Deževno in v meglo ovito jutro se počasi prebuja v mojem mestu ob Dravi. Odpiram oči v udobni, mehki domači postelji, v kateri se mi zmeraj izriše nadvse dobro razpoloženje. Oziram se proti tisti stvarci, ki me še iz študentskih časov z zidu moje kamrice vestno opozarja na točen čas, hkrati pa je tista preganjalka, ki žene k učenju, delu ali poskrbi zgolj za to, da se človek postavi na noge.
Jutro je posebej lepo, čeprav mnogim žalostno, dolgočasno ali turobno. Posebej takšno, kakršno se je naslikalo na začetku današnjega dne. Kadar ne živiš v svojem rojstnem kraju, te ta ob vnovičnem prihodu vselej sprejme z vsemi svojimi čari, podari neizmerno spoštljivost in objame s toplimi rokami. Pa vendar se v štajerski prestolnici ustavim kakor mimobežnik, katerega cilj je daleč čez lužo. Pripravim potovalko ter vanjo natlačim, zvijem, zavijem, zminimaliziram še najmanjše oblačilo, pa se ob potegu zadrge nenazadnje izkaže, da je navlake preveč in preveč. Za trenutek me popade ubijalska nervoza in mi za nekaj naslednjih zavre kri. V ublažitev notranje napetosti skušam priklicati v spomin slike grozovitih, v cunje ogrnjenih otrok, ki lačnih ust zrejo v svet ... in se iztrgam iz robustnih rok nadležne dame, ki me nevšečno preganja v trpečih se odločitvah, katero oblačilce si bo izborilo čast, da se z menoj razkaže v Argentini. In žalostna je misel na majhne krhke otroke, luknjaste krpice, iz katerih strahoma pogledujejo radovedne oči in se v praznino odpirajo velika usta. Z vso potovalno vnemo znova potegujem za zadrgo, na široko odpiram potovalni kovček in ga osvobajam navlake. Ponosna, da sem premagala samo sebe, vzamem v roke nahrbtnik in vanj spravljam le najnujnejše krpe, popolnoma svobodno in neobremenjeno. Lahkotno občutenje mi podarja krila, da lahko svobodno razprem jadra in poletim tja čez.
Preden začnem pisati dolgo pot, postojim v beli Ljubljani, ki pa danes ni popleskana z belino, zavita v meglo ali poškropljena z dežjem, ampak po nebu riše le poigravanje drobnih kapljic, ki me nežno gladijo po koži. Tod moje misli vselej objame prijeten spomin na prvo delovno mesto, kjer sem spoznala ljudi, pozitivnih misli, ki pa niso bili le enoletni sopotniki, ampak so z vsem svojim čutenjem in željami postali zvesti spremljevalci in soustvarjalci moje življenjske poti. Po telesu me vselej spreleti blag občutek vznesenosti, kadar se na mobilnem telefončku izriše tisti nasmeh na obrazu, ki me je razveseljeval nekoč in mi še danes zvesto ne dovoli odnehati. Kot Mariborčanka sem včasih v našo belo prestolnico prinašala sonce, danes pa me ljubljanski prijatelji z njim toplo obdarijo ... zategadelj se bela Ljubljana na moje platno vselej izliva v najsvetlejših odtenkih.
In jutri se bo zapisal dan, ko bom navsezgodaj v napolbudnem stanju stopicala iz postelje, tresljaje se smukala v oblačila, okorno skakljala proti avtomobilu in se v snu popeljala proti letališču v Benetkah, kjer me bo prebujalo poplesavanje beneških mask, od koder se bom z jutranjega vrveža odrinila visoko med oblake, v Madridu za hipec priklicala v spomin trda tla pod nogami in znova z razprtimi krili poplesavala nad morjem ter lahkotno zapirala krila v Argentini, kjer bom v vznesenem občutenju pozdravila sošolca iz gimnazijskih časov in se predala okušanju južnoameriških kulturno-zgodovinskih dobrot.
Sprehod mimo Zmajskega mostu je priklical v misli spomin na leta mojega službovanja na ledinski osnovni šoli ...
Zmaji so v otroških zgodbah vselej predstavljeni kot hudobne krilate živali, z levjimi kremplji in kačjim repom, ki navadno bruhajo ogenj in otrokom naselijo strah v kosti ... in sprehod mimo mostu prav zares povzroči, da otroci vidijo strahove tam, kjer jih ni ... in vendar nas na razpotju življenjske poti počasti nenajavljena obiskovalka, ki v rokah prinaša opojno duhteče se cvetlice, ki se tenkočutno priklanjajo k našem obličju in nam podarjajo mamljive zmajaste sladkosti.
Jutro je posebej lepo, čeprav mnogim žalostno, dolgočasno ali turobno. Posebej takšno, kakršno se je naslikalo na začetku današnjega dne. Kadar ne živiš v svojem rojstnem kraju, te ta ob vnovičnem prihodu vselej sprejme z vsemi svojimi čari, podari neizmerno spoštljivost in objame s toplimi rokami. Pa vendar se v štajerski prestolnici ustavim kakor mimobežnik, katerega cilj je daleč čez lužo. Pripravim potovalko ter vanjo natlačim, zvijem, zavijem, zminimaliziram še najmanjše oblačilo, pa se ob potegu zadrge nenazadnje izkaže, da je navlake preveč in preveč. Za trenutek me popade ubijalska nervoza in mi za nekaj naslednjih zavre kri. V ublažitev notranje napetosti skušam priklicati v spomin slike grozovitih, v cunje ogrnjenih otrok, ki lačnih ust zrejo v svet ... in se iztrgam iz robustnih rok nadležne dame, ki me nevšečno preganja v trpečih se odločitvah, katero oblačilce si bo izborilo čast, da se z menoj razkaže v Argentini. In žalostna je misel na majhne krhke otroke, luknjaste krpice, iz katerih strahoma pogledujejo radovedne oči in se v praznino odpirajo velika usta. Z vso potovalno vnemo znova potegujem za zadrgo, na široko odpiram potovalni kovček in ga osvobajam navlake. Ponosna, da sem premagala samo sebe, vzamem v roke nahrbtnik in vanj spravljam le najnujnejše krpe, popolnoma svobodno in neobremenjeno. Lahkotno občutenje mi podarja krila, da lahko svobodno razprem jadra in poletim tja čez.
Preden začnem pisati dolgo pot, postojim v beli Ljubljani, ki pa danes ni popleskana z belino, zavita v meglo ali poškropljena z dežjem, ampak po nebu riše le poigravanje drobnih kapljic, ki me nežno gladijo po koži. Tod moje misli vselej objame prijeten spomin na prvo delovno mesto, kjer sem spoznala ljudi, pozitivnih misli, ki pa niso bili le enoletni sopotniki, ampak so z vsem svojim čutenjem in željami postali zvesti spremljevalci in soustvarjalci moje življenjske poti. Po telesu me vselej spreleti blag občutek vznesenosti, kadar se na mobilnem telefončku izriše tisti nasmeh na obrazu, ki me je razveseljeval nekoč in mi še danes zvesto ne dovoli odnehati. Kot Mariborčanka sem včasih v našo belo prestolnico prinašala sonce, danes pa me ljubljanski prijatelji z njim toplo obdarijo ... zategadelj se bela Ljubljana na moje platno vselej izliva v najsvetlejših odtenkih.
In jutri se bo zapisal dan, ko bom navsezgodaj v napolbudnem stanju stopicala iz postelje, tresljaje se smukala v oblačila, okorno skakljala proti avtomobilu in se v snu popeljala proti letališču v Benetkah, kjer me bo prebujalo poplesavanje beneških mask, od koder se bom z jutranjega vrveža odrinila visoko med oblake, v Madridu za hipec priklicala v spomin trda tla pod nogami in znova z razprtimi krili poplesavala nad morjem ter lahkotno zapirala krila v Argentini, kjer bom v vznesenem občutenju pozdravila sošolca iz gimnazijskih časov in se predala okušanju južnoameriških kulturno-zgodovinskih dobrot.
Sprehod mimo Zmajskega mostu je priklical v misli spomin na leta mojega službovanja na ledinski osnovni šoli ...
Zmaji so v otroških zgodbah vselej predstavljeni kot hudobne krilate živali, z levjimi kremplji in kačjim repom, ki navadno bruhajo ogenj in otrokom naselijo strah v kosti ... in sprehod mimo mostu prav zares povzroči, da otroci vidijo strahove tam, kjer jih ni ... in vendar nas na razpotju življenjske poti počasti nenajavljena obiskovalka, ki v rokah prinaša opojno duhteče se cvetlice, ki se tenkočutno priklanjajo k našem obličju in nam podarjajo mamljive zmajaste sladkosti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar