PREMETANKE

Premetanke brez zanke

Letošnji september je bil prav poseben, saj je izšla moja druga knjiga z naslovom Premetanke brez zanke. Miha Remec, pisatelj in član Društva slovenskih pisateljev, mi je - med drugimi profesorji slovenskega jezika in književnosti ter pisatelji - za knjižico podaril naslednje besede (pa naj dodam le izsek pisateljevega mnenja): "Uganke imajo že od nekdaj svojevrsten čas za otroke vseh starosti; so izziv njihovi bistroumnosti in znanju, dišijo po skrivnostih, skritih v besednih igrah, katere jim pripravijo tudi presenečenja. Zato dandanašnja mladež, ki že zgodaj obvladuje računalniško vsevednost, še vedno rada vzame v roke knjigo, v kateri se zaplete v reševanje ugankarskih zank/ ...'' Vsekakor sem tega mnenja bila tudi sama, ko sem prijela v roke pisalo in se začela zabavati z besedami, jih obračati in premetavati vse dokler nisem zapisala za uho prijetne rime in jih zvrstila v primerno zaporedje, ki hkrati kliče z željo po še in malček diši tudi po združevanju prijetnega s koristim. Vsekakor pa je pomembna tudi vidna podoba ugankarskih zank, za katero je poskrbel priznan slovenski ilustrator Matjaž Schmidt, letošnji nagrajenec in dobitnik Levstikove nagrade.

NAPREJ IN NAZAJ

.

.

Včeraj sva se za kratek čas poslovila od morskih radosti in se vrnila v bosansko prestolnico. Vmes sva se v poznih večernih urah ustavila v Mostarju, kjer vedno rada za hip postaneva in se sprehodiva po njegovih uličicah, ki pa so bile včeraj polne turistov. Iz stojnic so se ob soju uličnih luči svetlikali drobni spominki in nakit, ulični vrvež pa je spremljalo žuborenje zelene reke Neretve. Potem sva nadaljevala v smeri Sarajeva. Nič kaj preveč nama ni bilo tožiti se, da je konec dopusta, saj imava v mislih že podaljšane vikende, ko se bova v septembru spet večkrat odpravila proti morju in Pelješcu in se predajala morskim užitkom. Vmes bo potrebno postoriti še nekaj reči, udejanjiti nekaj že pred počitnikovanjem zastavljenih ciljev, pričakujem še izid knjige, napisati pa bom morala še eno zanimivo seminarsko nalogo. Tema je privlačna, tako da bo tudi pisanje nekako steklo. Na voljo imam dobre tri tedne, torej časa več kot dovolj, da stvari izpeljem kot je treba.

.

Jutri odrineva proti Banja Luki, kjer ostaneva še nekje do začetka septembra. Vmes naju bosta prišla obiskat moja starša, oglasil se bo še Boštjanov brat, na tamkašnjem slovenskem društvu sem prav tako dogovorjena za srečanje s Slovenci, v muzejskih prostorih pa je na ogled še zanimiva razstava slik avtorja Alojza Ćurića, ki si jo nadvse želim ogledati. Torej, dejavnosti ne zmanjka.

.

Počasi bova začela sestavljati mozaik o zanimivostih naslednje države oziroma popotovanja, ki ga imava v mislih in bo na sporedu še to leto; tako da bo potrebno najti in preštudirati literaturo in poiskati drobne zanimivosti za raziskovanje. Tokrat se nama bosta pridružila še slovensko-ameriška prijatelja Valentina in Roger. Datume smo že uskladili in upam, da nam nič in nihče več ne pride do živega. Vsekakor pa imata ta dva v mislih še eno idejo - smučanje, in tudi to še letos. No, in potemtakem srčno upam, da bom božič in novo leto preživela doma za pečjo, v miru in na toplem ... s komerkoli ali brez kogarkoli.

.

Tako, vsako leto greva s Pelješca naprej in zmeraj najdeva priložnost, da se vrneva nazaj ... tako bova storila tudi letos.

.

