Zmeraj kadar sem sto na uro zaposlena, me čas vestno prehiteva; a si ne morem kaj, da ne bi nanizala nekaj skromnih vrstic, zavrtela nazaj tiktakanje ure in se prepustila sanjarjenju o popotovanju po Argentini, posebej po patagonski pokrajini, ki je čudovita, jemlje sapo, je raj za srce, paša za oči, sprostitvena terapija.
The Glaciers nacional park se nahaja na področju raznolikih podnebnih in pokrajinskih značilnosti. Pravijo, da mu na svetu ni enakega. Pa smo se odločili, da ga vzamemo pod drobnogled in si privoščimo za pokušino malo turističnega raziskovanja.
Neokrnjena narava, sprehod po mehki gozdni poti, ovinkarjenje mimo drevesnih debel, ki so ležala vsepovprek, po travnatih tleh pa raztezala svoje bogate zelene krošnje ter se svojimi tenkimi končiči dotikala prav vsakega mimoidočega, je pozdravljala s svežino, vonjem po nečem novem, neodkritem, nedotakljivem, pa vendar čutečem. Vse se spreminja, od visokih gora do patagonske stepe; od visokih vrhov južnoandske verige, venomer pokrite s snežno odejo, se pokrajina postopoma preoblikuje v planote, posejane z južnimi gozdovi, v osrčju katerih počivata dve največji jezeri na kontinentu, med katerima se v vsem svojem sijaju razlega površina kontinentalnega ledu; enega največjih neupoštevajoč Antarktiko.
Dereze, ledenik Perito Moreno in prvovrsten izziv
Izberemo mini treking, primeren za psihofizične sposobnosti vsakega navadnega popotnika, si nataknemo stare dereze, katerih se je rja že dodobra polastila; in se nekateri s strahom, drugi s pogumom, a oboji prav zagotovo z radovednostjo, vzhičenjem in navdušenjem podamo ledeniku naproti. Pred nami zariše mejo ogromna gmota ledu, ki navpično sega visoko med oblake, v naših mislih pa se izpiše predvidevanje, da bo - kar sledi - le boj z mlini na veter.
Pa vendarle ni bilo tako. Kadar smo se ledeniku približali s kopnega in s strani, s katere se je možno prav lahkotno povzpeti na njegovo obličje, se je srh v žilah umiril, srce je lahkotneje utripalo, oči so bile zazrte le še v pot pred seboj in noge so ohranjale dober meter varnostne razdalje med popotnikoma pred in za menoj. Dereze so - čeprav že zgodovinske - dobro greble v ledene ploskve, moje telo pa je polno kondicije jadralo po beli oddeji. In namesto, da se je ušesom prileglo ptičje petje, so nekje iz daljave prihajali zvoki, podobni lomljenju vej z drevesa ali rahlem trkanju po drevesnem deblu ali enakomernem škripanju vrat ... ves čas, postopoma, včasih glasno, močno, hrupno, spet drugič tiho in nežno. Tako so nas vso pot spremljali glasovi pogostega lomljenja ledu, posameznih delčkov ali pa kar celih zidov. In ko smo osvojili vrh, se je oko ozrlo po zelenem gozdu in občutek, ki me je tamkaj objel, se sploh ne da opisati z besedami. Uau, uau, uau, ledenik in gozd skupaj, hkrati, obenem, drug ob drugem, neverjetno, fantastično, srhljivo, uau.
Seveda, saj smo bili na 160 metrih nadmorske višine, medtem ko so drugi ledeniki na 3000-4000 metrih, kjer seveda gozda že zdavnaj ni več.
Lomljenje ledenika je za obiskovalca enkratna izkušnja. Biti prisoten ob kataklizmi vode in ledu je nepozabno. Obisk ledenika Perito Moreno je avditorna in vizualna izkušnja, ko se z ledenika lomijo in padajo v vodo velike gmote ledu, ki kasneje plavajo po jezeru. Iz cele vrste poti in opazovalnic pa lahko popotnik vidi, sliši in fotografira ledenik, ki lahko menja svojo podobo v enem samem dnevu.
Ni komentarjev:
Objavite komentar