MOJA RAZSTAVA SLIK V FACTI

.

Tečaj slikanja v tehniki olje na platnu obiskujem že dobro leto dni. Naša učiteljica je sarajevska likovna umetnica Brankica Turkić (zgoraj na sliki). Na likovnih delavnicah spoznavamo slikarsko razmišljanje in razvijamo osebni likovni slog. Poglabljamo se v barve, okušamo slikarske tehnike in izgrajujemo lastni način likovnega izražanja. Seznanili smo se z raznovrstnimi likovnimi teorijami, barvnimi kontrasti, perspektivami, s poglabljanjem prostorskih momentov, ustvarjamo z oljnimi barvami in spoznavamo posebnost oljnega slikanja (sem sodi tonsko slikanje, intenziteta barve, strukturiranje barvnih odtenkov, modulacija ...). Sprva smo slikali po opazovanju; s seboj smo prinesli različne motive iz koledarjev, fotografij in drugih slik; izbirali smo predvsem krajinske motive in cvetlična tihožitja. V zadnjem času slikamo že bolj svobodno, po lastnih zamislih in z neko bolj specifično osebno naravnanostjo.

Sama se odločam predvsem za slikanje rož. Do sedaj sem ustvarila že kar veliko umetniških izdelkov; upodobila sem tulipane (fotka mene in v ozadju slikca vaze s tulipani), mak, travniške cvetlice itd. Na prvi fotki je zgoraj levo moj mak, spodaj desno pa vaza s tulipani.

Prvo razstavo sem imela lani decembra na Slovenskem kulturnem društvu Cankar, kjer sem razstavila slike na temo Piccassojeve ženske; to je bilo na dan odprtih vrat; moja druga razstava pa se je zgodila včeraj ob 17.30. uri v sarajevski Galeriji Facta, kjer sem - skupaj s kolegi tečajniki - predstavila svoje slike rož. Razstavo sta si ogledala tudi naš veleposlanik gospod Andrej Grasselli s soprogo Metko, s svojim obiskom so me počastili še gospa Vera Kavčič ter Bojana in Dragi Naumov in drugi. Seveda pa me je ob slavnostnem dogodku bodril in spremljal moj mož. Dogodil se nam je lep kulturni dogodek, ki ga velja zapisati in ohraniti v spominu.

SIMON ŽELI SMUČATI

.

V teh dneh imava na obisku Boštjanovega brata Simona. Vsi smo se prav navdušeni in še zimsko razpoloženi skupaj odpravili proti bosanski prestolnici, Simon pa še posebej z namenom smučati na okoliških planinah Jahorini in Bjelašnici. Pa nam ta teden nikakor ni bil usojen, saj sva se v torek odpravila na Jahorino in je bila gosta megla, tako da se niso videli niti bližnji hoteli čez cesto. Ustavila sva se v hotelu Termag, popila kavo in se odpravila nazaj v dolino.

Potem sva se potepala po mestu, zavila v muzeje, tudi v Sarajevski muzej, kjer imajo na ogled stalno razstavo o Sarajevu v času Avstro-ogrske ter še posebej zanimive slike atentata na princa Ferdinanda in njegovo takrat nosečo soprogo Sofijo, ko sta se pravkar odpravljala na otvoritev Zemaljskega muzeja. Potem se nama je posvetilo, da bi lahko napisala kakšno razglednico in sva zavila še na eno kavo v Bookstore, kjer si lahko hkrati privoščiš branje, pitje, kajenje, pisanje in počivanje. To je bilo za naju super, sicer malček manj za Simona, saj je kadilec, izbrala pa sva si mizo v napačnem nadstropju - kjer se ne kadi.

