa je tista preganjalka, ki žene k učenju, delu ali poskrbi zgolj za to, da se človek postavi na noge.

Jutro je posebej lepo, čeprav mnogim žalostno, dolgočasno ali turobno. Posebej takšno, kakršno se je naslikalo na začetku današnjega dne. Kadar ne živiš v svojem rojstnem kraju, te ta ob vnovičnem prihodu vselej sprejme z vsemi svojimi čari, podari neizmerno spoštljivost in objame s toplimi rokami. Pa vendar se v štajerski prestolnici ustavim kakor mimobežnik, katerega cilj je daleč čez lužo. Pripravim potovalko ter vanjo natlačim, zvijem, zavijem, zminimaliziram še najmanjše oblačilo, pa se ob potegu zadrge nenazadnje izkaže, da je navlake preveč in preveč. Za trenutek me popade ubijalska nervoza in mi za nekaj naslednjih zavre kri. V ublažitev notranje napetosti skušam priklicati v spomin slike grozovitih, v cunje ogrnjenih otrok, ki lačnih ust zrejo v svet ... in se iztrgam iz robustnih rok nadležne dame, ki me nevšečno preganja v trpečih se odločitvah, katero oblačilce si bo izborilo čast, da se z menoj razkaže v Argentini. In žalostna je misel na majhne krhke otroke, luknjaste krpice, iz katerih strahoma pogledujejo radovedne oči in se v praznino odpirajo velika usta. Z vso potovalno vnemo znova potegujem za zadrgo, na široko odpiram potovalni kovček in ga osvobajam navlake. Ponosna, da sem premagala samo sebe, vzamem v roke nahrbtnik in vanj spravljam le najnujnejše krpe, popolnoma svobodno in neobremenjeno. Lahkotno občutenje mi podarja krila, da lahko svobodno razprem jadra in poletim tja čez.

Preden začnem pisati dolgo pot, postojim v beli Ljubljani, ki pa danes ni popleskana z belino, zavita v meglo ali poškropljena z dežjem, ampak po nebu riše le poigravanje drobnih kapljic, ki me nežno gladijo po koži. Tod moje misli vselej objame prijeten spomin na prvo delovno mesto, kjer sem spoznala ljudi, pozitivnih misli, ki pa niso bili le enoletni sopotniki, ampak so z vsem svojim čutenjem in željami postali zvesti spremljevalci in soustvarjalci moje življenjske poti. Po telesu me vselej spreleti blag občutek vznesenosti, kadar se na mobilnem telefončku izriše tisti nasmeh na obrazu, ki me je razveseljeval nekoč in mi še danes zvesto ne dovoli odnehati. Kot Mariborčanka sem včasih v našo belo prestolnico prinašala sonce, danes pa me ljubljanski prijatelji z njim toplo obdarijo ... zategadelj se bela Ljubljana na moje platno vselej izliva v najsvetlejših odtenkih.

In jutri se bo zapisal dan, ko bom navsezgodaj v napolbudnem stanju stopicala iz postelje, tresljaje se smukala v oblačila, okorno skakljala proti avtomobilu in se v snu popeljala proti letališču v Benetkah, kjer me bo prebujalo poplesavanje beneških mask, od koder se bom z jutranjega vrveža odrinila visoko med oblake, v Madridu za hipec priklicala v spomin trda tla pod nogami in znova z razprtimi krili poplesavala nad morjem ter lahkotno zapirala krila v Argentini, kjer bom v vznesenem občutenju pozdravila sošolca iz gimnazijskih časov in se predala okušanju južnoameriških kulturno-zgodovinskih dobrot.

Sprehod mimo Zmajskega mostu je priklical v misli spomin na leta mojega službovanja na ledinski osnovni šoli ...
Zmaji so v otroških zgodbah vselej predstavljeni kot hudobne krilate živali, z levjimi kremplji in kačjim repom, ki navadno bruhajo ogenj in otrokom naselijo strah v kosti ... in sprehod mimo mostu prav zares povzroči, da otroci vidijo strahove tam, kjer jih ni ... in vendar nas na razpotju življenjske poti počasti nenajavljena obiskovalka, ki v rokah prinaša opojno duhteče se cvetlice, ki se tenkočutno priklanjajo k našem obličju in nam podarjajo mamljive zmajaste sladkosti.

S SKODELICO KAVE V ROKAH ...

Jutranje prebujanje se pravzaprav začne šele na balkonu. S skodelico posladkane kave v rokah se oziram na potovanje belih puhastih oblačkov nad mestom. Objame me vzhajajoče sonce in prebudi že sveža jesenska sapa. Z daljave se sliši pozvanjanje cerkvenih zvonov, ki blagodejno ohranjajo notranji mir in tišino. Pogled se razleže po pisani okolici, z gozdom porasel bližnji hrib že nestrpno pričakuje trenutek, ko se bodo odprla vrata na njem posejanih hiš in se bo rodilo življenje.

