Tokrat je za nami najverjetneje zadnji vikend, ko smo lahko vsi trije uživali na Jahorini. V soboto je bil na hribu pravi raj. Sijalo je sonce, sneg je bil pravšnji, ljudi ne preveč, tako da smo se lahko v miru nastavljali soncu in pili čaj. Odlično. Gana je še zadnjič okušala snežne radosti, preden se letni čas prevesi v poletje, ko bo lahko naprej uživaško čofotala v vodi. Že zdaj jo išče vsepovsod. No, tako. Najverjetneje bo toplo sonce v prihodnjih dneh sneg na Jahorini in Bjelašnici popolnoma pobralo in še zadnjič pomahalo zimi v pozdrav. In prav je tako - naj že enkrat pridejo bolj sončni in topli dnevi.
.
Danes pa sva se odločila in malce raziskovala Vareš. Je majhen kraj, kjer se piše začetek Osrednje Bosne. Od Sarajeva je oddaljen dobrih 40 minut vožnje z avtomobilom, kot po vseh drugih magistralnih cestah pa tudi ta pelje skozi prečudovit kanjon. Vareš je bil nekoč zelo poznan kraj predvsem po svoji industrijski plati, saj so se naokrog nahajale številne kovačnice, korak vstran od samega središča mesta pa lahko danes vidimo staro, propadlo železarno, ogromnih razsežnosti. V preteklosti je bil ta kraj zelo rudarski. Tukaj so iskali in obdelovali železo. Ko sva se sprehodila tudi po njegovi okolici, sva opazila, da sva zašla v stari del mesta, kjer se kažejo ostanki dragocene arhitekture, svojevrstnih hišic (na sliki), ki prav ljubko delujejo, a so prazne. Samevajo, saj se je v zadnji vojni veliko ljudi odselilo. Vsekakor sva v objektiv poleg teh ujela tudi staro cerkev, ki naj bi jo sezidali meščani z golimi rokami in ki so ji v dramatičnem vojnem času porušili zvonik; zgleda kakor majhna hiška z leseno ograjo in lesenimi okni.
No, in zakaj sva se pravzaprav odločila, da obiščeva ta majčken kraj, ki je videti res kakor da so ga vsi zapustili. Zato, ker veva, da je tod na glavnem pokopališču slovenski arhitekt Jože Plečnik konstruiral kapelico; v bosansko arhitekturo pa se je zapisal tudi z obnovitvijo samostana v Jajcu. In sva se odločila, da jo vidiva v živo ... nekaj slovenskega na bosanskih tleh. Boštjan se ji je skušal čisto približati, a ga je gospod, ki je v bližini urejal grob, opozoril, da se zelo kruši. Od nje odpada malo in tudi malo večje kamenje, ki mu - tako pravi - vsakič znova okruši in poškoduje grob, da ga mora potem ponovno oskrbeti. Videlo se je, da je čisto sam. Prav oprijel se naju je in se spustil v pogovor; sicer spet o pustošenju zadnje vojne tod naokrog, o številnih Slovencih, ki so tod živeli in delali, tudi o Hrvatih, ki so zapustili svoje domove in med vojno odšli živet na morje itd. Tudi midva sva se z zanimanjem odzivala ter spoznavala nekaj novega; so pa v kraju uspeli ohraniti vse tri sakralne objekte: katoliško in pravoslavno cerkev ter džamijo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar