PA SMO

.

V mesecu avgustu se ni dogajalo nič posebnega. Vsaj ne zame, ki sem vse več kot le vajena relacije Ljubljana/Maribor - Sarajevo in obratno. Kljub temu pa sem se z Romano in Marjeto še enkrat popeljala v bosansko prestolnico, kjer sem si za piko na i privoščila čevapčiče. Po kalorični jedi bi se sicer morali odpraviti do Ilidže tudi peš, če bi hotele izgubiti vsaj kakšen kilogram telesne teže, a nam tovrstne aktivnosti niso prav nič dišale. Pa smo se zato na izvir reke Bosne popeljali s tramvajem, potem pa sedli na fijakerja, ki nas je tjakaj odpeljal na sarajevsko pivo. V vseh štirih letih mojega bivanja v BiH sem šele tokrat izkoristila priložnost, da se popeljem s tramvajem. Prej ni bilo potrebe, saj sem živela v samem središču mesta, od koder sem do želenih lokacij potrebovala le pet do deset minut hoje. Ampak ker se zavedam, da me v bosanski prestolnici najverjetneje kar nekaj časa ne bo, sem postavila piko na i s prijetno vožnjo s tramvajem. V soboto smo se prav tako še zadnjič odpravili na izlet v Međugorje in Mostar, nedelja pa je bila pravšnja za vožnjo proti naši zeleni deželi.

Potem je sledila selitev. V štirih letih se nabere veliko stvari, ki sva jih z Boštjanom prepeljala v Maribor in Ljubljano. Ene sem, druge tja - nekak po občutku. Stanovanje v Ljubljani naju je čakalo prepleskano, sama pa sva pobarvala še vrata, stari kavč je bilo treba odnesti v klet, kolo sva postavila v kolesarnico ... in počela še veliko drugih del, ki sodijo zraven. Zdaj se lažje diha. Vse je nared. Čakava le še nova okna in hladilnik, ki bo zagotovo dodatno opremljen z razglednicami najinih prijateljev, česar se že zelo veselim. Zdaj imam dva dni uživanja, da se prepustim le sebi in svojim željam ter obiščem svoje prijateljice. Lepo je in bo; morda še lepše od septembra naprej, ko bom znova zajadrala med šolske klopi in spoznala nove ljudi.

Zdaj se bom počasi poslovila, saj grem vpisati Gano v pasjo šolo, da bo v naslednjih dveh mesecih poskrbljeno tudi zanjo in za njeno pasje druženje. Upam da ji bo povšeči, saj je dobro socializirana psička in kakor njena lastnika: odprta za vse ljudi :) (kakor tudi živali).

ČAS JE

.

Že dolgo nisem prav nič napisala, zdaj pa je nastopil čas, da to lahko storim. V bosanski prestolnici preživljava še zadnje lepe, prijetne in prevroče trenutke najinega življenja, saj se počasi seliva nazaj v Slovenijo. Vsekakor se nama Sarajevo v spomin - še posebej v poletnih mesecih - zapisuje kot mesto, ki je polno mrgolenja. Po ulicah se sprehajajo mladi in malo manj mladi, gostilnice so zmeraj polne, otroci pridno zasedajo najrazličnejša igrala, prosjaki so venomer na delu, midva pa se z najino Gano trudiva biti del vsakdana. Sprehodi in počitki v senci ob kavici in rahli sapici vetra so nama zrasli že pod kožo, tako da bova s podobnim življenjem najbrž nadaljevala tudi v naši prestolnici, kjer se bo ob Ljubljanici zagotovo našel prostor tudi za naju.

.