Jutranji mir prereže zvok drvečih se avtomobilov, ki se spuščajo v dolino in hitijo naravnost v središče mesta. Ptice skromno prepevajo jutranjo pesem, njihov glas se počasi izgublja. Izgovorjena beseda mimoidočega je tuja. Hiše, večinoma stare in ovele, z izpraskanimi očmi in povešeno glavo zrejo v svet. Balkon obdaja sezidana ograja. Prelivajo ga odtenki turobno sive barve. Če ga oči zaznajo zjutraj, mora srce zbrati presneto veliko poguma, da dnevu zapiše optimistično in radostno razpoloženje. In zmore ... saj je še mlado.

Z ulice se sliši enakomerno potrkavanje. Z roba balkonske ograje se kakor ukrivljena ulična svetilka ali ostarela in nadvse radovedna gospa nagibam, da bi uvidela, čigav je zvok. Ubrano melodijo ustvarja nežnejši spol, ki hiti na svoje delovno mesto. Prekomerno popleskane ličnice udarjajo s svojimi ostrimi potezami, predolge črne trepalnice še komaj zmorejo opravljati svojo primarno vlogo, do potankosti obrobljene, umetno povečane in odebeljene ustnice modro molčijo, da se barva ne razlije po unikatu. Zvoke visokih pet spremlja žvenket najrazličnejšega modnega okrasja. Pretežki uhani imajo svoj začetek v ušesu in konec šele na ramenih. Ženska se mora hudičevo potruditi in nositi glavo visoko v zraku, da se uhan ne ujame v zanke volnenega jopiča. Vrat ji skrbno varuje še topel okrasni šal, ki pada preko ramen in se zatika ob robovih pasu ter ji ves čas jutranjega hitenja načenja živčevje, saj ga je potrebno znova in znova pripenjati, da preveč razposajeno ne poplesava okrog njenega suhljatega života. Glava je trdo pritrjena na telo, lasje so skrbno poškropljeni z najsodobnejšimi sredstvi in do potankosti opravljajo vlogo vsemogočnega branitelja pred kakršnimikoli vremenskimi vplivi. Žensko krhko in vitko telo je natovorjeno in obremenjeno še z - vse prej kakor elegantno popotnico - v vseh svojih razsežnostih gromozansko torbo, ki kaže na prevlado mode nad nestanovitnostjo osebnega okusa in značaja. Na nosek so že navsezgodaj pritrjena tista okroglasta sredstva za boj proti sončnim žarkom. Skrb za varovanje oči pa ves čas prekriva nevešče ravnanje z nežnimi, krhkimi in občutljivimi stopali. Ujeta so v visokih in ozkih čevljih, trikotniške oblike, saj je njihova lastnica zanje svobodno izbrala zapor. Prikličejo nenaravno ulično pozibavanje, umetno stopicanje po vsakdanji, že utirjeni poti, ki pelje naravnost v delovni prostor ... in ko se odprejo vrata, ki šele zapišejo začetek dneva, se hkrati zaprejo duri zdravega življenja in svobodnega ter lahkotnega počutja ...


Pravijo, da struga skozi valove gleda sonce, jaz pa svoj cilj skozi vrvež sveta. In pot do njega se mi izriše nasmejana, iskriva, razigrana, vabljiva.

MOJA JESEN

Vedra in brezskrbna razposajenost ter otroška radoživost poletnih dni je še zadnjič pomahala v pozdrav. Odhaja. Z njo se poslavlja tudi majhen košček moje, že zdavnaj odvečne in nepotrebne prtljage, ki tiho počiva, spravljena v ogromnih kosih belega pohištva. Nepremično stoji, opazuje in modro molči ... odeta v upanje, da je ne bom brezskrbno odvrgla, kar si kot zvesta spremljevalka na sleherni moji poti, gotovo ne zasluži. Čutno odpiram ji dušo in se iskrivo smehljam. Stopicam po mehki zeleni trati in ujeta v trenutkih slovesa poslušam nežne melodije zlatorumenega jesenskega listja, ki poplesava okrog mojega pasu in lahkotno seda na razbrazdano zemljo. Dnevna vročina ni več vsiljiva in sonce se le še poigrava s tančicami belih oblakov. Mehka trava me lovi za gležnje, ko hitim, da bi ujela svojo stezo. Ne ustavljam se. Korak ne postoji niti pri velikem mravljišču niti na ploščati skali ob robu reke. V glavi potrkavajo zmagoslavne misli in me razganjajo v telesu. Včasih sem - kadar ni bilo vetra - opazovala odsev na stekleni gladini vode. Spomin na to je še tako čist in živ. Danes mi jesenski dnevi valovijo lase in misel je bogato obrodila sadove. Po glavi pa še zmeraj roji tisto neustavljivo in še predobro se zavedam, da steza, ki sledi, ne bo ravna in gladka. A svoje sanje sprejemam kot redno vadbo, tek, izziv ali kot skoke od tal, ki se uresničijo. Hja, paziti moram le, da me med tekom ne zmanjka.

Prva stran, ki sem jo napisala o jeseni, mi je dala toliko veselja kot sprehod skozi odpadajoče listje.