Kot pred časom zapisano lahko sedaj na samem začetku pojasnim, da bom obudila spomin na januarske dogodke. Leto se je začelo odvijati z vso naglico, tako da je dejansko ostalo zelo malo ali pa morda bolj sami resnici zadoščeno nič časa za kakršnokoli pisanje na blogu ... zategadelj bom zdaj poravnala stare račune, hkrati pa z radostjo podokumentirala dogodke, ki so vse več kot le vredni spomina.
Ob koncu preteklega leta sem - v mesecu decembru - na povabilo SKD Cankar v Sarajevu predstavljala svoj prvo pesniško zbirko Naplavine duše ter tako zaznamovala že tradicionalen dogodek Cankarjevih dnevov odprtih vrat, katerega se je udeležilo veliko število članov ter drugih zunanjih pomembnih gostov; iz slovenskega veleposlaništva, konzulata, iz časopisne hiše Oslobođenje itd., odlomek iz veličastnega dogajanja pa je prenašala tudi sarajevska televizija. V posebno čast mi je, da je na prireditvi moje življenje in delo predstavljala gospa Ana Božanović, prof. nemškega jezika, po vrsti druga predsednica društva od ustanovitve ter prva povojna predsednica (1996-2001), ki že dobrih dvajset let oblikuje in piše učbenike za nemški jezik za osnovne in srednje šole v BiH; na klavirju pa je muzicirala prof. Nedeljka Kepnik.
V januarju so mi zaupali lektoriranje almanaha Zora Cankarjeva, ki ga slovensko društvo v BiH izdaja vsako leto ob slovenskem kulturnem prazniku, torej 8. februarja. Z veseljem in vso odgovornostjo sem sprejela izziv, hkrati pa se ena izmed prvih poglobila v branje časopisa, v katerem je med drugim novinarka zapisala, da so bili prostori društva ob mojem predstavljanju pesniškega prvenca skoraj premajhni. In resda lahko potrdim in zapišem, da ni niti malo pretiravala z besedami, saj se je prireditve udeležilo veliko obiskovalcev, tako da smo bolj na tesno dihali, a nič zato - zategadelj pa je bil zimski čas zame in za vse nas prijetno topel.
V drugi polovici januarja pa velja priporočiti predstavo Skapino, ki sta jo režiserja Kača Dorić in Nenad Veličković prevzela od Molierja, hkrati pa ji nekoliko spremenila naslov ter jo prilagodila današnjim družbenim razmeram. Farsa prikazuje splošno ljudsko slabost, ki jo povzročajo razne vrste strasti; kjer v ospredje postavi strast po denarju in strast po ljubezni. Skapino pa je izmed vseh edini, ki pravzaprav ve, kako unovčiti ljudske slabosti. Je lažnivec, ki svojih žrtev ne ponižuje, temveč jim ponuja le toliko kolikor je potrebno, da ostanejo v svoji sleposti ter se zavedajo, da niso na izgubi temveč na dobitku. Tako jih pusti srečne, vesele in prevarane. Zgodba je pravzaprav metafora našega časa, če si ga predstavljamo kot izpraznjenost ali preprosto spranost možganov, ali pa se zamislimo nad dejstvom, da lahko zaradi naših osebnih slabosti kdaj tudi zavestno pristanemo na to, da bomo prevarani ...
Ob tem naj dodam, da je najlepše gledati predstavo, v kateri se dve uri prav zares dogaja in povrhu vsega smeji do solz. In človek si na koncu želi le eno: da bi bilo več gledaliških predstav obarvanih z živostjo in smehom, saj nam tega v našem vsakdanu manjka. To je zagotovo pa če si priznate ali ne.
Ni komentarjev:
Objavite komentar