PO ODISEJEVIH POTEH

Pred dnevi sva se odpravila na enega najlepših jadranskih otokov – na Mljet. Z najinim motornim štirikolesnikom, ki je dobršen čas počival, sva se – za počitniško poležavanje – v zgodnjih jutranjih urah odpeljala v Trstenik, odkoder sva s privatno ladjico, ki ima za seboj že veliko kilometrov ribiških poti, zajadrala proti nacionalnem parku, za katerega legenda pravi, da je pred davnimi časi morje na ostre mletske skale naplavilo starogrškega junaka Odiseja, kasneje pa še apostola Pavla. Tako kot je usoda na otok prinesla Odiseja, tako sva tudi midva za hip postala in počila na kamnitih tleh tega prečudovitega otočka, kjer te očara nedotaknjenost narave, čist zrak, kristalno čisto morje, gostoljubnost domačinov in sprehajanje po senčici, ki jo daje borov gozd. Prav nič ni težko vzeti pot pod noge in se navduševati nad raziskovanjem tega skrajno južnega hrvaškega kotička, ki privablja mnogo turistov; med njimi je bilo letos slišati celo veliko ruske govorice.

Razen naravnih lepot je tod najti tudi številna arheološka najdišča. O minulih časih priča uvala Polače, kjer je najti ostanke rimske palače izklesane v kamen. Na tem mestu stoji že od 2. stoletja. Svoj čar daje še starokrščanska bazilika, največja in najlepša med številnimi cerkvicami na otoku.

Posebej pa se prileže počitek na popolnoma svojem kotičku ob morju, namakanje v Malem ali Velikem jezeru, kjer lahko človek svobodno uživa pod milim nebom, se nastavlja soncu, posluša ščebetanje ptic v borovem gozdičku in se predaja nežnemu božanju blage sapice vetra ter brezmejnemu dopustniškemu sanjarjenju. Prav zagotovo lahko polna barvnih vtisov zaključim, da se ni čuditi, da je tod od nekdaj našlo svoj navdih za ustvarjalno življenjsko pot mnogo umetnikov, književnikov, skladateljev in arhitektov.

S ČEFURJI NA DOPUST

Že dolgo si prigovarjam, da je treba vzeti v roke večkrat nagrajeno knjigo, Vojnovićev roman Čefurji raus. In si v spomin zapisati svoje občutke in misli, porojene ob njenem prebiranju. Knjigo sem kupila pred kratkim. V Sarajevu sem se v knjigarni Zoro udeležila predstavljanju knjige, ki nosi bosanski naslov Čefurji napolje; za katerega se mi osebno zdi, da bi lahko obdržal čisto svoje ime, kakor je zapisano v izvirniku, saj tudi besede raus ne najdemo v slovenskem besednjaku; pa vendar je dovoliti, da ostane po zamisli avtorja ali pa prevajalca. Najdemo pa v SSKJ besedo ravs, ki je razložena kot spopad ali pretep, zlasti s potegovanjem krempljev, zob po nasprotniku …

