S TANJO PO SARAJEVU

.

Moja nekdanja vodja bolnišnične šole na pediatrični kliniki - Tanja - naju je obiskala tudi v Sarajevu, kamor je pripotovala z avtobusom; in ker ponavadi v Bosni vse stvari tečejo zelo počasi kot smo jih vajeni, sva mislila, da bo avtobus s svojim prihodom na postajo zagotovo zamujal, a sva se uštela. Prišel je točno ob 4.50 zjutraj, zato sva tokrat malček zamudila midva. No, pa lahko zategadelj še enkrat potrdim spoznanje, da nas na jugu stvari in dogodki zmeraj presenečajo.

V teh dneh sva ji dodobra pokazala mesto, v katerem živiva. Stanujeva pa na Bistriku, to je naselje na drugi strani Baščaršije čez reko Miljacko; od koder sva v mestu v pičlih petih minutah. Za ta predel nekateri pravijo, da je poseljen z mafijci, a midva praviva, da če pa z njimi živiš, ti gotovo ne bodo storili nič slabega - ker si preprosto 'not'. In se nikogar in ničesar ne bojiva.

Vsekakor pa sva na dobrem mestu, saj imava v bližini Sarajevsko pivnico, zgrajeno v starem avstro-ogrskem slogu, kamor rada zaideva na dobre pivske klobase in izvrstno pivo. Tak oddih se vsekakor prileže, sploh pa je to zaželjeno mesto vsakega, tako domačina kot tujega obiskovalca. In do nje imava le pet minut.

Tanja je bila zjutraj prav presenečena, saj z vseh strani odzvanja. Najprej je v bližini džamija sedmih bratov, ki ima sedem okencev, v katera po legendi vsak mimoidoči vrže po en enak kovanec in si nekaj zaželi ... potem se želeno (morda) uresniči. In nekaj korakov vstran stoji še cerkev sv. Ante, s katere zvonik v zgodnjih jutranjih urah prav tako odzvanja. Torej vsaka poje svojo pesem. In seveda zbudi vsakega, ki ni navajen tovrstnih zvokov. Midva sva se jih že privadila in spiva kot klade. V dneh skupnega pohajkovanja po mestu sva dodobra še enkrat spoznali njegove zanimivosti, izmed katerih je zagotovo najbolj privlačen muzej Brusa bezistan, ki je nekdaj veljal za mestno središče, kjer se je prodajala svila (brusa pomeni svilo). Obiskali sva tudi židovski muzej, vsekakor pa nama ni ušla niti tradicionalna bosanska kahva, in to v Kući sevdaha.

Popeljali sva se tudi po okolici, saj sem Tanji želela pokazati še tunel, a mi ni uspelo. Lilo je kot iz škafa, tu in tam je padala gosta megla, tako da sva to znamenitost morali prestaviti na prihodnjič, ko se bova morali v bosansko prestolnico popeljati skupaj, saj se midva kmalu vračava domov v Slovenijo.

Sva pa zato popili kavico na Slovenskem kulturnem društvu Cankar, kjer sta naju pričakali zmeraj veseli in nasmejani Beti in Majda ter naju popeljali po prostorih društva in nama zaupali nekaj zanimivosti o njegovem delovanju.

Teden je hitro minil, morda še hitreje kot običajno. Podarili sva si spominke, se objeli in se podali spet vsaka v svoj ustaljeni življenjski vsakdan.