DEŽ

Današnji dan je prav muhasto aprilski. Zjutraj nas je pozdravljajo sonce, poldan pa se je prevesil v potrkavanje dežnih kapelj po okenski polici. Moje piljenje slovnice hrvaškega jezika je temu primerno. Dopoldan je ločevanje tistih trdih l-jev in mehkih lj-jev pri sklanjatvah šlo kot po maslu, zdajle pa se mi ob prebiranju vseh možnih slovničnih posebnosti že utrujajoče zapirajo oči. Verjetno je treba vse skupaj za nekaj časa dati na stran, se nadihati svežega zraka, narediti v možganih prepih, kaj dobrega vzeti pod zob in se z novo energijo vrniti na stara pota.

Ja, zakaj sem se pravzaprav spravila napisati nekaj vrstic bloga? Ker me vi, dragi moji prijatelji, že kar nekaj časa trepljate po ramenu in radovedno vprašujete, kdaj boste lahko z užitkom znova zajadrali med moje vrstice, novim dogodivščinam naproti, za trenutek odpotovali v daljne kraje in se znova vrnili k vsakdanjemu delu. Sicer vam lahko obljubim, da bodo vrstice kaj kmalu spet dopolnjene, a po moji stari navadi, bom seveda znova pisala oziroma dokumentirala pretekla dogajanja. Januar je bil poln takšnih in drugačnih, bolj in manj zanimivih doživetij, raznolikega kulturnega dogajanja v bosanski prestolnici, udeleževanja filmskega festivala, ki ga je priredila italijanska ambasada v Sarajevu, mojega skromnega pohodništva po hribih Jahorine in še mnogo več.

Vesela sem in v zadovoljstvo mi je, da me spremljate in obiskujete na blogu; saj s tem dokazujete, da so vse razdalje še kako premagljive.

Dragi moji, lepo vas pozdravljam in toplo objemam. Manja!