ČAS JE

.

No, čas je, da spet kaj napišem preden odhitim na dopust, tja na morje, izležavat na plažo, si privoščiti kakšno dobro masažo, vzeti v roke kakšno zanimivo knjigo in se preprosto prepustiti ščebetanju galebov, ki preletavajo nebo in krožijo nad morsko gladino.

Pretekli dnevi so bili zelo razgibani. Za kratek čas sva se odpeljala tudi domov, kjer sva v dveh dneh dodobra prevozila našo zeleno deželo, saj se je poročil Boštjanov bratranec, pa smo s Štajerske odšli iskat nevesto na Dolenjsko. Imela sta tradicionalno poroko, vendar začinjeno z drobnimi presenečenji, ki so se nam gostom zagotovo vtisnili v spomin v obliki dobrih idej in majcenih skrivnosti. Takšne poroke so mi všeč in se rada odzovem povabilu, saj tokrat nisem vnaprej poznala scenarija, pa je zato bila toliko bolj privlačna.

.

Pred dnevi smo v Sarajevu proslavili dan državnosti, gostili ministrico za kulturo, Majdo Širco, ter skupaj obiskali Srebrenico in prisostvovali odprtju razstave cikla Upor, znanega slovenskega slikarja Gabrijela Stupice. Naslednji dan pa smo si privoščili nekaj potepanja in raziskovanja bosanske prestolnice. Obiskali smo muzej Brusa bezistan, imela pa sem priložnost spoznati direktorja projekta Sarajevo film festival - gospoda Purivatro. Torej, zame je bilo vse novo, polno izzivov, novih in zanimivih ljudi in dogajanj.

Te dni se ukvarjam z izdajo moje naslednje knjige. Čeprav se zdi, da je zanjo oziroma za tisk vse nared, pa še zmeraj nekaj manjka ... in seveda - treba je zakrpati še vsako tisto najmanjšo luknjo, da bi bilo vse popolno. Seveda sledi še postavitev, predogled in šele za piko na i - tisk. Ampak bo treba še malo potrpeti, da se strokovnjak za tehniko vrne z dopusta. Joj, ga že nestrpno čakam.

Vmes pa me znajo ljudje tudi prijetno presenetiti. Pred dnevi mi je bilo sporočeno, da bo recenzija za lansko knjigo - pesniško zbirko Naplavine duše - objavljena enkrat v avgustu v Književnih listih časopisa Delo. Ponosna in zadovoljna sem, da po enem celem debelem letu moje ustvarjanje poezije še zmeraj živi med ljudmi. To mi daje motivacijo in moč za nadaljnje delo. In nič ni težko.

NEKAJ KAR TAKO

.

Ja, pa res nimam še prav nič napisanega za mesec junij. Včasih se mi zdi ta blog prav odveč, še posebej takrat ko sem proti večeru od dela že čist na koncu in se mi zdi, da se z zadnjimi vzdihljaji odpravljam v posteljo. Pa vendarle ga pišem. Počasi, neobvezno, tu pa tam. In pride prav. Včasih se celo sama vračam, pokukam med strani in kaj preberem oziroma preletim.

Prva polovica junija je švignila mimo kot bi mignil. Dela in neke popolnoma odveč birokracije je bilo več kot dovolj. Zdaj je vse nared za izdajo nove knjige in srčno upam, da jo bom držala v rokah konec meseca julija. Držim pesti in fige; saj - po izkušnjah sodeč - oboje pomaga.

Vmes sva si en vikend privoščila potepanje po bavarskih gradovih. Proti Nemčiji smo se v nočnih urah odpeljali z avtobusom in lahko rečem, da ga prav nisem več navajena. Z njim se že dolgo nisem vozila, tako da je moje privajanje nanj kar dolgo trajalo. Vreme je bilo prav prijetno; ne preveč oblakov in ne preveč sonca. Pravšnje za fotografiranje in raziskovanje kraljevskega razkošja ter vijuganje med bujno vegetacijo.

Potem se je kmalu zatem znova izpisal osebni praznik, ki sem ga prijetno proslavila z domačimi in na domačem vrtu. Tokrat smo si za spremembo zaželeli namesto čevapov, ki jih imamo v Bosni več kot preveč, postrvi s krompirjevo solato ... mmm, oče jih božansko pripravi, mama pa mojstrsko obdela krompir. Lahka in nizkokalorična večerja se je prilegla; sicer pa se vsekakor vedno bolj zavedam - bliža se dopust in morje - da smo z zdravim načinom življenja oziroma prehranjevanja letos že nekoliko pozni. Torej bom izgubljanje kakšnega kilogramčka več prestavila - kot ponavadi - kar na naslednje leto.