V zadnjem času me je sicer najbolj skrbelo ponovno najti službo, a se mi je na srečo to zgodilo na pravem mestu in ob pravem času, tako da lahko prihodnji teden brezskrbno in zares počitniško zajadram na morje. Sicer pa pravim, da je to tudi prav. Zdaj lahko le še trdim, da se delavnost in vztrajnost slej ali prej poplača. V Sarajevu sem - kljub temu da nisem bila v rednem delovnem razmerju - ves čas živela karseda ustvarjalno; za različne časopise sem pisala članke, za literarne revije sem prispevala svoje otroške pesmi in poezijo za odrasle, preizkušala sem se v snovanju haikujev, lektorirala sem diplomske in magistrske naloge, veliko sem slikala (v tehniki olje na platnu) ter pomagala pri delovanju Slovenskega kulturnega društva Cankar. Ob tem sem kanček prostega časa izkoristila še za podiplomske izpite, pa lahko rečem, da so leta naokrog. In prihaja čas, ko se bova morala posloviti od najinega diplomatskega mandatnega bivanja v BiH. V zavesti pa tudi sicer se že počasi pripravljava na vrnitev, se srečujeva in poslavljava s prijatelji in znanci ter se veselo pakirava. Veliko stvari sva že odpeljala, kar nekaj pa jih na selitev še čaka. Kovčkov in podobnih reči je zmeraj premalo. Sicer bi lahko bila bolj zahtevna in svobodna, saj bi naju lahko preselila selitvena služba, a sva pač človeka, ki rada take reči opraviva sama zase, čeprav je morda nekoliko težje in zahteva več napora.

.

Ljubljana se bo tako znova pokazala kot mesto mojega bivanja. Prav všeč mi je; še posebej pa to, da sem nama poiskala stanovanje v strogem središču mesta, od koder se bova lahko z Gano sprehodili do parka v petih minutah, pičlih pet minut mi bo vzela pot do centra, okrog deset pa jih bova z Boštjanom potrebovala do Plečnikove tržnice, kjer se mi bo ob sobotah dopoldne med svežim sadjem in zelenjavo prav gotovo privlačno sprehoditi.

Nič, kaj naj rečem: selitev sem že vajena, mislim pa, da naju v naši zeleni deželi čakajo nove naloge, nove izkušnje, nova spoznanja in nova uživanja. Čas je, da zapreva eno poglavje svojega življenja ter se prepustiva novemu valovanju. Srečna sem, da mi je Sarajevo prineslo svojevrstne izkušnje, ki so obogatile moje življenje, ob nama pa so bili ljudje, s katerimi sva stkala pristne prijateljske vezi, ki jih bova obdržala in gojila tudi v prihodnosti.

Slovenska beseda obarvala maj

.

Tudi letošnji maj ni bil obarvan nič drugače kakor pa zelo slovensko. Cel mesec se je v bosanski prestolnici dogajalo. Potekali so že tradicionalni Cankarjevi dnevi, ki predstavljajo dan društva in zaznamujejo spomin na rojstvo velikega slovenskega pisatelja Ivana Cankarja. Ob tej priložnosti se na različnih sarajevskih odrih zvrstijo številne prireditve in predstave. Prav tako se odvijajo športne dejavnosti, kakor sta šahovsko tekmovanje in teniški turnir, ki obuja spomin na v zadnji vojni preminulega mladega športnika slovenskega rodu Jana Doršnerja.

To soboto smo se udeležili rojstnega dne, potem pa nadaljevali z zaključkom šole dopolnilnega pouka slovenskega jezika ter se zvečer udeležili predstave Romeo in Julija, komedije, ki so jo fantastično odigrali amaterji, dramski igralci društva Bazovica s hrvaške Reke. Predstava je hkrati zaznamovala konec šole in Cankarjevih dnevov.

Kaj še je prinašal maj, izlivajoč se v junij? Ja, v maju sta naju prišla obiskati prijatelja Tina in Marko. Štiridnevno druženje se je prav prileglo; med pohajkovanjem po Sarajevu smo se utegnili popeljati tudi v Mostar. V bosanski prestolnici pa smo se udeležili koncerta v Cheersu, pred katerim se nahaja londonska telefonska govorilnica. Imeli smo se fantastično, druženje pa bomo ponovili ob prvem obisku v Šentjurju ali Kranju.

