NA MEJI

.

Včeraj smo postali - če drži kakor za pravega Slovenca vzpon na Triglav - pravi Bosanci :)) Kljub nedelji smo se postavili na noge že v zgodnjih jutranjih urah. Budilka je zazvonila in nas spravila pokonci že ob petih zjutraj, ob šestih pa smo se odpravili na pot v smeri Nacionalnega parka Sutjeske. Vožnja po ovinkasti in malček razdrapani cesti nas je dokaj hitro pošteno prebudila, na poti smo srečali kar nekaj zapuščenih in osamljenih psov, ki jutranje druženje zaznamujejo ob ali kar na cesti.

Obetal se je lep sončen dan. Sprva smo bili malček zaskrbljeni, saj je nad okoliškimi hribi potovala meglica, a po nekajurnem dvigu se je ta izgubila in na planoti se je pokazala čista vedrina modrega neba in toplih sončnih žarkov.

Iz prtljažnika smo vzeli opremo, planinske čevlje in nekaj sendvičev ter vode in se odpravili na pot, fanta sta se odpravila na najvišji bosanski vrh Maglić, ki leži na 2386 metrov nadmorske višine, dekleti pa sva se počasi podali po mokrih in malce spolzkih tleh navzdol proti Trnovačkem jezeru. V žepu sva imeli pripravljen potni list, saj je jezero prav na meji med Bosno in Hercegovino in Črno Goro. Spust je trajal dobri dve uri, spremljala naju je psička Gana, ki se je skrbno ozirala nazaj k nama in naju pazila, da se kje ne izgubiva. Ko sva prispeli do jezera, se je ob njem nekaj nadobudnežev predajalo užitkom ribarjenja, tu in tam je iz vode poskočila kakšna ribica, Gana se je z neznanskim veseljem zapodila v vodo, midve pa sva sedli na bližnjo skalo, se greli na soncu in predajali umirjajoči tišini in blagemu šelestenju jesenskega listja. Da ne bi brezskrbno zaspali, sva se kaj hitro postavili spet na noge in se sprehodili okrog jezera. Sprva se nama je zdelo, da je majhno, a sva za obhod okrog njega potrebovali dobro uro in pol hoda. Vedeli sva, da naju čaka še kar zahtevna pot nazaj do parkirišča in da naju ne sme dobiti večer, zato sva se podali na pot, ki naju je strmo peljala do avtomobila. Pri spuščanju sva se imeli kar dobro, malček sva čutili kolena, strma steza pri vračanju pa naju je pošteno utrudila. Ne samo kolena, čutila sem prav vsako mišico. To je bil velik zalogaj, če človek ni vajen rednega planinarjenja. Pa se odloči - kakor mi - da bo kar naenkrat šel in vztrajno gre. Do konca.

Narava je bila prečudovita. Nacionalni park je čist, svetel in jasen. Opazovali sva Maglić, ki je bil enkrat ves ujet v meglico, spet drugič popolnoma obsijan s soncem. V fotografski objektiv sva ujeli nekaj zaščitenega rastlinja, opazovali encijan, se srečali z lisico, še sreča da od daleč (iz avtomobila) ter bili predvsem zadovoljni z najinim podvigom. V poznih popoldanskih urah sva se s fantoma dobili pri avtomobilu in se odpravili proti Sarajevu. Ob šestih je že počasi začel padati mrak, v avtu smo vsi utrujeno molčali, tu in tam zatisnili oči in sanjali o hrani, ki jo bomo zdaj zdaj z velikim užitkom pospravili s krožnika.

Vsi zadovoljni, zdravi in v enem kosu smo se vrnili domov ter si z nekim posebnim in vzvišenim občutkom ogledovali pečat Maglića, najvišjega vrha Bosne in Hercegovine.

