Zadnji dan El Calafatov sva z Boštjanom preživela kar v samem osrčju tega majhnega mesteca z zanimivo, a kratko zgodovino. Novembra se je tukaj gnetla množica turistov z vseh koncev sveta; kraj pa nikdar ne izzveni le v španskem jeziku, saj tega skozi vse leto vestno prekinjajo tuje govoreči obiskovalci. Kraj je sprva služil le kot postojanka za prevoznike. To je bilo v času, ko je bila tukajšnja zemlja namenjena izključno ovčjereji. Sčasoma ko se je cenovna vrednost volne znižala, ta ni bila več zanimiva; kraj pa je izgubil smisel svojega obstoja. Leta 1938 so področje južnega kontinentalnega ledu razglasili za nacionalni park, od tedaj pa so El Calafate začeli množično obiskovati ljudje, popotniki z vseh koncev sveta.
Še zadnji dan sva tod srkala lepoto stepske pokrajine, si podarjala širino razgleda po smaragdno zelenem odtenku argentinskega jezera, se sprehajala med tipično puščavsko vegetacijo, se sladkala s prvovrstnimi empanadosi in jih posrkala z nadvse okusno kapljico rdečega malbeca.
S terencem sva se povpela na elcalafatske vrhove, na ranč in hrib, imenovan Huyliche. Beseda dejansko izvira iz jezika domorodcev in označuje ''ljudi z juga''. Danes so živi samo še štirje pripadniki teh. Ranč in ozemlje, po katerem smo vjugali s štirikolesnikom, nosi isto ime, obsega pa 25 000 ha in je glede na preostale v Patagoniji srednje velik ranč.
Razgledovala sva se po okolici, z najvišje točke zrla na najmanjše kocke, hišice, ki so razmetano ležale pod nama in mimo katerih se je vila makedamska cesta, po kateri so razcapano pohajkovali majhni potepuški psi. V terencu smo se ob istem času in prostoru srečali: midva, sprva nekoliko zadržana Slovenca, dva nadvse radovedna in zanimiva Francoza in trije odklopljeni in sproščeni prebivalci Argentine; dekleti sta prihajali iz Buenos Airesa in chegevarskega Rosaria, precej zgovoren voznik pa je bil po rodu Italijan, ki že od svojih malih nog živi in dela v argentinski državi. Vozili smo se po okoliških planotah, se skupaj z vetrom strmo vzpenjali po klancu, opazovali neokrnjeno naravo, s pogledi lovili zajčke, ki so se s svojo barvo obleke povsem stapljali z odtenki pokrajine in jih je bilo zelo težko opaziti, moški del je spoznaval nizko grmičasto in nekoliko bodičasto rastlinje, ki velja za taščin prestol (ha, ha, ha), ženske pa smo sedele v štirikolesniku, saj je veter prinašal mraz v kosti; tu in tam smo opazili še kakšne stare oguljene kosti, ki so nedotaknjeno počivale in jih je kdaj pa kdaj zmigal le sunek vetra ter jih prestavil nekaj korakov naprej, nazaj, levo in desno. Ozemlje je bilo nekdaj dno oceana, kar so še kako dokazovali primerki školjk in zob morskih psov; prav tako pa se je na ogled postavila tudi okamenela kost dinozavra.
V avtomobilu so naša telesa v zmernem ritmu poskakovala, zadnjica je drsela po klopi sem in tja, roke so se močno oprijemale držala, včasih je od nenadnega avtomobilskega skoka glas presekala tišina, spet drugič, ko smo se pripravljali na shrljiv spust po 35 % klancu, smo ostali ujeti v občutenju, kakor da smo na vlaku smrti, hkrati smo bili daleč, a s tem terencem še kako blizu. Moški del publike je navijal za prvovrsten spust, se s svojim (navideznim) pogumom postavljal pred nežnejšim spolom, ženske pa smo enoglasno vpile, zagotovo smo vse dosegle sopran. Navsezadnje smo se le zapeljali, nekateri odprtih ustih, drugi z zaprtimi očmi, tretji s popolnoma praznim želodcem, ki smo ga dodobra oskrbeli s postankom v neki stari koči, v kateri je človeka navdal občutek, da se počasi premika skupaj z vetrom. Voznik se je izkazal za prvovrstnega kuharja, v voku nam je pripravil argentinsko govedino in zelenjavo, mi pa smo v roke vzeli nož, pripravili kruh, natočili rdečega vina, nazdravili in že s praznimi želodčki in s kruhom v rokah odhiteli pred dišečo se peko. S tipičnimi argentinskimi sendviči smo potešili lakoto, nato pa pokramljali v mešanici angleščine, španščine in francoščine, si pri sporazumevanju pomagali z rokami, navsezadnje pa le ujeli skupen glas v predstavljanju himne. Z Boštjanom sva se nadvse potrudila ubrano zapeti našo slovensko. In vodnik nama je povedal, da je bila torej v El Calafatih, v tej majhni hiški na jugu Patagonije z najinim petjem tudi prvič predstavljena oziroma zapeta. Jeeeeee!!! Džazno.
Ni komentarjev:
Objavite komentar