In sem si na dopustu privoščila spopad z Vojnovićevimi čefurji. Na balkonu, ob morju in soncu, nekaj kilometrov južneje od njihove domovine, ki jo pravzaprav lahko označim kot moj drugi dom, ki se mi naslika s popolnoma enako pisanimi in duhovitimi prikazi, kot je to storil avtor v knjigi: »/Bosna je država, v kateri ti lahko ovce prečkajo glavno cesto v državi./ … /Bosna je država, v kateri te policaj ustavi zaradi prehitre vožnje, ti grozi s sodnikom za prekrške, potem pa reče:»Sam sa sobom vidi, kolika bi ti bila kazna, samo vodi računa, da smo nas dvojica!«/ … /Bosna je država, v kateri vsi pijejo kapučino, ker nikoli ne veš, ali moraš naročiti kavu, kafu ali kahvu./ … /Bosna je država, kjer ti doktorji napišejo zdravila na listek, ki ga potem pošlješ sorodnikom v Nemčijo … kjer ljudje težje dobijo vizo kot diplomo, a jim viza tudi bolj koristi.« (Vojnović, Čefurji raus, 2008: 172–173). Ja, in vse to je še kako res. Knjiga je po besedah Vlada Žabota »izjemen tekst za dober film, vendar literarnost, ki je specifika literarnega početja, roman nekako zaobide ali jo celo ignorira./ … /Strinjam se, da prinaša nekaj novega, ne verjamem pa, da prinaša literarno kvaliteto. Verjamem, da prinaša kvaliteto, ki razširja duha in percepcijo Slovencev osvežuje ali plemeniti, a ko gre za diferentio specifico literature same, ne vem, ali je tako zelo močan, da presega druge.« (Delo, Sobotna priloga, 1. avgust 2009: 40). Sama o tem ne želim soditi, saj mnoge avtorje, domačega in svetovnega porekla, nekatere prvič, druge vnovič, odkrivam, prebiram, tehtam, premlevam, gnetem, sestavljam, literarne kritike pa nisem najbolj vešča (morda zaradi mojega perfekcionizma – nikoli nisem tako dobra, da ne bi mogla biti boljša) … Vsekakor pa velja, da so kriteriji za dobro besedilo lahko med ljudmi popolnoma različni, presoji namreč poseben poudarek daje tako razgledanost kakor seveda tudi strokovnost tistega, ki literarno delo vzame pod drobnogled. Nekateri pa se pri tem zadovoljijo le s statističnimi podatki, na podlagi katerih ugotovijo, katero je najbolj brano delo, hit poletja, na osnovi tega pa preprosto zaključijo, da je tudi najboljše.

Knjigo sem prebirala med počitnicami; zatorej sem si jo privoščila na popolnoma lahkoten način, nekaj branja kar tako, za dušo, smeh in sprostitev, z glavo na zabavo, za goli užitek ob prepoznavanju že znanega in pričakovanega, za knjigo, ki je dopolnila moj dan.

Kot slovenistki bi mi predstavljala izziv primerjava izvirnika in prevoda v bosanski jezik; koliko je v prevodu ostalo tistih jezikovnih utrinkov, pristnih čefurskih, značilnih za življenje Čefurja na Fužinama (besed, fraz, rekel …) Zanimivo bi bilo branje sveže napisane knjige in v njej predstavljeno življenje Janeza v Bosni.

No, morda sem komu namignila z željo po še.

LENARJENJE.COM

.

.

Poležavanje na plaži; ob kamnitem pomolu, na katerega so privezani mali in veliki čolni, moderni, luksuzni, popolnoma očiščeni, vseh možnih barv in oblik, zraven njih pa tisti skromni in ljubki, večinoma beli, namenjeni predvsem ribištvu in preživetju, šele nato pa razvajanju z željo po iskanju najbolj skritih in s peskom pokritih morskih kotičkov; telo se predaja božanju toplega vetra, ki se poigrava z brisačo pod glavo, da na levi in desni poskuša s svojim nemirnim vihranjem, s svojimi konci, ki se vztrajno dvigajo in se vedno znova in znova znajdejo na golih tleh; končiči prstov se dotikajo razbrazdanih tal in po njih pazljivo tipajo v ritmu, ki ga na uho prinaša blago sozvočje šumenja morskih valov in ščebetanja belih galebov, ki preplavljajo sinje nebo in se zaletavajo v terasasto korčulansko obalo ter se v parih vračajo spet na domač pelješki pomol, kjer za trenutek počijejo in znova ponovijo igro z vznesenim zaletom proti razlitim ovčicam, ki se pasejo na prostranem nebu; blaženi spokoj prekinjajo glasovi otrok, včasih glasni, včasih spet tihi, kakor jih prinaša sapica vetra, včasih blaga, včasih spet sunkovita; prav taka je tudi trmasta, muhasta in vztrajna pista deskarjev, začetnikov in profesionalcev, mladih in malo manj mladih, ki razbijajo morske valove in se v zankah ali brez s pisanimi jadri približujejo sosednjemu otoku in se vedno znova vračajo na točko, odkoder so zaznamovali svoj začetek; sem in tja se lahkotno pozibavajo palme, ki mahajo s svojimi različno dolgimi zelenimi peresi in se sklanjajo nad postavljene domove prišlekov, ki so tod našli varno zavetje; včasih nanje sede tudi črn kos, ki je stalen obiskovalec vinske trte, speljane nad najino teraso, ki se je v vseh letih najinega dopustovanja že precej razbohotila in daje prijetno senco, najinega gosta pa obdari s pregrešno sladkimi in polnimi grozdi, da se kar vrača in vrača; na okrogli mizi čakajo različni časopisi, revije in knjige, ki jih prelistavava, prosto prebirava, naprej in nazaj, brez določenega prostora in časa, se predajava in vživljava v sočne zgodbe z vznemirljivimi začetki in presenetljivimi konci … in se preprosto prepuščava užitkom, ki jih riše čas brezskrbnega dopustovanja.

