NA MEJI

.

Včeraj smo postali - če drži kakor za pravega Slovenca vzpon na Triglav - pravi Bosanci :)) Kljub nedelji smo se postavili na noge že v zgodnjih jutranjih urah. Budilka je zazvonila in nas spravila pokonci že ob petih zjutraj, ob šestih pa smo se odpravili na pot v smeri Nacionalnega parka Sutjeske. Vožnja po ovinkasti in malček razdrapani cesti nas je dokaj hitro pošteno prebudila, na poti smo srečali kar nekaj zapuščenih in osamljenih psov, ki jutranje druženje zaznamujejo ob ali kar na cesti.

Obetal se je lep sončen dan. Sprva smo bili malček zaskrbljeni, saj je nad okoliškimi hribi potovala meglica, a po nekajurnem dvigu se je ta izgubila in na planoti se je pokazala čista vedrina modrega neba in toplih sončnih žarkov.

Iz prtljažnika smo vzeli opremo, planinske čevlje in nekaj sendvičev ter vode in se odpravili na pot, fanta sta se odpravila na najvišji bosanski vrh Maglić, ki leži na 2386 metrov nadmorske višine, dekleti pa sva se počasi podali po mokrih in malce spolzkih tleh navzdol proti Trnovačkem jezeru. V žepu sva imeli pripravljen potni list, saj je jezero prav na meji med Bosno in Hercegovino in Črno Goro. Spust je trajal dobri dve uri, spremljala naju je psička Gana, ki se je skrbno ozirala nazaj k nama in naju pazila, da se kje ne izgubiva. Ko sva prispeli do jezera, se je ob njem nekaj nadobudnežev predajalo užitkom ribarjenja, tu in tam je iz vode poskočila kakšna ribica, Gana se je z neznanskim veseljem zapodila v vodo, midve pa sva sedli na bližnjo skalo, se greli na soncu in predajali umirjajoči tišini in blagemu šelestenju jesenskega listja. Da ne bi brezskrbno zaspali, sva se kaj hitro postavili spet na noge in se sprehodili okrog jezera. Sprva se nama je zdelo, da je majhno, a sva za obhod okrog njega potrebovali dobro uro in pol hoda. Vedeli sva, da naju čaka še kar zahtevna pot nazaj do parkirišča in da naju ne sme dobiti večer, zato sva se podali na pot, ki naju je strmo peljala do avtomobila. Pri spuščanju sva se imeli kar dobro, malček sva čutili kolena, strma steza pri vračanju pa naju je pošteno utrudila. Ne samo kolena, čutila sem prav vsako mišico. To je bil velik zalogaj, če človek ni vajen rednega planinarjenja. Pa se odloči - kakor mi - da bo kar naenkrat šel in vztrajno gre. Do konca.

Narava je bila prečudovita. Nacionalni park je čist, svetel in jasen. Opazovali sva Maglić, ki je bil enkrat ves ujet v meglico, spet drugič popolnoma obsijan s soncem. V fotografski objektiv sva ujeli nekaj zaščitenega rastlinja, opazovali encijan, se srečali z lisico, še sreča da od daleč (iz avtomobila) ter bili predvsem zadovoljni z najinim podvigom. V poznih popoldanskih urah sva se s fantoma dobili pri avtomobilu in se odpravili proti Sarajevu. Ob šestih je že počasi začel padati mrak, v avtu smo vsi utrujeno molčali, tu in tam zatisnili oči in sanjali o hrani, ki jo bomo zdaj zdaj z velikim užitkom pospravili s krožnika.

Vsi zadovoljni, zdravi in v enem kosu smo se vrnili domov ter si z nekim posebnim in vzvišenim občutkom ogledovali pečat Maglića, najvišjega vrha Bosne in Hercegovine.