Sarajevo je obiskala tudi moja skorajda najljubša skupina Jinx, ampak ker so nastopili v Coloseum Clubu, se povabilu nisva odzvala, saj je bilo na koncertu priporočeno sedeti in poslušati. Kako naj grem na koncert in sedim? Ne, to ne gre skupaj in se tudi ni izšlo. Ta petek pa sva izkoristila priliko in ob prvi priložnosti zavila na dogajanje koncerta skupine Dubioza kolektiv, ki je pričarala noro vzdušje med publiko; dvorana Doma mladih se je napolnila, ponujali so izvrstno pivo, obiskovalci so bili nadvse kultivirani, plesalo se je in pelo - kot že dolgo ne, vendar ko se je koncert končal, grupa ni zaigrala niti enega komada več, kakor je to v navadi. Ko se je zgodil konec, je bila to pika na i. Ničesar več. Potem sva zavila še na košček pice in domov.

Vikend je bil kar razgiban; dejavnosti v soboto in včeraj, ko smo imeli na veleposlaništvu volitve, so bile kar velik zalogaj za vikendaško razpoloženje, ki je bilo tokrat pestro, malo zabavno in malo delovno obarvano. Zdaj pa se bom vrnila k lektoriranju zajetne nastajajoče knjige, ki prinaša veliko dela, saj zajema okrog tristo do štiristo strani, a je hvalabogu več kot le vredna branja. Zato lahko rečem le - veselo na delo.

1. MAJ: Makedonija in Srbija

.

Zadnje dni najinega prvomajskega izleta sva preživljala v Makedoniji na Ohridskem jezeru, leta 1980 vpisanem na seznam svetovne kulturne dediščine Unesca. Tukaj sva se naselila v vili Dei, ki leži tik ob jezeru. Dneve sva izkoristila za spoznavanje mesta, obiskovanje cerkva in okolice, ki je polna majhnih cerkev in samostanov. Ljudje so bili zelo prijazni in ustrežljivi, lastnik vile nama je namignil, da si je vredno ogledati Sv. Naum, kamor sva potem tudi odšla, tam pa naletela ob prelepem samostanskem kompleksu še številne pisane pave, ki so krasili dvorišče, posejano s cvetjem. Ko sva se vračala, sva se po priporočilu ustavila še v gostilnici Ribar, kjer sva si privoščila pokušanje prave ohridske postrvi, ki jo tukaj izvrstno pripravijo.

Pot naju je peljala še v Strugo, kjer je v Radoždi v kamen oziroma skalo vklesana cerkev sv. Arhangel Mihail, do nje pa se je potrebno povzpeti kar po nekaj stopnicah, pot pa nama je prekrižala celo želva, ki je tukaj res nisva pričakovala. Cesta do meje s Srbijo je peljala še mimo makedonskega mesta Kičevo, pa Skopja, kjer sva se sicer želela ustaviti, a se naposled nisva, saj sva se tod naenkrat znašla sredi nepopisne gneče in to na glavni ulici, kjer je policaj krilil z rokami, a se ni prav nič premaknilo. Promet se je popolnoma ustavil, ljudje so živčno čakali in trobili, kjer je bilo mogoče obračali avtomobile itd. Vsega sva imela kar malo čez glavo, zato sva se odločila, da bova glavno mesto kar obšla. Na makedonsko-srbski meji pa znova gneča. Zakaj? Na makedonski je prišlo do okvare računalniškega sistema in je carinik ročno popisoval vsakega mimoidočega. Grozljivo. In sva kot približno šesta ali sedma v vrsti porabila eno debelo uro, da sva prečkala mejo. Potem sva nadaljevala pot proti Nišu in Kruševcu ter se nazadnje ustavila še v Kraljevu - z Mariborom pobratenem mestu, kjer sva obiskala sorodnike in prijatelje, se sprehodila po mestnem jedru, si ogledala samostan Žiča, se odpočila v toplicah Mataruška banja, v fotografski aparat ujela nekaj utrinkov in poiskala še zadnje razglednice, ki sva jih nameravala odposlati in s tem zaključiti najin prečudovit dopust.

