Tako se zgodi, da se Slovenci, živeči izven meja naše zelene dežele, med seboj tudi družimo in se udeležujemo prireditev, ki jih za nas vestno pripravlja Slovensko kulturno društvo Cankar. V začetku oktobra so v sarajevskem zgodovinskem muzeju priredili razstavo o Slovencih v BiH z naslovom Od zabrisa do prenove identitete, kjer sem prebrala, da mešanje slovenskega prebivalstva z bosanskim sega daleč nazaj v preteklost. Razstava je obiskovalcem nazorno in celovito prikazala pregled priseljevanja, življenja, delovanja in organiziranja Slovencev v BiH v kontekstu problematike nacionalne in kulturne identitete - od potovanja pogumnega ljubljanskega notarja Benedikta Kuripečiča skozi Bosno leta 1530 še v času turškega sultana Sulejmana I. Veličastvenega pa vse do današnjih dni, ko smo začeli s pisanjem zgodovine Slovenci, ki danes ustvarjamo in živimo na tleh bosanske države. Dokumentarno razstavo je zasnoval Stanislav Koblar, realizirana pa je bila s pomočjo Urada Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu. Svečano jo je odprl Andrej Grasselli, veleposlanik R Slovenije v BiH.
Tudi zadnji teden se je kar naprej dogajal. Za SKD Cankar sem oblikovala in napisala program prireditve, ki so bo odvila ob dnevu reformacije. V ta namen sem se spet za nekaj trenutkov potopila nazaj v študijska leta, ko sem spoznavala življenje in delo našega velikega reformatorja Primoža Trubarja. Potrebno ga je bilo znova obuditi in priklicati v spomin. Ko sem programu naredila še piko na i, sem imela dobršen razlog, da obiščem kulturno društvo in izročim postorjeno. V prijetni družbi in na toplem smo gospe razvile pravi debatni krožek, ki se je od jutranjih ur prevesil kar tja v poldan in naznanil čas, da bomo morale nadaljevati vsak svojo pot. Vsakič pa je zanimivo spoznati - še posebej v tujini - majhnost tega sveta. Gospe so mi povedale, da poznajo marsikaterega mojega nekdanjega ali sedanjega profesorja, saj je marsikdo gostoval v slovenskem društvu ter se seznanil z njegovim delovanjem. In seveda, jasno je, da so bili med temi ljudmi raziskovalnega duha tudi moji učitelji. Mi, učenci, pa stopamo po njihovi poti včasih vedoč vnaprej spet drugič pa popolnoma spontano. Tako v izbranih trenutkih nadaljujemo z življenjem nekega življenja, se na usodnih stičiščih srečujemo in znova oddaljujemo, da nam - če nam je dano - življenje spet nakloni srečanja na razpotjih naših življenjskih poti. Kolikor bolj so ta nepričakovana, toliko bolj vznemirljiva so - vsa velika radost za nas, ki odprtih rok sprejemamo izzive, sploh pa dajemu temu nek velikorazsežen poudarek.
Že dobra tri leta in pol sodelujem in soustvarjam s Slovenskim kulturnim društvom Cankar v Sarajevu, in tamkajšnje gospe mi rade popihajo na dušo in mi povedo, da vse naredim takoj in dobro, v zameno pa ne želim prejeti nobenega plačila. Da. Prepričana sem, da človek dela dobro in sploh popotno takrat, ko dela z dušo in srcem, sploh pa z nekim višjim ciljem. Na tokratnem obisku pa so me člani posebej presentili, saj so mi v spomin na prijetna druženja in uspešno sodelovanje poklonili knjigo z naslovom Galerija likovnih samorastnikov Trebnje, saj je v njeno vsebino vključena tudi svetovno znana slovenskega umetnica Irena Polanec, ki je za mojo prvo pesniško zbirko Naplavine duše oblikovala naslovnico in jo zaznamovala z večno Evo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar