MOJA JESEN

Vedra in brezskrbna razposajenost ter otroška radoživost poletnih dni je še zadnjič pomahala v pozdrav. Odhaja. Z njo se poslavlja tudi majhen košček moje, že zdavnaj odvečne in nepotrebne prtljage, ki tiho počiva, spravljena v ogromnih kosih belega pohištva. Nepremično stoji, opazuje in modro molči ... odeta v upanje, da je ne bom brezskrbno odvrgla, kar si kot zvesta spremljevalka na sleherni moji poti, gotovo ne zasluži. Čutno odpiram ji dušo in se iskrivo smehljam. Stopicam po mehki zeleni trati in ujeta v trenutkih slovesa poslušam nežne melodije zlatorumenega jesenskega listja, ki poplesava okrog mojega pasu in lahkotno seda na razbrazdano zemljo. Dnevna vročina ni več vsiljiva in sonce se le še poigrava s tančicami belih oblakov. Mehka trava me lovi za gležnje, ko hitim, da bi ujela svojo stezo. Ne ustavljam se. Korak ne postoji niti pri velikem mravljišču niti na ploščati skali ob robu reke. V glavi potrkavajo zmagoslavne misli in me razganjajo v telesu. Včasih sem - kadar ni bilo vetra - opazovala odsev na stekleni gladini vode. Spomin na to je še tako čist in živ. Danes mi jesenski dnevi valovijo lase in misel je bogato obrodila sadove. Po glavi pa še zmeraj roji tisto neustavljivo in še predobro se zavedam, da steza, ki sledi, ne bo ravna in gladka. A svoje sanje sprejemam kot redno vadbo, tek, izziv ali kot skoke od tal, ki se uresničijo. Hja, paziti moram le, da me med tekom ne zmanjka.

Prva stran, ki sem jo napisala o jeseni, mi je dala toliko veselja kot sprehod skozi odpadajoče listje.