Foto: Ohridsko jezero, v skalo vklesana cerkev v Radoždi.

1. MAJ: Albanija

.

.

.

.

Albanija je bila najina naslednja destinacija po Črni Gori. Kaj naj napišem? Ja, najprej je bilo na vrsti prečkanje meje pri Skadarskem jezeru, kjer so naju pričakali prav prijazni in nasmejani cariniki. Potem naju je pot dolgo peljala vse ob jezeru med prečudovito prebujajočo se zeleno pokrajino do pristaniškega mesta Drač (Durres), ki je eno najstarejših mest v albanski državi, hkrati pa pomembno pristanišče in industrijsko središče. Krasijo ga rimske razvaline, na ogled ima tudi rimski amfiteater in bizantinske utrdbe. Na zahodni strani ostankov gledališča je za ogled zanimiva tudi palača kralja Ahmeta Zoga, katero krasi kip slovitega Skenderbega.

.

Ko sva razmišljala, kje bi spala, sem bila vsekakor bolj zainteresirana, da bi se zapeljala kar v Tirano, ki sva jo sicer nameravala obiskati, a vsekakor ne v istem dnevu. Malo so mi po glavi rojile zle skutnje, da se nama v tem obmorskem mestu utegne kaj nevarnega dogoditi, čeprav nisem imela za grde misli sicer nikakršnih razlogov, a vseeno sem vztrajala pri svojem, tako da sva se potem odpeljala naravnost v Tirano. Ko sva se vozila po cesti, sva se morala dolgo časa zanašati kar na svojo karto in intuicijo, saj je kakšna tabla na začetku poti, potem pa dolgo dolgo nič, nobenih smerokazov. In še takrat ko se pojavi, mora biti popotnik pazljiv, da ujame potrebne informacije kod in kam, saj se lahko v nasprotnem primeru v nedogled spet vozi v napačno smer.

No, a nama je uspelo in zapeljala sva se naravnost v glavno mesto, kjer je bil mestni vrvež na vrhuncu; vsega preveč: ljudi in najrazličnejših avtomobilov, med katerimi so seveda prevladovali stari in novi mercedesi. Zelo hitro sva lahko ugotovila, da Albanci zelo radi trobijo, a se nihče pretirano ne pritožuje in vsak pelje v svojo smer, odvečna gneča pa se hitro umiri, tako da človek nikakor ne uspe postati nestrpen. V Tirani sva se nastanila v samem središču mesta v hotelu California, ki se nahaja ob ministrstvu za turizem, kulturo in šport. Mesto se nama je zapisalo v lep spomin. Pred prihodom sva večkrat brala različne blogarske zapiske, kjer so se ljudje nad čem pritoževali, o glavnem mestu pa pisali, da so bile njegove ulice in ceste prazne. Midva sva doživela pravo nasprotje. Ceste izven mesta so bile resda slabo oznečene, ponekod tudi zelo luknjaste, a večinoma se je dalo kar dobro voziti. Domačini so prijazni in se trudijo. Ko sva naročala kavo z mlekom, sva jo sicer dobila, a ker imam rada veliko mleka, mi je natakar prinesel celo cel kozarec mleka, potem še posebej več sladkorja itd. Pa sva se spomnila, da bi še spila eno kokto, zato pa potrebovala še dva kozarca - in so naju v albanskem glavnem mestu razumeli ter se res trudili z nasmeškom. Kjerkoli sva obedovala in počivala, so bili prijazni in naju stregli večkrat in z nasmeškom. Dobila sva vse, kar sva želela. Morda naju je kdo izmed njih pri samemu sebi kam poslal, a nama tega nikakor ni pokazal. Bila sva navdušena in zadovoljna.

