Skozi mogočna vrata vstopim v kamnito pokrajino posmrtnega življenja duš. Mir in tišino zmerno prekinjajo rezki glasovi domačih in tujih obiskovalcev, ki se gnetejo ob turističnem središču pokopališča in požrešno stegujejo roke k vihravim se zemljevidom. Na prostranem platnu se razgrinjajo sive ulice večnih domov velikih in slavnih politikov, piscev, umetnikov, igralcev. Korak popotnika je neznatno lažji, ko si začrta pot, po kateri se bo sprehodil skozi mesto tistih, ki počivajo ali pa bi naj počivali v miru in tišini; sicer pa se nezačrtana v danem trenutku zazdi v vseh razsežnostih popolnoma osvobajajoča. Brezciljno tavanje skozi prostrano nekropolo, ki s svojo podobo oblikuje mesto v malem z mogočnimi veličastnimi grobnicami, v zmernih valovih menjavanja art-decoja, neoklasicističnega, neogotskega, bizantinskega in grškega sloga pritajeno odtujuje sapo, ki iz nadzemeljskih, v prah oblečenih lesenih krst in osivelih, nekdaj še belih marmornatih oltarjev, lahkotno pronica globoko v notranjost zemlje in človeške duše.
Mogočno pokopališče Recoleta je z vso svojo prostranostjo ena največjih nekropol na svetu. Pregovor, ki za prebivalce Buenos Airesa, še kako velja, pravi, da je ceneje bogato živeti, kot pa biti pokopan na pokopališču, katerega ime je Recoleta. Celo balzamirano truplo znamenite Eve oziroma Evite Peron so morali na sveti prostor pritihotapiti sredi noči leta 1974, več kot dvajset let po njeni smrti.
In za nas - obiskovalce - je bilo, ironično, veličastno pročelje odprto in za živečega vstop prost.
A je za svoje male in malo manjše, pa vendar še kako slastno poživljajoče se pregrehe, potrebno izcenkati na opevanem popotovanju v večni raj?
Ni komentarjev:
Objavite komentar