V sredo smo enostavno malce počivali. Zvečer smo se odpravili na pivo v Sarajevsko pivnico. Včeraj pa smo nadeli topla oblačila, Boštjan in Simon sta vzela borde, jaz pa Gano, in smo se odpeljali na Bjelašnico, kjer je bilo nočno smučanje. Super. Midve z Gano sva se sprehodili po hotelskem naselju, se spustili do vlečnice, Gana je divjala naokrog, delala kroge in bila neustavljiva. Joj, kako ima rada sneg. V njem je prava uživantka. Ničesar se ne boji in ko opazi, da jo človek opazuje, vzganja še večje norčije. No, vesela pa sem, da je Simon bordal, saj se je ves teden pritoževal, da od tega ne bo nič; pa je za piko na i le bilo. Zdaj ne more reči, da v Bosni ni smučal :))

Eno dopoldne sva se odpravila na sprehod na bližnje bazene, na Alejo ambasadora, kjer je vsak veleposlanik, ki je bil na misiji v Sarajevu, posadil drevo. Zdaj tod raste že pravi drevored, vendar so drevesca še zelo majhna. Pot je dolga in pelje do Kozje čuprije (Kozjega mostu - zgoraj na sliki), kjer so v času Turkov sprejemali in pričakali vezirje. Zdaj je most obnovljen in privablja mnoge sprehajalce ter fotografe. Nekaj njegovih sličic sva v objektiv ujela tudi midva. Zdaj le še čakam, da bo prišla pomlad, ko bodo sprehodi s psom do tega kamnitega mostu postali stalnica, prav tako pa se bo prilegel tudi tek.

Sicer pa ne moremo mimo kulturnih dogodkov. V galeriji Collegium Artisticum smo obiskali razstavo slik Crteži znanega umetnika Hasana Fazlića. Zanimivo in vredno ogleda. Upodobil je mnoga vojna in povojna dogajanja na ozemlju BiH in tudi drugod po svetu; na svoja platna je ujel tudi mnoge uprizoritve politikov, ki so oblikovali življenja navadnih smrtnikov.

S TANJO PO SARAJEVU

.

Moja nekdanja vodja bolnišnične šole na pediatrični kliniki - Tanja - naju je obiskala tudi v Sarajevu, kamor je pripotovala z avtobusom; in ker ponavadi v Bosni vse stvari tečejo zelo počasi kot smo jih vajeni, sva mislila, da bo avtobus s svojim prihodom na postajo zagotovo zamujal, a sva se uštela. Prišel je točno ob 4.50 zjutraj, zato sva tokrat malček zamudila midva. No, pa lahko zategadelj še enkrat potrdim spoznanje, da nas na jugu stvari in dogodki zmeraj presenečajo.

V teh dneh sva ji dodobra pokazala mesto, v katerem živiva. Stanujeva pa na Bistriku, to je naselje na drugi strani Baščaršije čez reko Miljacko; od koder sva v mestu v pičlih petih minutah. Za ta predel nekateri pravijo, da je poseljen z mafijci, a midva praviva, da če pa z njimi živiš, ti gotovo ne bodo storili nič slabega - ker si preprosto 'not'. In se nikogar in ničesar ne bojiva.

Vsekakor pa sva na dobrem mestu, saj imava v bližini Sarajevsko pivnico, zgrajeno v starem avstro-ogrskem slogu, kamor rada zaideva na dobre pivske klobase in izvrstno pivo. Tak oddih se vsekakor prileže, sploh pa je to zaželjeno mesto vsakega, tako domačina kot tujega obiskovalca. In do nje imava le pet minut.

Tanja je bila zjutraj prav presenečena, saj z vseh strani odzvanja. Najprej je v bližini džamija sedmih bratov, ki ima sedem okencev, v katera po legendi vsak mimoidoči vrže po en enak kovanec in si nekaj zaželi ... potem se želeno (morda) uresniči. In nekaj korakov vstran stoji še cerkev sv. Ante, s katere zvonik v zgodnjih jutranjih urah prav tako odzvanja. Torej vsaka poje svojo pesem. In seveda zbudi vsakega, ki ni navajen tovrstnih zvokov. Midva sva se jih že privadila in spiva kot klade. V dneh skupnega pohajkovanja po mestu sva dodobra še enkrat spoznali njegove zanimivosti, izmed katerih je zagotovo najbolj privlačen muzej Brusa bezistan, ki je nekdaj veljal za mestno središče, kjer se je prodajala svila (brusa pomeni svilo). Obiskali sva tudi židovski muzej, vsekakor pa nama ni ušla niti tradicionalna bosanska kahva, in to v Kući sevdaha.

Popeljali sva se tudi po okolici, saj sem Tanji želela pokazati še tunel, a mi ni uspelo. Lilo je kot iz škafa, tu in tam je padala gosta megla, tako da sva to znamenitost morali prestaviti na prihodnjič, ko se bova morali v bosansko prestolnico popeljati skupaj, saj se midva kmalu vračava domov v Slovenijo.