PREMETANKE

Premetanke brez zanke

Letošnji september je bil prav poseben, saj je izšla moja druga knjiga z naslovom Premetanke brez zanke. Miha Remec, pisatelj in član Društva slovenskih pisateljev, mi je - med drugimi profesorji slovenskega jezika in književnosti ter pisatelji - za knjižico podaril naslednje besede (pa naj dodam le izsek pisateljevega mnenja): "Uganke imajo že od nekdaj svojevrsten čas za otroke vseh starosti; so izziv njihovi bistroumnosti in znanju, dišijo po skrivnostih, skritih v besednih igrah, katere jim pripravijo tudi presenečenja. Zato dandanašnja mladež, ki že zgodaj obvladuje računalniško vsevednost, še vedno rada vzame v roke knjigo, v kateri se zaplete v reševanje ugankarskih zank/ ...'' Vsekakor sem tega mnenja bila tudi sama, ko sem prijela v roke pisalo in se začela zabavati z besedami, jih obračati in premetavati vse dokler nisem zapisala za uho prijetne rime in jih zvrstila v primerno zaporedje, ki hkrati kliče z željo po še in malček diši tudi po združevanju prijetnega s koristim. Vsekakor pa je pomembna tudi vidna podoba ugankarskih zank, za katero je poskrbel priznan slovenski ilustrator Matjaž Schmidt, letošnji nagrajenec in dobitnik Levstikove nagrade.

NAPREJ IN NAZAJ

.

.

Včeraj sva se za kratek čas poslovila od morskih radosti in se vrnila v bosansko prestolnico. Vmes sva se v poznih večernih urah ustavila v Mostarju, kjer vedno rada za hip postaneva in se sprehodiva po njegovih uličicah, ki pa so bile včeraj polne turistov. Iz stojnic so se ob soju uličnih luči svetlikali drobni spominki in nakit, ulični vrvež pa je spremljalo žuborenje zelene reke Neretve. Potem sva nadaljevala v smeri Sarajeva. Nič kaj preveč nama ni bilo tožiti se, da je konec dopusta, saj imava v mislih že podaljšane vikende, ko se bova v septembru spet večkrat odpravila proti morju in Pelješcu in se predajala morskim užitkom. Vmes bo potrebno postoriti še nekaj reči, udejanjiti nekaj že pred počitnikovanjem zastavljenih ciljev, pričakujem še izid knjige, napisati pa bom morala še eno zanimivo seminarsko nalogo. Tema je privlačna, tako da bo tudi pisanje nekako steklo. Na voljo imam dobre tri tedne, torej časa več kot dovolj, da stvari izpeljem kot je treba.

.

Jutri odrineva proti Banja Luki, kjer ostaneva še nekje do začetka septembra. Vmes naju bosta prišla obiskat moja starša, oglasil se bo še Boštjanov brat, na tamkašnjem slovenskem društvu sem prav tako dogovorjena za srečanje s Slovenci, v muzejskih prostorih pa je na ogled še zanimiva razstava slik avtorja Alojza Ćurića, ki si jo nadvse želim ogledati. Torej, dejavnosti ne zmanjka.

.

Počasi bova začela sestavljati mozaik o zanimivostih naslednje države oziroma popotovanja, ki ga imava v mislih in bo na sporedu še to leto; tako da bo potrebno najti in preštudirati literaturo in poiskati drobne zanimivosti za raziskovanje. Tokrat se nama bosta pridružila še slovensko-ameriška prijatelja Valentina in Roger. Datume smo že uskladili in upam, da nam nič in nihče več ne pride do živega. Vsekakor pa imata ta dva v mislih še eno idejo - smučanje, in tudi to še letos. No, in potemtakem srčno upam, da bom božič in novo leto preživela doma za pečjo, v miru in na toplem ... s komerkoli ali brez kogarkoli.

.

Tako, vsako leto greva s Pelješca naprej in zmeraj najdeva priložnost, da se vrneva nazaj ... tako bova storila tudi letos.

.

PO ODISEJEVIH POTEH

Pred dnevi sva se odpravila na enega najlepših jadranskih otokov – na Mljet. Z najinim motornim štirikolesnikom, ki je dobršen čas počival, sva se – za počitniško poležavanje – v zgodnjih jutranjih urah odpeljala v Trstenik, odkoder sva s privatno ladjico, ki ima za seboj že veliko kilometrov ribiških poti, zajadrala proti nacionalnem parku, za katerega legenda pravi, da je pred davnimi časi morje na ostre mletske skale naplavilo starogrškega junaka Odiseja, kasneje pa še apostola Pavla. Tako kot je usoda na otok prinesla Odiseja, tako sva tudi midva za hip postala in počila na kamnitih tleh tega prečudovitega otočka, kjer te očara nedotaknjenost narave, čist zrak, kristalno čisto morje, gostoljubnost domačinov in sprehajanje po senčici, ki jo daje borov gozd. Prav nič ni težko vzeti pot pod noge in se navduševati nad raziskovanjem tega skrajno južnega hrvaškega kotička, ki privablja mnogo turistov; med njimi je bilo letos slišati celo veliko ruske govorice.

