SPOMIN NA KITE

Mesec december je zame prav gotovo tisti, ko si v mislih narišem in preanaliziram postorjeno, počasi pa z novimi idejami in izzivi zrem v prihodnost. In tokrat bom še zadnjič obudila spomin na svobodnjaško potepanje po sledeh Južne Amerike. Ujeta v zofi in pokrita z mehkim pregrinjalom sem včeraj uživala ob gledanju filma, ki je prikazoval kite, ter me vzpodbudil k današnjemu zapisu.

Izleti po naravnem zaščitenem področju Peninsule Valdez so bili nadvse fantastični, najbolj pa je zagotovo očaral izlet v Puerto Piramides, edini kraj, iz katerega izpluje ladja in radovedne popotnike odpelje na ogled kitov (vrste Eubalaena Australis), ki se tod zadržujejo od junija do decembra in popolnoma odvisni le od svoje volje pozirajo obiskovalcem, ki v rokah močno držijo fotografske aparate, jih skrivajo pod vetrovke, da jih ne zmočijo visoki oceanski valovi, ki po palubi mečejo kaplje. Prvorazrednega izziva željni popotniki z nekoliko nemirnim pričakovanjem uperjajo oči naravnost in zgolj v razburkano morje, spremljajo sence, kako potujejo po gladini, in v vsaki za odtenek temnejši lisi oceana zagledajo kita. In tokrat je bila sreča na naši strani. V zaliv sta pripotovala mati in njen mladič. Krožila okrog ladjice, nas pa prestavljala zdaj na eno zdaj na drugo stran, poplesavali smo skupaj z ladjo, se nagibali sem in tja, sestopali z leve na desno in obratno, švigali drug mimo drugega, iskali najbolj ugodno mesto za fotografiranje, usmerjali fotoaparate in nastavljali objektive, da bi mater in njenega otroka ujeli v spomin v karseda najlepši poziciji in pravem trenutku. Spremljala sta drug drugega, se oddaljevala od ladjice in stopnjevala naša pričakovanja. Potapljala sta se daleč v globino in spet dvigala na površje, podarjala kapljice oceana in se elegantno približevala pa znova in znova spet oddaljevala našim očem. Na palubi se je zmerno razraščala nepopisna tišina, polna pričakovanja. Kakor hitro sta se spet postavila na ogled, je popoln mir presekalo enoglasno vpitje, polno veselja, sreče, zadovoljstva in navdušenja.

Za trenutek sta bila čisto blizu, potem pa spet izginila v daljavi ...