Sva pa zato popili kavico na Slovenskem kulturnem društvu Cankar, kjer sta naju pričakali zmeraj veseli in nasmejani Beti in Majda ter naju popeljali po prostorih društva in nama zaupali nekaj zanimivosti o njegovem delovanju.

Teden je hitro minil, morda še hitreje kot običajno. Podarili sva si spominke, se objeli in se podali spet vsaka v svoj ustaljeni življenjski vsakdan.

NA VELIKI

.

Pred dnevi smo se vrnili s počitnikovanja na Veliki planini, kjer se razlega pastirsko naselje, eno redkih ohranjenih naselij te velikosti v Evropi.

Nekaj dni odklopa v hribih se je prav prileglo. Dneve in večere smo delili z dobro družbo, vsakdan pa smo si popestrili še z igranjem kvizov, ob katerih smo ugotovili, da nismo prav nič uki; do poznih nočnih ur smo odigrali še nekaj utrinkov pantomime; in sicer na tematiko s filmov, nekateri, tisti bolj predani glasbi, pa so nam tudi zapeli; seveda bolj ali manj uglašeno :) Ob kaminu je bilo prav toplo in prijetno; moški so poskrbeli, da je ženski del lahko lenaril in klepetal, močnejši spol pa se je vrtel v kuhinji in pripravljal testenine, pekel pice in zavitke z marmelado, kar je bilo za nas pravo presenečenje. Tu in tam je zmanjkalo luči, tako da smo s svečkami poskrbeli za romantiko; zunaj je bilo prav toplo, sijalo je sonce, počitniške hiške so kukale iz zasnežene pokrajine in občudovalcu dajale pravljičen pridih. Vsekakor pa so trije dnevi še prehitro zbežali, tako da zdaj le še nestrpno čakamo, da se Velika planina v poletnih dneh znova ponovi.

OD BLIZU

.

Veseli me, da je Sarajevo res prestolnica, ki ima vsak dan za ponuditi kar veliko število kulturnih dogodkov in kulturno-zabavnih prireditev. Še posebej zanimiv in privlačen program so pripravili organizatorji Sarajevske zime, ki so v bosansko prestolnico priklicali kar 1500 umetnikov iz približno 45 držav, ki se bodo v raznovrstnih kompozicijskih zasnovah predstavili številni, kulturnih utrinkov željni publiki. Tako je tudi Valentinov večer minil v znamenju gledališke predstave Drame SNG Maribor Od blizu, ki jo je režiral poznani sarajevski režiser Dino Mustafić, sicer direktor festivala MESS. Izvrstni mariborski gledališčniki so predstavo prijetno začinili tudi s svojimi vložki, v katerih so se predstavili gledalcem, nam zaupali priprave na gostovanje in vtise iz svojega kratkega bivanja v bosanski prestolnici. Seveda so svoje izpovedi začinili še z duhovitostjo, tako da smo se lahko naužili okusnega humorja. Dvorana je bila nabito polna; ker sem sedela na začetku druge vrste, so mi ob prihodu direktorja Sarajevske zime prišle na ušesa njegove besede, polne neke dragocene radosti in vzhičenja, ko je dejal: "Pa to je čudovito. Še več. To je prečudovito." In prav taka je bila tudi odigrana dramska igra o medsebojnih odnosih, ki opominjajoče poziva človeka k čuječnosti.

Čas pa je že bil, da zaključimo s Prešernovim dnevom, kar smo v soboto opoldne storili pri Slovencih v Zenici, ki so v hotelu Rudar pripravili proslavo ob slovenskem kulturnem prazniku in jo primerno zaključili še pred pustom. V dopoldanskih urah, ko smo se odpravljali z avtomobilom proti Zenici, smo vozili zelo počasi, 60 km na uro, saj je močno naletaval sneg, z avtoceste do Kaknja pa ga še niso ostranili. Sicer smo odrinili od doma pravočasno, tako da naju je šofer še ob točnem času odložil izpred hotela, kjer so nas že čakali naši Slovenci.