Razen naravnih lepot je tod najti tudi številna arheološka najdišča. O minulih časih priča uvala Polače, kjer je najti ostanke rimske palače izklesane v kamen. Na tem mestu stoji že od 2. stoletja. Svoj čar daje še starokrščanska bazilika, največja in najlepša med številnimi cerkvicami na otoku.

Posebej pa se prileže počitek na popolnoma svojem kotičku ob morju, namakanje v Malem ali Velikem jezeru, kjer lahko človek svobodno uživa pod milim nebom, se nastavlja soncu, posluša ščebetanje ptic v borovem gozdičku in se predaja nežnemu božanju blage sapice vetra ter brezmejnemu dopustniškemu sanjarjenju. Prav zagotovo lahko polna barvnih vtisov zaključim, da se ni čuditi, da je tod od nekdaj našlo svoj navdih za ustvarjalno življenjsko pot mnogo umetnikov, književnikov, skladateljev in arhitektov.

S ČEFURJI NA DOPUST

Že dolgo si prigovarjam, da je treba vzeti v roke večkrat nagrajeno knjigo, Vojnovićev roman Čefurji raus. In si v spomin zapisati svoje občutke in misli, porojene ob njenem prebiranju. Knjigo sem kupila pred kratkim. V Sarajevu sem se v knjigarni Zoro udeležila predstavljanju knjige, ki nosi bosanski naslov Čefurji napolje; za katerega se mi osebno zdi, da bi lahko obdržal čisto svoje ime, kakor je zapisano v izvirniku, saj tudi besede raus ne najdemo v slovenskem besednjaku; pa vendar je dovoliti, da ostane po zamisli avtorja ali pa prevajalca. Najdemo pa v SSKJ besedo ravs, ki je razložena kot spopad ali pretep, zlasti s potegovanjem krempljev, zob po nasprotniku …

In sem si na dopustu privoščila spopad z Vojnovićevimi čefurji. Na balkonu, ob morju in soncu, nekaj kilometrov južneje od njihove domovine, ki jo pravzaprav lahko označim kot moj drugi dom, ki se mi naslika s popolnoma enako pisanimi in duhovitimi prikazi, kot je to storil avtor v knjigi: »/Bosna je država, v kateri ti lahko ovce prečkajo glavno cesto v državi./ … /Bosna je država, v kateri te policaj ustavi zaradi prehitre vožnje, ti grozi s sodnikom za prekrške, potem pa reče:»Sam sa sobom vidi, kolika bi ti bila kazna, samo vodi računa, da smo nas dvojica!«/ … /Bosna je država, v kateri vsi pijejo kapučino, ker nikoli ne veš, ali moraš naročiti kavu, kafu ali kahvu./ … /Bosna je država, kjer ti doktorji napišejo zdravila na listek, ki ga potem pošlješ sorodnikom v Nemčijo … kjer ljudje težje dobijo vizo kot diplomo, a jim viza tudi bolj koristi.« (Vojnović, Čefurji raus, 2008: 172–173). Ja, in vse to je še kako res. Knjiga je po besedah Vlada Žabota »izjemen tekst za dober film, vendar literarnost, ki je specifika literarnega početja, roman nekako zaobide ali jo celo ignorira./ … /Strinjam se, da prinaša nekaj novega, ne verjamem pa, da prinaša literarno kvaliteto. Verjamem, da prinaša kvaliteto, ki razširja duha in percepcijo Slovencev osvežuje ali plemeniti, a ko gre za diferentio specifico literature same, ne vem, ali je tako zelo močan, da presega druge.« (Delo, Sobotna priloga, 1. avgust 2009: 40). Sama o tem ne želim soditi, saj mnoge avtorje, domačega in svetovnega porekla, nekatere prvič, druge vnovič, odkrivam, prebiram, tehtam, premlevam, gnetem, sestavljam, literarne kritike pa nisem najbolj vešča (morda zaradi mojega perfekcionizma – nikoli nisem tako dobra, da ne bi mogla biti boljša) … Vsekakor pa velja, da so kriteriji za dobro besedilo lahko med ljudmi popolnoma različni, presoji namreč poseben poudarek daje tako razgledanost kakor seveda tudi strokovnost tistega, ki literarno delo vzame pod drobnogled. Nekateri pa se pri tem zadovoljijo le s statističnimi podatki, na podlagi katerih ugotovijo, katero je najbolj brano delo, hit poletja, na osnovi tega pa preprosto zaključijo, da je tudi najboljše.

