Jutranje prebujanje se pravzaprav začne šele na balkonu. S skodelico posladkane kave v rokah se oziram na potovanje belih puhastih oblačkov nad mestom. Objame me vzhajajoče sonce in prebudi že sveža jesenska sapa. Z daljave se sliši pozvanjanje cerkvenih zvonov, ki blagodejno ohranjajo notranji mir in tišino. Pogled se razleže po pisani okolici, z gozdom porasel bližnji hrib že nestrpno pričakuje trenutek, ko se bodo odprla vrata na njem posejanih hiš in se bo rodilo življenje.
Jutranji mir prereže zvok drvečih se avtomobilov, ki se spuščajo v dolino in hitijo naravnost v središče mesta. Ptice skromno prepevajo jutranjo pesem, njihov glas se počasi izgublja. Izgovorjena beseda mimoidočega je tuja. Hiše, večinoma stare in ovele, z izpraskanimi očmi in povešeno glavo zrejo v svet. Balkon obdaja sezidana ograja. Prelivajo ga odtenki turobno sive barve. Če ga oči zaznajo zjutraj, mora srce zbrati presneto veliko poguma, da dnevu zapiše optimistično in radostno razpoloženje. In zmore ... saj je še mlado.
Z ulice se sliši enakomerno potrkavanje. Z roba balkonske ograje se kakor ukrivljena ulična svetilka ali ostarela in nadvse radovedna gospa nagibam, da bi uvidela, čigav je zvok. Ubrano melodijo ustvarja nežnejši spol, ki hiti na svoje delovno mesto. Prekomerno popleskane ličnice udarjajo s svojimi ostrimi potezami, predolge črne trepalnice še komaj zmorejo opravljati svojo primarno vlogo, do potankosti obrobljene, umetno povečane in odebeljene ustnice modro molčijo, da se barva ne razlije po unikatu. Zvoke visokih pet spremlja žvenket najrazličnejšega modnega okrasja. Pretežki uhani imajo svoj začetek v ušesu in konec šele na ramenih. Ženska se mora hudičevo potruditi in nositi glavo visoko v zraku, da se uhan ne ujame v zanke volnenega jopiča. Vrat ji skrbno varuje še topel okrasni šal, ki pada preko ramen in se zatika ob robovih pasu ter ji ves čas jutranjega hitenja načenja živčevje, saj ga je potrebno znova in znova pripenjati, da preveč razposajeno ne poplesava okrog njenega suhljatega života. Glava je trdo pritrjena na telo, lasje so skrbno poškropljeni z najsodobnejšimi sredstvi in do potankosti opravljajo vlogo vsemogočnega branitelja pred kakršnimikoli vremenskimi vplivi. Žensko krhko in vitko telo je natovorjeno in obremenjeno še z - vse prej kakor elegantno popotnico - v vseh svojih razsežnostih gromozansko torbo, ki kaže na prevlado mode nad nestanovitnostjo osebnega okusa in značaja. Na nosek so že navsezgodaj pritrjena tista okroglasta sredstva za boj proti sončnim žarkom. Skrb za varovanje oči pa ves čas prekriva nevešče ravnanje z nežnimi, krhkimi in občutljivimi stopali. Ujeta so v visokih in ozkih čevljih, trikotniške oblike, saj je njihova lastnica zanje svobodno izbrala zapor. Prikličejo nenaravno ulično pozibavanje, umetno stopicanje po vsakdanji, že utirjeni poti, ki pelje naravnost v delovni prostor ... in ko se odprejo vrata, ki šele zapišejo začetek dneva, se hkrati zaprejo duri zdravega življenja in svobodnega ter lahkotnega počutja ...
Pravijo, da struga skozi valove gleda sonce, jaz pa svoj cilj skozi vrvež sveta. In pot do njega se mi izriše nasmejana, iskriva, razigrana, vabljiva.
Jutranji mir prereže zvok drvečih se avtomobilov, ki se spuščajo v dolino in hitijo naravnost v središče mesta. Ptice skromno prepevajo jutranjo pesem, njihov glas se počasi izgublja. Izgovorjena beseda mimoidočega je tuja. Hiše, večinoma stare in ovele, z izpraskanimi očmi in povešeno glavo zrejo v svet. Balkon obdaja sezidana ograja. Prelivajo ga odtenki turobno sive barve. Če ga oči zaznajo zjutraj, mora srce zbrati presneto veliko poguma, da dnevu zapiše optimistično in radostno razpoloženje. In zmore ... saj je še mlado.