.

S TANJO

.

Lepo je, če človek najde prijetnega in iskrenega sogovornika, sploh pa, če mu v življenju pride tako nepričakovano naproti, kakor se je to zgodilo meni. Povsem neplanirano in nenadoma, ko sem se bila v hipu primorana odločiti, da vzamem s seboj najnujnejše stvari in odidem iz rojstnega kraja, na katerega sem bila zelo navezana, kjer sem imela prijatelje tako tiste iz osnovne, srednje šole kakor tudi s študentskih časov. In ko je prišel čas, da se končno le postavim popolnoma na svoje noge in zaživim lastno življenje ter se soočim z dobrim in slabim, kar človeku nameče na pot usoda, sem si rekla le: ''Sprejmi selitev in prvo zaposlitev kot izziv in kot novo pot, ki se šele začenja in ki jo v neki meri lahko oblikuješ in usmerjaš tudi popolnoma po svojih lastnih zamislih ... '' In po trdni odločitvi - čeprav v svoji notranjosti še zmeraj nekoliko majavem občutenju - sem odšla na pot, ki se ji dejansko lahko reče samostojno življenje.

.

In Ljubljana mi je naslikala resda prijetno presenečenje, občutenje je bilo naenkrat domače, nova služba in tamkašnji ljudje so me popolnoma in sprve lepo sprejeli in takšnemu občutku, ki zadene človeka tako naenkrat in še posebej na prvem službovanju, lahko človek reče le, da je res mega fantastičen (ali pa ga morda niti ni mogoče izraziti z besedami). In še dandanes so spomini živi, živijo in nas povežejo na razpotjih naše poti. S prvimi sodelavci še danes ohranjamo vezi, tako ali drugače, ... Pokramljamo v živo ali po telefonu, si izmenjamo misli in dogajanja po spletni pošti, se preberemo na razglednicah in tako na nek način potujemo skupaj skozi čas.

.

In Tanja me je nadvse prijetno presenetila. Srečava se vsako leto junija. Ona ima rojstni dan konec maja, jaz pa v začetku junija; tako sva si začrtali, da bova osebni praznik proslavljali vsako leto v juniju, si takrat privoščili kaj dobrega za pod zob in malo pokramljali za nazaj in za celo leto naprej. In tako je vsa leta tudi bilo; dokler se nama zaradi obveznosti letošnji junij ni 'sfižil' in padel v vodo. Pa se nisva dali. Tanja je imela cel kup službenih obveznosti, jaz pa selitev iz Sarajeva v Banja Luko; ob tem iskanje stanovanja in še cel kup malenkosti, ki vzamejo veliko časa. In sva obe verjeli, da naju nič ne more ustaviti. In Tanja je kot blisk sporočila, da prihaja jutri v Banja Luko na avtobusno postajo ... kar nisem mogla verjeti. In vse to za naju. Pot, le dan in pol druženja v Banja Luki in vrnitev v Ljubljano. Ma, sem si rekla - je pa res od sile. Lepo je, ko začutiš sočloveka in najdeš iskrenega sogovornika, takšnega, ko se ti ni treba pogovarjati le o vremenu in obirati in čenčiti nekaj neoprijemljivega, kar tjavendan, ampak se lahko dotakneš tudi globjih življenjskih tem in razglabljanj ... in ti je ob tem prijetno in se počutiš tako polnega oziroma popolnega. In vsekakor je najino enkrat-letno druženje nekaj posebnega, pristnega, nadvse prijetnega ... Tako sva pretekli dan krožili po Banja Luki, si privoščili dobro kosilo, se osvežili z naravnim pomarančnim sokom, okušali pravo bosansko kavo, se nastavljali soncu - ko so se vsi nekje skrivali v senci ali za domačimi zidovi - krožili po Kastelu in spoznavali njegovo zgodovino, si ogledali gradnjo znamenite Ferhadijine džamije, se hladili v Banskih dvorih, se fotografirali pred mogočnim hramom, pravoslavno cerkvijo, ki je letos zablestela v vsem svojem sijaju ... in si privoščili klepetanja, v majhnem mestecu, kjer naju nihče ne pozna, kjer sva bili pravi turistki in kjer si naju nihče ni dovolil motiti.

.

Tanjin obisk je bil naravnost presenečenje in na podlagi katerega lahko zaključim, da je lepo, če začutiš človeka in najdeš sogovornika ter utrdiš vezi ... in si preprosto rečeš: ''Nič naju ne ustavi.''

BANJA LUKA

.

.

Pred časom sva se preselila v Banja Luko, kjer bova nastanjena približno mesec in pol. Tako je na vrata potrkal spet nov izziv, nova raziskovanja mesta in njegovih prebivalcev. Temu je bilo za dobrodošlico dodanega še malo hotelskega razvajanja z jutranjo kavo in bogatim zajtrkom, ki pa se ga človek - če predolgo traja - tudi hitro naveliča in se v misli kaj hitro prikrade želja po domače izbranih kuharskih receptih.

Banja Luka je majhno mesto, tako da ga lahko človek prehodi v dnevu ali dveh. Med spomeniki preteklosti in sedanjosti lahko povjugaš v popolnem miru, tu in tam te v tej neznosni poletni vročini pozdravi kak mimoidoči domačin, ki se je pravtako odločil izgorevati na soncu in migljati s plastenko vode v rokah kot bi gledal tiktakanje urnih kazalcev in hitel nasproti prišleku z vsemi možnimi nasveti in pripravljenostjo pomagati. Po prvih nekaj bežnih vtisih lahko rečem, da so tukajšnji meščani res prijazni in dobrosrčni. Domačinke namreč povedo, da turisti v BiH večinoma ne zaidejo v Banja Luko, tako da so vsakega novinca, ki se odloči raziskati njihovo mesto, zato še toliko bolj veseli.

V BiH živim že nekaj let in to bosansko državo z zanimanjem odkrivam, njena mesta, kraje, zgodovino, kulturo ... Najbolj me privlači zgodovina, prav tako pa narodno izročilo, ki je bogato zanimivih mitov in legend. Po tem ko obiščeš več predelov bosanske države in urediš misli, lahko zaključiš, da je dežela zelo raznolika, ljudje imajo zelo različne navade in običaje, vsaka nacionalnost pa v sebi skriva nekaj posebnih, specifičnih momentov, ki prišleka privlačijo in očarajo, in zaradi katerih hočeš nadaljevati s svojo zvedavostjo. Banja Luka me je presenetila s svojimi zgodbami, saj sem tukaj odkrila veliko zanimivih legend, morda mnogo več kot v drugih bosanskih krajih ... Mesto je čisto in urejeno, parki so posajeni z bujnim ratlinjem, v vsakem kotičku se sliši šumenje vode, zelenice so skrbno negovane in počesane, iz ulične svetilke ob vhodu v počivališče te pozdravlja prijetna glasba, ob kateri utegneš zapreti utrujene oči in se prepustiti popotovanju v sanje ...

V tem prečudovitem mestecu bom živela mesec dni. Našla sva si prijetno in - v teh poletnih dneh - hladno stanovanje, obdano z bujnimi drevesnimi krošnjami, ki se sklanjajo na okensko polico in pozdravljajo vsak dan sveže jutro. Prijetno je in v samem središču mesta, tako da je korak brez avtomobila lažji.

Že kmalu zajadrava proti morju, kjer si bova privoščila malo lenarjenja, da bo povratek lahkotnejši in bova spet s polno energijo in zaletom odkrivala drobcene koščke banjaluškega mozaika, ki jih bo vredno zapisati v spomin.