Knjigo sem prebirala med počitnicami; zatorej sem si jo privoščila na popolnoma lahkoten način, nekaj branja kar tako, za dušo, smeh in sprostitev, z glavo na zabavo, za goli užitek ob prepoznavanju že znanega in pričakovanega, za knjigo, ki je dopolnila moj dan.

Kot slovenistki bi mi predstavljala izziv primerjava izvirnika in prevoda v bosanski jezik; koliko je v prevodu ostalo tistih jezikovnih utrinkov, pristnih čefurskih, značilnih za življenje Čefurja na Fužinama (besed, fraz, rekel …) Zanimivo bi bilo branje sveže napisane knjige in v njej predstavljeno življenje Janeza v Bosni.

No, morda sem komu namignila z željo po še.

LENARJENJE.COM

.

.

Poležavanje na plaži; ob kamnitem pomolu, na katerega so privezani mali in veliki čolni, moderni, luksuzni, popolnoma očiščeni, vseh možnih barv in oblik, zraven njih pa tisti skromni in ljubki, večinoma beli, namenjeni predvsem ribištvu in preživetju, šele nato pa razvajanju z željo po iskanju najbolj skritih in s peskom pokritih morskih kotičkov; telo se predaja božanju toplega vetra, ki se poigrava z brisačo pod glavo, da na levi in desni poskuša s svojim nemirnim vihranjem, s svojimi konci, ki se vztrajno dvigajo in se vedno znova in znova znajdejo na golih tleh; končiči prstov se dotikajo razbrazdanih tal in po njih pazljivo tipajo v ritmu, ki ga na uho prinaša blago sozvočje šumenja morskih valov in ščebetanja belih galebov, ki preplavljajo sinje nebo in se zaletavajo v terasasto korčulansko obalo ter se v parih vračajo spet na domač pelješki pomol, kjer za trenutek počijejo in znova ponovijo igro z vznesenim zaletom proti razlitim ovčicam, ki se pasejo na prostranem nebu; blaženi spokoj prekinjajo glasovi otrok, včasih glasni, včasih spet tihi, kakor jih prinaša sapica vetra, včasih blaga, včasih spet sunkovita; prav taka je tudi trmasta, muhasta in vztrajna pista deskarjev, začetnikov in profesionalcev, mladih in malo manj mladih, ki razbijajo morske valove in se v zankah ali brez s pisanimi jadri približujejo sosednjemu otoku in se vedno znova vračajo na točko, odkoder so zaznamovali svoj začetek; sem in tja se lahkotno pozibavajo palme, ki mahajo s svojimi različno dolgimi zelenimi peresi in se sklanjajo nad postavljene domove prišlekov, ki so tod našli varno zavetje; včasih nanje sede tudi črn kos, ki je stalen obiskovalec vinske trte, speljane nad najino teraso, ki se je v vseh letih najinega dopustovanja že precej razbohotila in daje prijetno senco, najinega gosta pa obdari s pregrešno sladkimi in polnimi grozdi, da se kar vrača in vrača; na okrogli mizi čakajo različni časopisi, revije in knjige, ki jih prelistavava, prosto prebirava, naprej in nazaj, brez določenega prostora in časa, se predajava in vživljava v sočne zgodbe z vznemirljivimi začetki in presenetljivimi konci … in se preprosto prepuščava užitkom, ki jih riše čas brezskrbnega dopustovanja.

.

S TANJO

.

