Danes je končno tudi pri nas v južnih krajih posijalo sonce. Čeprav sem imela za današnji dan čisto druge načrte, si - ko sem pogledala nestrpno Gano - nisem mogla kaj, da se ne bi odpravila ven na dolg sprehod in na sonce. Gana je poskakovala od veselja, čeprav je bila za svoje najnujnejše opravke zunaj že zelo zgodaj. Pa sva se šli hitro hojo celi dve dobri uri, pravi maraton vse do Aleje ambasadorjev in Kozje čuprije in nazaj. Sprehod je prijal, ob cesti cel čas žubori Miljacka, sliši se že petje ptičkov, vse že počasi zeleni, na travnikih tu in tam že kukajo trobentice. Gana se je med potjo zagledala v metulja, bil je take lepe svetlo rumene barve, takoj sva ga obe opazili. Kmalu je sedel na list, Gana pa hop na njega. In celo ujela ga je, zraven je vsa radostna mahala z repom in me ponosno gledala, bilo mi je, da bi se smejala na ves glas, a sem jo proseče nagovarjala, naj izpusti metuljčka na svobodo. No, še sreča, da me je ubogala in ga res izpustila. Malce ga je z zobmi stisnila za krila, a očitno ne preveč, saj je poletel takoj, ko ga je izpustila. To ji je uspelo narediti prvič in upam da tudi zadnjič. Potem se nekaj časa nisva mogli premakniti naprej, ker ga je sede mirno opazovala, njegovo gibanje, letenje, dvigovala glavo gor in jo spet spuščala proti travniku, ko se je metuljček preselil na drugo rožico. Sicer se ta najina labradorka - kakor otrok - tudi hitro naveliča, zato sva lahko kmalu krenili dalje. Rada jo imam. Ve, kdaj me mora pocukati za rokav in me zvleči ven na sprehod, hitro hojo ali počasen tek. Pa tudi ponavadi so labradorci prijetni psi za bivanje v družini, zunaj z njo prav tako nimam težav, lepo se razume z drugimi psi, je značajsko stabilna in ni agresivna. Vsi jo imajo radi in se kar nekak raznežijo, ko nama pridejo naproti. Tudi sama je vesela srečanja, saj maha z repkom kot nora. Sicer pa ljubi sneg in vodo. Ko se poslavlja zima, prihaja pomlad in poletje, ko bo spet lahko začofotala v vodi.
Ni komentarjev:
Objavite komentar