Od davnega leta 1996 je vsaka jesen na koledarju in v mislih odkljukala mesec oktober, ki smo ga nekdanji dijaki 4. f s taprve gimnazije v osrčju štajerske prestolnice zmeraj pričakovali z veseljem in radovednostjo. Tokrat se je konec oktobra po nekem čudnem, nepojasnjenem spletu okoliščin, ogrnil v tišino in domača miza je ostala prazna, poštni nabiralnik je prav tako sameval. Obletnice mature ni bilo, organizatoriji so se torej pogreznili v zimsko spanje, preostali upniki pa nismo želeli prevzeti odgovornosti na lastno pest. Sicer sem prepričana: če bi to storili, bi nas povprašali zakaj smo; in zdaj, ko se le razraščamo v pisanju, nam bo ob snidenju zagotovo namenjeno vprašanje zakaj nismo ...
Če zavrtim čas nazaj ... 31. oktober: sem tam čez lužo. Kadar ima človek predolgo zavihane rokave, njegove notranje sile zmerno naraščajo, dokler ne pride do velikega poka, in je nujno potrebna sunkovita preobrazba - počitek. Privoščila sem si ga v Buenos Airesu, ampak na zelo poseben način. Sicer razpoloženje sploh ni bilo podobno lenarjenju dremajočega se slona, ki je počival na odru argentinskega živalskega vrta.
Po dobrih petnajstih urah leta sem ostala trdno na nogah. Srečanje z nekdanjim sošolcem iz gimnazijskih vrst ni bilo nič posebnega. Res je, da ga je bilo lepo videti, tam nekje, daleč, a pred mojimi očmi je naslikal podobo, kakršno poznam že vrsto let. Nobenih presenečenj, razen tistega usodnega 32. nadstropja nebotičnika, v katerem živi in kjer sem bila primorana naslednjih nekaj dni bivati tudi sama, hkrati pa prvič izgubljati tla pod nogami. GrOzA in StRaH, posebej ob pogledu skozi okno, balkonu pa si po prvi noči, polni morečih se sanj, sploh nisem upala približati. Splet tovrstnih okoliščin je narekoval preostale izletniške dni popolnoma drugače. Od prvega do zadnjega buenosaireškega dne sem ostala na nogah, vse dni od jutra do večera trdno prikovana na zemljo, razen ko je nad mesto legel mrak in sem se na vse moči silila zaspati.
Prve dni dopustovanja sem namenila tipanju argentinske petnajstmilijonske prestolnice. V vsem izobilju sem grebla po občutku, da me v tem slikovitem, razvejanem, črnem in belem velemestu nihče ne pozna, in si ga tlačila v žepe, polnila v dušo, zasidrala v srce in zagrebla v telo. Privoščila sem si slastne zavitke, polnjene s sirom, raznovrstno zelenjavo, tako imenovane empanadose, in jih v želodec pospremila z žlahtno kapljico malbeca. Ob tem pa se nadejala z argentinsko izvirnostjo ob dnevu čarovnic, ko so se mladenke v svoji opravi sprehajale po elitnih dokih.
In ko je na zemljo legla noč, sem se znova in znova bojevala z neprijetnim in še kako živim občutkom padanja na vsaj enaintrideset ljudi, katerih obličja so počivala pod mano.
Ni komentarjev:
Objavite komentar