Mestne četrti v argentinski prestolnici so zelo raznolike. Posebej opazno je bogastvo in blišč stanovanjske četrti na severni strani mesta ter njegovo nasprotje na južnem koncu, kjer so zrasla bedna naselja, skromne nizko rasle hiše, kolibe, ponekod tudi brez urejene kanalizacije.
Slikovita bivalna četrt, ki pritegne veliko število turistov, je La Boca. Predstavlja mešanico živo pobarvanih hiš med starimi skladišči opečnatih zidov. Svojo večbarvno zgodovino ima zaradi italijanskih priseljencev, ki so se tod naselili v začetku 20. stoletja in hiše popleskali z barvami, ki so jih dobili, najverjetneje pa odtujili z ladij v bližnjem pristanišču. Nehote so pričarali mavrico barv, po katerih je La Boca postala privlačna za obiskovalce. Znamenita ulica El Caminito je kratko sprehajališče, poimenovano po pesmi za tango iz leta 1926, predstavlja pa turistično jedro sicer težavne, neprijazne in siromašne mestne četrti, polne kriminala. Ko sva vstopila v turistično središče, so nama povedali, da je treba še kako paziti na osebne stvari, posebej pa naju opozorili, da se velja sprehoditi in si ogledati le ulici, kjer se gnetejo turisti, odvijajo koraki tanga in prodajajo spominki. Tudi če človek ni najbolj pozoren, takoj opazi, da sta nabito polni le ti dve ulici, naokrog pa pločniki ostajajo prazni, hiše stojijo osamljene, domačinov - razen tistih nepridipravov, ki so pozorni na vsak tvoj korak - prav tako od nikoder.
V bordelih in kantinah La Boce pa se je rodil tudi strastni tango, ki je sprva zaznamoval ples revnih, saj so ga bogataši označili kot preveč vulgarnega in seksualnega, a so se kasneje tudi ti predali užitkom. Prebivalci delavske četrti se radi identificirajo s svojim nogometnim klubom, legendarnim Club Atletico Boca Juniors, mnogo bolj kot s katerokoli drugo stvarjo v vseobsegajočem Buenos Airesu.
Ko sva s taksijem zapuščala ta predel mesta, sva ujeta v avtomobilu gledala v povsem napačno smer, kamor naju je peljal taksist. Polastil se naju je zelo neprijeten občutek, človek pa ni razumel angleščine. Sicer sva nekoliko povzdignila glas in kazala s prsti: narobe, narobe. No, potem se je sredi ničesar, na zelo pustem mestu, ustavil, naju premeril z očmi, ki so se mu ustavljale na najinem nahrbtniku, Boštjan pa mu je pokazal karto mesta ter mu nekako obrazložil pot in mu pokazal muzej, kamor sva bila namenjena. No, in človek, neprijetno čudaški, se je končno zmigal in zapeljal v pravo smer, strah pa se je od naju počasi poslavljal. Pred muzejem sva poravnala vožnjo, taksist naju je po prejetju denarja takoj zadržal in nama pokazal listino, ki sva jo izročila. Bil je ponarejen denar, ki sva ga v spomin dobila v La Boci. Še sreča, da je bil manjše vrednosti. Zdaj je skrbno spravljen v albumu - kot spomin na prvovrsten nateg.
Ni komentarjev:
Objavite komentar