In ker sva sklenila, da se v soboto nikakor ne bova predala lenarjenju, sva sprejela izziv in si v popoldanskem času v olimpijski dvorani Zetra ogledala še rokometno tekmo med Rudarjem Velenje in Bosno BH Gas, kjer so se naši navijači burno odzivali na igro, ki pa je na koncu srečanja prinesla izenačen rezultat; in sicer 31:31. Tako nam je bilo naklonjeno, da se oboji srečno poslovimo in odpravimo domov :) In bil je prav lep dan.

PROSLAVILI PREŠERNA

.

Včeraj smo tudi Slovenci v Sarajevu proslavili Prešernov dan. Slovensko kulturno društvo Cankar je v Bošnjaškem inštitutu pripravilo koncert klasične glasbe, ki sta ga odlično izvedli sopranistka Katarina Kikić in mezzosopranistka Mateja Skelo. Za klavirsko spremljavo je poskrbela Maja Aranđelović. Po dvorani so se razlegali utrinki Vivaldija, Puccinija, Bizeta, Dvoraka in še mnogih drugih skladateljev, z visokimi ubranimi glasovi pa sta nastopajoči zagovoto očarali obiskovalce.

Sanja Bogdanović, predsednica SKD Cankar ter glavna in odgovorna urednica almanaha Zora Cankarjeva je predstavila časopis, katerega korenine segajo daleč nazaj v preteklost, na njegovih straneh pa se vrstijo dogodki, ki so pravzaprav zaznamovali preteklo leto, tako da letošnja številka nosi letnico 2009. Ker sem se pred njenim izidom dogovorila, da uredim naslovnico, ki jo je za almanah prispevala slovenska umetnica Petra Varl, sem bila nadvse radovedna njene realne, žive podobe. In zdaj lahko rečem le, da je uspela. Petra Varl je nekaj časa živela v Sarajevu, kjer je s svojimi študenti ustvarjala na tukajšnji likovni akademiji. Tako naslovnica, ki jo vidite zgoraj, predstavlja Miss Sarajeva in je njeni vsebini na oranžni podlagi primerno mladostno naravnana.

V preteklih dnevih so slovenski kulturni praznik obeležili tudi v Tuzli in Banja luki; prihodnjo soboto pa ga bomo tudi s Slovenci v Zenici, kamor sva povabljena na počastitev tega - za Slovence - pomembnega dne.

ZAČETEK SARAJEVSKE ZIME

.

Pretekle dni sva imela v Sarajevu obisk, ki nama je popestril najin ustaljen urnik in nama vanj vnesel obilo dogajanja. Poleg vsega vsakdanjega vrveža smo v nedeljo med drugim obiskali tudi odpiranje letošnjega, tokrat že 26. mednarodnega festivala, imenovanega Sarajevska zima, ki bo trajal enaindvajset dni, kakor so davnega leta 1984 trajale olimpijske igre v Sarajevu. V sklopu festivalskega dogajanja, ki se bo odvijal na različnih lokacijah v mestu, se bomo lahko podali na raznovrstne kulturne manifestacije, kot so razstave, koncerti pop in klasične glasbe, ogledali si bomo pester program narodnega gledališča in še in še. Med drugim pa se bo odvijalo tudi ulično gledališče. V projektu sodelujejo tudi različna veleposlaništva, ki so v BiH pripeljala svoje umetnike in njihove kulturno-umetniške stvaritve; avstrijsko veleposlaništvo je s Sarajevsko zimo organiziralo koncert godalnega kvarteta Acies, ki smo si ga ogledali včeraj v sarajevskem Domu armije, kasneje v poznih večernih urah pa je v Domu mladih nastopila glasbena skupina Outlandish, poslušalcem in gledalcem bolj poznana po predelavi pesmi Aisha. Skupina je z drugimi umetniškimi nastopi in plesi zaznamovala tudi samo odpiranje Sarajevske zime.

V bosanskem mestu se je torej začel vrvež in vzneseni nemir, ki mu ni videti konca, saj namerava trajati še vseh naslednjih 19 dni, na prizorišča pa privabljati mlade in malo manj mlade, željne vsrkavanja kulturnih utrinkov, ki jih bo v okviru letošnje manifestacije izvedlo okrog 1500 umetnikov iz 45 držav v sklopu 129 kulturno-zabavnih prireditev. Torej, ne bo nam dolgčas.