Iz glavnega mesta naju je pot peljala do Apollonije, kjer sva opazila pravi naval samih italijanskih turistov z avtodomi. Sprehodila sva se med antičnimi ostanki, jih poslikala in občudovala. Okolica Albanije izven mestnih središč pa je res nekaj posebnega, kar pač ne vidimo vsak dan. Tako se na cesti srečujejo kmetje z osli ali kakšno drugo vprežno živaljo ter najsodobnejši mercedesi, ob poti se vrstijo pralnice avtomobilov, ob teh pa je velikokrat naprodaj še ''sveže'' meso. Ob poti se vrstijo napol urejene in zgrajene hiše, veliko objektov se prodaja, ljudje vozijo zelo hitro, radi trobijo, v Tirani sva opazila, da je zelo malo suvenirnic, razpaslo pa se je mnogo najrazličnejših trgovin. Pokrajino zaznamujejo številni bunkerji in zapuščene bencinske črpalke. Res je pisano in zanimivo.

Pot iz Apollonije sva nadaljevala proti Elbasanu, kjer sva poslikala džamijo, nastalo iz bizantinske cerkve z napol porušenim minaretom. Mestece pa je zelo skromno in prašno, na eni strani zamejeno z objekti in na drugi z železniško progo. Kmalu se je pred nama narisalo Ohridsko jezero - najina naslednja destinacija. Na albanski strani sva si pred prečkanjem meje ogledala še Pogradec, ki je za neko obmorsko letoviško mesto naravnost katastrofalen, prašen, neurejen. Pravi kaos. Iskala sva restavracijo, ker naju je želodec že opozarjal na lakoto, a se nisva uspela ustaviti nikjer, saj je vse zgledalo zaprašeno in umazano. Tako sva komaj čakala, da se skozi mesto prebijeva do državne meje z Makedonijo.

Ja, Albanija je res svojevrstna dežela, ki se človeku kljub številnim pomanjkljivostim, ki so nadomeščeni tudi s presenečenji in plusi, zapiše v prijeten spomin. Vsekakor nama ni žal, da sva jo obiskala, o Albancih, ki jih mnogi podcenjujejo, pa lahko rečeva le vse dobro.

Foto: Apollonia; nacionalni muzej v Tirani; midva - čakajoč na pico, kip Skenderbega v Tirani - narodnega heroja, zaradi katerega so bili Albanci skoraj četrt stoletja sredi turškega imperija svobodni.

1. MAJ: Črna Gora

.

Prvomajsko popotovanje sva začela z obiskom Črne Gore. Namestila sva se v kraju Perast, ki leži v neposredni bližini prečudovitega Kotorja, kjer sva hodila po starem srednjeveškem mestu, vpisanem na seznam svetovne dediščine pri Unescu. V svoje okrilje naju je privabila tudi kotorska katedrala sv. Tripuna, zgrajena leta 1166 na temeljih svetišča iz 9. stoletja, vsekakor pa sva si v mestu ogledala tudi več ohranjenih palač; med njimi Drago, Bizanti, Pima in Grgurina, v kateri se danes nahaja pomorski muzej. Tu je na ogled še urni stolp in pod njim sramotilni steber. Mestece je naravnost pravljično, že prvega maja pa ima v okrilju svojih zidov mnogo domačih in tujih sprehajalcev, ki občudujejo ostanke preteklosti ter vijugajo po malih trgovinicah med gostilnicami in kavarnami.