V tem mesecu praznujemo dan državnosti. Ob tej priložnosti bova povabljena na vsaj dva sprejema. Eden se obeta že v soboto, ko SKD Cankar prireja kulturni program, po tem pa druženje s piknikom. Se ga že prav veselim, saj bom srečala nekatere meni drage ljudi, s katerimi je nadvse prijetno poklepetati. Vsekakor tudi predsednico društva Sanjo. Obljubila sem ji, da bova vadili slovenski jezik, tako da ji bom tokrat dala prvo priložnost, da spregovori v slovenščini. Večkrat me je že prosila, a sem bila preveč zasedena; vsekakor pa sem človek, ki - če nekaj obljubi - obljubo tudi izpolni.

Ura je odbila pol dvanajsto in oči se mi že počasi zapirajo ... pravkar slišim še potrkavanje dežnih kapelj, to noč bo spanje nadvse melodično ... Tako, to je bilo nekaj kar tako ...

FILMSKO V MAJU

Hja, maj je bil pa res prav filmsko zaznamovan. Začeli smo ga v sarajevskem domu policije, kjer je potekal sprejem ob odprtju filmskega tedna, ki smo ga pravzaprav zaničinili s filmom z naslovom Film, ki govori. Po mojem osebnem mnenju je vsekakor vreden ogleda. Namreč človek velikokrat pričakuje - po preteklih izkušnjah - seveda srečen konec, tokrat pa je ta prav nenavaden in film s svojo posebnostjo še toliko dlje ostane zapisan v spominu. Več o njem ne bom razkrila, da bo morda še koga pritegnil k ogledu. Sodeč po sebi lahko rečem, da mi enostavno ne sede film, o katerem že vnaprej vem marsikatero podrobnost.

V tem mesecu sem spoznala plesno skupino EnKnap Group iz Ljubljane, ki je gostovala v sarajevskem vojnem teatru in s svojo predstavo navdušila obiskovalce. Nastopili so pravzaprav z dvema zanimivima predstavama Cut out in Sky. Da ne bom povedala preveč in morda za koga obisk ne bo več zanimiv, lahko rečem le: perfect in spet: vredno ogleda.

In meni dragi Cankarjevci (iz SKD Cankar) prav tako niso počivali, saj se vsako leto v mesecu maju odvijajo že torej tradicionalni Cankarjevi dnevi, letos že 17. po vrsti. V okviru teh potekajo številne dejavnosti, od športih do kulturnih; letos je bil že 17. spominski teniški turnir Jan Doršner, trije dnevi so bili zaznamovani s slovenskimi filmi Mihe Mazzinija, člani društva so se preizkušali tudi v igranju šaha, v hotelu Grand je potekal Koncert iz naših krajev - Radio Slovenija je oddajo direktno prenašal, konec manifestacije pa je zaznamovala Cankarjeva tribuna, ki je v letošnjem letu izbrala tematiko Biseri vode.

Pisatelja, režiserja in scenarista Miho Mazzinija smo tako imeli priložnost nekoliko pobliže spoznati, saj je nastopil kot gost; kjer je v obliki intervjuja podal nekoliko zanimivosti iz svojega življenja in ustvarjanja ter vse skupaj obarval z obilico humorja. Ogledali pa smo si njegove kratke filme Svobodna si, odloči se, Sirota s čudežnim glasom, Zelo preprosta zgodba, katere zanimivost je ta, da zgodbo odigrajo igralci in igralke iz različnih držav in jo seveda prilagodijo - tako da ima torej mednarodne razsežnosti in je s tega vidika zelo inovativen in domiseln projekt; od daljših filmov pa smo izbrali Operacijo Cartier; poleg te je bil predvajan še film Sladke sanje.

PO STRADUNU

.

Hja, v tem aprilskem deževnem dnevu, kakršen je danes, se prav rada spominjam najinega kratkega oddiha na Pelješcu. Kraj je postal najina že tradicionalna dopustniška destinacija. Še zmeraj je zanimiv in privlačen, ni naju razočaral ali zdolgočasil.

