V januarju se je končalo moje piljenje angleščine. Sedaj gre vedno bolj od ust :) Na srečo mi je bilo v življenju - ob tem času in prostoru - dano, da sva z Boštjanom spoznala Valentino in Rogerja, prijatelja, ki prihajata iz ameriškega veleposlaništva v Sarajevu. Valentina je Slovenka, Roger pa Američan. Veliko prostega časa preživljamo skupaj; no, tolikor kolikor ga pač imamo na voljo. Delovniki so sicer seveda bolj delovni in polni, a si zategadelj privoščimo vikendaško druženje, si organiziramo kakšen prijeten izlet po bosanski državi, se odpravimo na sarajevske okoliške hribe, bodisi na smučanje bodisi na lažje vrste pohodništvo (ljubiteljici tega sva bolj midve z Valentino) ali pa se zgolj skupaj odpravimo na kakšno dobro kosilo, malo rdeče kapljice in drobnega kramljanja. In lahko dodam, da zmeraj združimo prijetno s koristnim. Roger bi se želel naučiti slovenščine, jaz pa izpiliti moje znanje angleščine - in ob vikendih pridno uresničujemo tudi naše izobraževanje.
Ker čas hitro teče, me prihodnji teden čaka že naslednja stopnja tečaja. Sicer ne vem, koliko jih je še do pike na i. Pa tudi vprašala ne bom, ampak se bom raje pustila presenetiti. Zagotovo pa vem, da bom z dejavnostjo nadaljevala še ves čas mojega bivanja v Sarajevu. V skupini nas je nekje okrog deset udeležencev in skoraj vsi smo ''naša generacija'', tako da druženja nadaljujemo tudi po urah tečaja in zavijemo kam v bližnje slaščičarnice na Baščaršiji, kjer si privoščimo okusnih sladic, vse ostale dneve (razen 'tečajniških') pa si prigovarjamo in na veliko načrtujemo to famozno hujšanje :) Tokrat so nas v jezikovni šoli zapisali na posebno listo, saj smo napisali veliko prošnjo, da nam na naslednji stopnji dodelijo učiteljico, ki smo jo imeli do sedaj, saj smo enotnega mnenja, da je ni boljše.
Dekleta so prijetna, v nekaterih pogledih in življenjskih slogih morda nekoliko drugačna, ampak lahko rečem, da sem zaradi njih notranje bogatejša, naša raznolikost je zame nadvse očarljiva in posebna ... sproščujoče in lepo je na svet gledati s srcem. Včasih je bilo pri nekaterih mojih slovenskih kolegicah prav drugače (morda je še sedaj ponekod tako), namreč pogoj za druženje je bila enakost, enak slog oblačenja, poslušanja glasbe, zelo podobni interesi, ... Če si se nekoliko predrugačil, je zvezi dokaj hitro sledil razpad. Morda je bila prav enakost tista, zaradi katere smo se začeli dolgočasiti. Morda pa je vsemu temu največji krivec takšna ali drugačna uokvirjenost družbe.
Ni komentarjev:
Objavite komentar