Z ulice se sliši enakomerno potrkavanje. Z roba balkonske ograje se kakor ukrivljena ulična svetilka ali ostarela in nadvse radovedna gospa nagibam, da bi uvidela, čigav je zvok. Ubrano melodijo ustvarja nežnejši spol, ki hiti na svoje delovno mesto. Prekomerno popleskane ličnice udarjajo s svojimi ostrimi potezami, predolge črne trepalnice še komaj zmorejo opravljati svojo primarno vlogo, do potankosti obrobljene, umetno povečane in odebeljene ustnice modro molčijo, da se barva ne razlije po unikatu. Zvoke visokih pet spremlja žvenket najrazličnejšega modnega okrasja. Pretežki uhani imajo svoj začetek v ušesu in konec šele na ramenih. Ženska se mora hudičevo potruditi in nositi glavo visoko v zraku, da se uhan ne ujame v zanke volnenega jopiča. Vrat ji skrbno varuje še topel okrasni šal, ki pada preko ramen in se zatika ob robovih pasu ter ji ves čas jutranjega hitenja načenja živčevje, saj ga je potrebno znova in znova pripenjati, da preveč razposajeno ne poplesava okrog njenega suhljatega života. Glava je trdo pritrjena na telo, lasje so skrbno poškropljeni z najsodobnejšimi sredstvi in do potankosti opravljajo vlogo vsemogočnega branitelja pred kakršnimikoli vremenskimi vplivi. Žensko krhko in vitko telo je natovorjeno in obremenjeno še z - vse prej kakor elegantno popotnico - v vseh svojih razsežnostih gromozansko torbo, ki kaže na prevlado mode nad nestanovitnostjo osebnega okusa in značaja. Na nosek so že navsezgodaj pritrjena tista okroglasta sredstva za boj proti sončnim žarkom. Skrb za varovanje oči pa ves čas prekriva nevešče ravnanje z nežnimi, krhkimi in občutljivimi stopali. Ujeta so v visokih in ozkih čevljih, trikotniške oblike, saj je njihova lastnica zanje svobodno izbrala zapor. Prikličejo nenaravno ulično pozibavanje, umetno stopicanje po vsakdanji, že utirjeni poti, ki pelje naravnost v delovni prostor ... in ko se odprejo vrata, ki šele zapišejo začetek dneva, se hkrati zaprejo duri zdravega življenja in svobodnega ter lahkotnega počutja ...
Pravijo, da struga skozi valove gleda sonce, jaz pa svoj cilj skozi vrvež sveta. In pot do njega se mi izriše nasmejana, iskriva, razigrana, vabljiva.
4 komentarji:
Danes ko sem poskušala zlesti iz postelje ob za moje telo popolnoma nesprejmljivi uri (pa saj ni bilo tako zgodaj), sem se spomnila na tvoj blog in tvojo kavo na balkonu ... Kako vztrajno sem prestavljala uro za deset pa še deset pa spet pet minut ... dokler ni bilo nujno dvigniti se in oditi novim delovnim izzivom naproti. Med oblačenjem sem razmišljala, kako fenomenlano bi bilo ne iti tja, kamor pač moram, ampak zaviti v kuhinjo, pristaviti vodo za kavo, prižgati računalnik in pogledati maile ... potem bi voda že zavrela in čudovit vonj po sveži jutranji kavi bi napolnil tako kuhinjo kot dnevno sobo. Vzela bi dve šalčki, v eno stresla natren, v drugo (tisto z napisom coca cola) dve žlički sladkorja in potem dišečo tekočino nalila, dodala v eno skodelico več, v drugo malo manj mleka in s tem zavila v prvo nadstropje do spalnice. Svojo skodelico bi odložila na omari, se z drugo v roki vsedla na njegov rob postelje, kavo odložila na prepolno nočno omarico in ga nežno poljubila na čelo, da bi se zbudil...
No, pa je zgledalo nekako tako, da sem se v desetih minutah oblekla, vrgla nase nekaj make-upa, celo verižico sem si nadela in že sem bila zunaj ... v mrzlem jutru, ki je moje kopalniško sanjarjenje o kavi kaj hitro odgnalo ... Še na avtomatu za kavo se nisem ustavila danes, preveč živ je bil okus po pravi kavi in ne tisti iz avtomata, s katero ponavadi začnem delovni dan ...
Draga Katja,
z jutranjim srkanjem kave na balkonu se začenja moj dan, hkrati pa se misli prebujajo v tvojem objemu. In vsako jutro je tako, saj pravo prijateljstvo ne pozna razdalje ...
Toplo te pozdravljam in hjah, saj veš, vesela sem bila tvojih besed, iz srca, Manja!
Hej, Manja, ta opis me je pa navdušil, par krasno izpeljanih detajlov, literarno sočno in posoljeno s humorjem. Super. Me prav zanima, kako bi opisana gospa pod balkonom reagirala, če bi ji pred noge priletel poreden balonček vode in se razpočil. Boš preverila to zame?
Mea,
ha ha ha, si mojemu obrazu podarila nasmeh. Zelo si me razveselila, hkrati pa počastila z obiskom mojega dnevnika, čeprav nekoliko začetniško skromnega, a kljub temu navihano pikantnega ... sicer pa sem prepričana, da kot književnica in hkrati goreča mehiška popotnica do vseh možnih vrhuncev še kako dobro obvladuješ podzemlje pisane besede, tako da ostajam gotova, da so dnevniški zapiski nas - žensk, ki tečemo z volkovi :) - izliv duše, sprostitev telesa, občutenje ozračja, vihravo sprejemanje vsakdana, za katerega je potrebno prav vsak dan poskrbeti, ga okusom primerno začiniti, posoliti, malce popoprati, morda zapeči s čilijem, pa oblažiti z rožmarinom, nežno baziliko ... pa vse to zategadelj, da ostajamo BUDNI in jadramo z ODPRTIMI OČMI.
Mea, iz srca hvala za tvoj komentar. Na vprašanje Boš preverila to zame? ti odgovarjam Morda si pa celo upam.
Pred odhodom v Argentino ti še zadnjič pošiljam baklavasti pozdrav!!! Joj, vpijem v nebo, ker sem VESELA, da sva se nekoč SREČALI NA RAZPOTJU POTI!!!
Objavite komentar