Kakor je pri nama že v navadi, sva se tudi letos potepala po Dubrovniku. Odkar letujeva na Pelješcu in je Dubrovnik razmeroma blizu, ga redno obiščeva in se sprehodiva po njegovih uličicah ter znamenitem Stradunu, priljubljenem sprehajališču vseh domačinov, še posebej mladih, prav tako pa tudi turistov z vseh koncev sveta. Ker je to najina turistična točka v vrhuncu poletja, ko se tod gnete na tisoče ljudi, sva bila tokrat prepričana, da bo zagotovo veliko manj popotnikov, saj je šele mesec april. Pa sva se uštela. Vijugala sva med množico tujcev, predvsem penzionistov, parkirno mesto pa sva le stežka našla. Razlika je le v tem, da sva bila tokrat veliko bolj sveža in spočita, saj naju je zmerno hladil veter, tako da je bilo razpoloženje za tovrsten potep pravšnje.

Ko sva se povzpela na razgledno točko, se je razlegel pogled daleč naokoli po dubrovniškem področju. Vse se je zdelo tako lepo harmonično stopljeno z naravo, vsa okolica, hiše s svojimi cvetličnjaki in z bujnim zelenim rastjem, stisnjene ob peščeno ali kamnito obalo. Tam v daljavi pa pomešane z grički, majhnimi polji in dolinami, pa vse še tako zeleno, neožgano od sonca. Vedno znova občudujem doline in hribe, plaže, zalive in široko morsko obzorje, galebe, ki se dvigajo k soncu in spet spuščajo k rdeči zemlji, vse, kar je darilo narave, oplemeniteno z življenjem ljudi skozi tisočletja. Velike in majhne bele vasi kamnitih hiš z balkoni, terasami in stopnišči, z rdečimi strehami, s cvetjem vseh barv, vonjev in oblik, z majhnimi vrtički, s širnimi borovimi gozdovi in sadovnjaki. Iz daljave vse izgleda neresnično, vendar je polno življenja.

KULTURNO

April je bil kar pester, na urniku in že kot vsakodnevna rutina oziroma navada se zmeraj uresniči kakšna kulturna dejavnost. Včasih je bilo tovrstnih aktivnosti nekoliko manj, enkrat na mesec je bil na programu obisk gledališča, danes pa se udejstvovanja na tovrstnih prireditvah kar vrstijo. Lahko rečem, da so mi te stvari zlezle že prav pod kožo in je to postalo zame nekaj že popolnoma utečenega in prijetnega. Ob tem pa se na vsaki udeležbi kulturnega dogodka zabavam, hkrati pa združim prijetno s koristnim, saj mi vsak tak obisk prinese tudi neko novo spoznanje. Res je prav prijetno, duševna hrana, ki jo bom gojila v bližnji in daljni prihodnosti.

Sarajevo ob 60-letnici obstoja ''JU Sarajevo Art'' prireja številne zanimivosti. Vsak lahko najde kaj zase. Tako sva v aprilu prisluhnila klavirskemu koncertu Milice Pap v Bošnjaškem inštitutu, prav tukaj tudi koncert glasbenikov Werethmuller in Leu, ki ga je priredilo švicarsko veleposlaništvo, obiskala sva gledališče in poslušala Sarajevsko filharmonijo, ob vsem tem pa sva za piko na i dodala še koncert pianistke Jasminke Stančul. Izbrala je skladbe Beethovna in Schuberta, ki so bile za uho nadvse prijetne. Moja radovednost je zavila še na odprtje 12. mednarodnega knjižnega sejma v centru Skenderija, kjer sem z navdušenjem brskala po naslovih knjig in vijugala med stojnicami. Kot vselej zvesta Mariborčanka pa me je prijetno presenetila in razveselila razstava starih in novih fotografij Maribor nekoč in danes, katere avtor je Smiljan Pušenjak, postavili pa so jo na ogled v sarajevskem zgodovinskem muzeju, in za katero sem našim prebivalcem mesta ob Dravi poklonila tudi nekaj besed v našem štajerskem časniku Večer ter tako znova združila prijetno s koristnim.

Ni kaj, zleze pod kožo - kultura in kulturno.

UŽIVAŠKO

Hja, bliža se dan brez dela, mi pa smo ga že dodobra izkoristili prejšnji vikend, ki smo si ga tudi malo podaljšali, da bi lahko dlje časa uživali na soncu ob morju v - po tolikih letih dopustovanja na istem kraju - zdaj že čisto našem Pelješcu.

Vse je bilo še tiho in mirno, tako da se je dalo v miru ležati, svobodnjaško lenariti in poslušati glasove galebov in šumenje valov. Pravi oddih. Vse štiri od sebe. In vso plažo le zase. Tu in tam je razbil tišino kakšen štirikolesnik ali pa je našo Gano pobliže pozdravil kak potepuški psiček, ki ga je najin tlesk z dlanmi kaj hitro spet napotil naprej, kamor je bil že namenjen.