Prenočevala sva v Perastu, nekaj kilometrov oddaljenem od središča Kotorja. Kraj je majhen, a ima turistu veliko ponuditi. Med zanimivostmi je na ogled mestni muzej, kjer se postavljajo najrazličnejši pomembneži in pomorščaki, ki so s svojimi novostmi pripomogli k razvoju primorskega mesta. Pred nekaj leti pa so tod odkrili tudi rimske mozaike, ki ležijo v mestecu Risan, ogled pa obiskovalca pospremi še z obsežno razlago vodičke, ki je ves čas na voljo. Tako dobi človek vsekakor bolj celovito podobo o zgodovini kraja, saj je poleg slike dodan še glas. V času bivanja v Črni Gori sva se zapeljala še v Lovćen. Vzpon z avtomobilom je bil kar zahteven, pot pa zelo ovinkasta in mestoma tudi zelo ozka, komajda za srečanje dveh avtomobilov. Na samem vrhu naju je presenetil še sneg, ki se je sicer že dodobra stopil, a je bil naravnost fantastičen za fotografijo sredi meseca maja. Na vrhu je majhno dvorišče oziroma parkirišče, kjer razporedijo avtomobile vse počez in človek komaj parkira, a vsekakor vso majhno težavo odtehta ogled mogočnega mavzoleja Petra Petrovića Njegoša, odkoder se odpre prečudovit razgled po hribih in dolinah vse naokrog.

.

Ko sva zapuščala državo, sva se ustavila še v Cetinjah, se sprehodila po Budvi, obiskala Sveti Stefan ter si ogledala še Podgorico. Pot sva nadaljevala ob Skadarskem jezeru, kjer sva se počasi bližala prečkanju državne meje.

IN ŠE LIVNO

.

Hercegovski kraj Livno je znan predvsem po ovčjem livanjskem siru, midva pa v hercegovski pokrajini vsakič naravnost uživava, zato nama tudi sprehod po Livnem ni mogel uiti. Sprva sva bila v mestu kar malce presenečena, saj človek ponavadi gleda vodoravno pred sabo, tukaj pa se je v mestem jedru bilo treba obrniti navzgor, da bi človek lahko videl njegovo osrčje. Na ravnici stoji nekaj stanovanjskih blokov, hiš in katoliška cerkev, vsi drugi kulturno-zgodovinski objekti pa dominirajo na hribu. Tako sva se povpela po uličici navzgor, kjer je posejanih na kupe majhnih hišk, med njimi pa stojijo džamije, se vije smeh otrok, ki jih je po dvoriščih polno, tukaj se po kamnitih stopničkah sprehajajo mijavkaste mačke pa prijazni potepuški psi. Mesto je ljubko, prijazno in človeku se zdi, da optimistično zre v prihodnost. Med islamskimi verskimi objekti si je tod mogoče ogledati Balaguša džamijo, Begluk in Lale-pašino džamijo. S soncem najbolj obsijana pa je bila Hadži-Ahmed dukatorjeva mošeja, poimenovana tudi Glavica džamija, ki v svojem okrilju poseduje tudi sahat-kulo (stolp z uro), ki sega 15 metrov v višino in datira v 17. stoletje. Na fotografiji zgoraj je Glavica džamija s sahat-kulo.

Na poti iz mesta lahko popotnik obišče še samostan in cerkev sv. Petra in Pavla na Gorici; idejno ga je izmed projektantov zasnoval tudi Josip Vancaš, eden najodmevnejših arhitektov v Bosni in Hercegovini. Del kompleksa zajema tudi galerijo in muzejsko zbirko; tod pa so razstavljene še slike hrvaškega slikarja Gabrijela Jurkića.

V štirih letih najinega bivanja v Bosni in Hercegovini sva deželo uspela po dolgem in počez obiskati, prepotovati in spoznati; vsekakor pa se nama je v najsvetlejših odtenkih vtisnila v spomin Hercegovina.

Zdaj delava plane za prvi maj, ko bova obiskala še sosednje dežele in se podala po poteh Črne Gore, Makedonije in Albanije; tako bova za nekaj časa v prihodnosti lahko odložila na stran naše južne kraje.