Lepo je, če človek najde prijetnega in iskrenega sogovornika, sploh pa, če mu v življenju pride tako nepričakovano naproti, kakor se je to zgodilo meni. Povsem neplanirano in nenadoma, ko sem se bila v hipu primorana odločiti, da vzamem s seboj najnujnejše stvari in odidem iz rojstnega kraja, na katerega sem bila zelo navezana, kjer sem imela prijatelje tako tiste iz osnovne, srednje šole kakor tudi s študentskih časov. In ko je prišel čas, da se končno le postavim popolnoma na svoje noge in zaživim lastno življenje ter se soočim z dobrim in slabim, kar človeku nameče na pot usoda, sem si rekla le: ''Sprejmi selitev in prvo zaposlitev kot izziv in kot novo pot, ki se šele začenja in ki jo v neki meri lahko oblikuješ in usmerjaš tudi popolnoma po svojih lastnih zamislih ... '' In po trdni odločitvi - čeprav v svoji notranjosti še zmeraj nekoliko majavem občutenju - sem odšla na pot, ki se ji dejansko lahko reče samostojno življenje.

.

In Ljubljana mi je naslikala resda prijetno presenečenje, občutenje je bilo naenkrat domače, nova služba in tamkašnji ljudje so me popolnoma in sprve lepo sprejeli in takšnemu občutku, ki zadene človeka tako naenkrat in še posebej na prvem službovanju, lahko človek reče le, da je res mega fantastičen (ali pa ga morda niti ni mogoče izraziti z besedami). In še dandanes so spomini živi, živijo in nas povežejo na razpotjih naše poti. S prvimi sodelavci še danes ohranjamo vezi, tako ali drugače, ... Pokramljamo v živo ali po telefonu, si izmenjamo misli in dogajanja po spletni pošti, se preberemo na razglednicah in tako na nek način potujemo skupaj skozi čas.

.

In Tanja me je nadvse prijetno presenetila. Srečava se vsako leto junija. Ona ima rojstni dan konec maja, jaz pa v začetku junija; tako sva si začrtali, da bova osebni praznik proslavljali vsako leto v juniju, si takrat privoščili kaj dobrega za pod zob in malo pokramljali za nazaj in za celo leto naprej. In tako je vsa leta tudi bilo; dokler se nama zaradi obveznosti letošnji junij ni 'sfižil' in padel v vodo. Pa se nisva dali. Tanja je imela cel kup službenih obveznosti, jaz pa selitev iz Sarajeva v Banja Luko; ob tem iskanje stanovanja in še cel kup malenkosti, ki vzamejo veliko časa. In sva obe verjeli, da naju nič ne more ustaviti. In Tanja je kot blisk sporočila, da prihaja jutri v Banja Luko na avtobusno postajo ... kar nisem mogla verjeti. In vse to za naju. Pot, le dan in pol druženja v Banja Luki in vrnitev v Ljubljano. Ma, sem si rekla - je pa res od sile. Lepo je, ko začutiš sočloveka in najdeš iskrenega sogovornika, takšnega, ko se ti ni treba pogovarjati le o vremenu in obirati in čenčiti nekaj neoprijemljivega, kar tjavendan, ampak se lahko dotakneš tudi globjih življenjskih tem in razglabljanj ... in ti je ob tem prijetno in se počutiš tako polnega oziroma popolnega. In vsekakor je najino enkrat-letno druženje nekaj posebnega, pristnega, nadvse prijetnega ... Tako sva pretekli dan krožili po Banja Luki, si privoščili dobro kosilo, se osvežili z naravnim pomarančnim sokom, okušali pravo bosansko kavo, se nastavljali soncu - ko so se vsi nekje skrivali v senci ali za domačimi zidovi - krožili po Kastelu in spoznavali njegovo zgodovino, si ogledali gradnjo znamenite Ferhadijine džamije, se hladili v Banskih dvorih, se fotografirali pred mogočnim hramom, pravoslavno cerkvijo, ki je letos zablestela v vsem svojem sijaju ... in si privoščili klepetanja, v majhnem mestecu, kjer naju nihče ne pozna, kjer sva bili pravi turistki in kjer si naju nihče ni dovolil motiti.

.

Tanjin obisk je bil naravnost presenečenje in na podlagi katerega lahko zaključim, da je lepo, če začutiš človeka in najdeš sogovornika ter utrdiš vezi ... in si preprosto rečeš: ''Nič naju ne ustavi.''