Sprehodi po razgibanem polotočku v eno smer od Kučišta do Vignja ali v drugo od Kučišta do Orebiča, ki je nekoliko daljša, so nam vsem trem prav dobro deli. Sonček je sijal, a nas je na pohodu zmerno hladil veter. Sprva, ko smo se ustavili pri smerokazu, na katerem je podatek seznanjal, da je do samostana na vrhu le dober kilometer, sva se nekoliko kremžila, potem pa le ubrala pot pod noge, razvila kakšen dober čvek, vzela v roke pol litra hladne vode, spustila psa z vrvice, da je lahko držal svoj tempo in ne najinega; ter se tako vzpenjala dobre pol ure do razglediščne točke, kjer smo počili na soncu in vetru in se razgledovali po zeleni okolici, sinje modri morski gladini, na kateri je odseval obris sosednje Korčule, kamor je seglo tudi naše oko. Po daljšem počitku je sledil spust, temu pa obljuba, da prihodnjič osvojiva vrh Sv. Ilije.

Počutje je bilo res fantastično in sveže. Noči še prijetno hladne, dnevi pa tudi ne prevroči. Ljudi je bilo zelo malo, pripeljalo se je nekaj slovenskih in drugih turistov, ki nameravajo prvomajske praznike preživeti ob slani vodi ali bolj pogumni že v njej. Ugodnemu maestralu pa se zagreti deskarji seveda niso mogli upreti, zato so pisana jadra že vijugala po morju do Korčule in se spet vračala na svoj rt, od koder so začela pot. Trava v kempih je še zelo zelena. Po ograjah pa se vzpenja bujno živopisano rastlinje, ki krasi okolico in s svojimi rdeče obarvami cvetovi vzbuja našo pozornost.

SOBOTA V MOSTARJU

Včeraj je bil spet en lep sončen dan. Napoved se je torej uresničila, mi pa smo zaradi toplega spomladanskega vremena udejanjili tudi svoj načrt. Zjutraj smo se odpeljali v smeri morja in se ustavili v Mostarju. Mesto nam je zmeraj prijetno obiskati. Ko sva prišla v Sarajevo, je bilo videti še veliko ruševin, ostankov vojnega obdobja, zdaj pa postaj zmeraj bolj veselih barv, ima nove fasade, popravljene ceste in zakrpane ulice. Prav tako kot bosansko glavno mesto pa se počasi razvijajo in obnavljajo tudi druga. Tako se nam tudi Mostar vedno znova prikaže v novi podobi. Zdaj ko živiva v Bosni ga večkrat obiščeva. Tam je zmeraj lepo, vedno se je prijetno sprehoditi po njegovih uličicah in starem mestnem jedru, si ogledati spominke na pisanih stojnicah in narediti nekaj fotografskih posnetkov, potem pa zaviti v kakšno dobro čevapdžinico in se na koncu ustaviti še v kakšni prijetni gostilnici s pogledom na zeleno reko Neretvo ter na soncu posrkati še tisto dobro kavico ter se sprostiti ob šumenju vode in opazovanju živopisanega dogajanja.

Včeraj sva zavila še v okolico Mostarja, si ogledala samostan Žitomislići in se zapeljala še v nekaj kilometrov oddaljen kraj Čitluk. V turističnem priročniku sva prebrala o njem kar nekaj zanimivih podatkov. To seveda storiva večkrat preden se odpraviva na kakšen izlet, ampak se nama na samem kraju, kjer bi morala naleteti oziroma najti zanimivosti vredne ogleda, včasih izkaže, da jih tam, kjer bi morale biti, ni. Včeraj pa sva se kot naročeno - brez kakršnega koli iskanja in smerokazov - pripeljala pred majhno cerkev sredi Čitluka, kjer sva naletela na kamniti sarkofag iz rimskih časov, V. stol., in še bolj zanimiv iz rimskega obdobja ohranjen del mlina za mletje oljk. Mimogrede - tukaj mediteransko podnebje pripomore, da zelo dobro uspeva še vinska trta, iz katere pridelujejo znani vini žilavko in blatino.

In vrnila sva se domov v večernih urah, prijetno utrujena in pripravljena, da se zlekneva vsak na svoj del sedežne, si natočiva kozarček piva ter si ogledava nogometno tekmo Belgija - Bosna in Hercegovina. Zanimivo; malo moškega pogleda ne škodi :) Včasih smo se tako pripravljale na gledanje tekme s cimrami, danes pa je malo drugače, a so spremembe v življenju vsekakor več kot le dobrodošle. In ko so Bosanci premagali Belgijo, se je v Sarajevu začelo nočno življenje, polno veselja, praznovanja in pokanja.