SPOMIN NA KITE

Mesec december je zame prav gotovo tisti, ko si v mislih narišem in preanaliziram postorjeno, počasi pa z novimi idejami in izzivi zrem v prihodnost. In tokrat bom še zadnjič obudila spomin na svobodnjaško potepanje po sledeh Južne Amerike. Ujeta v zofi in pokrita z mehkim pregrinjalom sem včeraj uživala ob gledanju filma, ki je prikazoval kite, ter me vzpodbudil k današnjemu zapisu.

Izleti po naravnem zaščitenem področju Peninsule Valdez so bili nadvse fantastični, najbolj pa je zagotovo očaral izlet v Puerto Piramides, edini kraj, iz katerega izpluje ladja in radovedne popotnike odpelje na ogled kitov (vrste Eubalaena Australis), ki se tod zadržujejo od junija do decembra in popolnoma odvisni le od svoje volje pozirajo obiskovalcem, ki v rokah močno držijo fotografske aparate, jih skrivajo pod vetrovke, da jih ne zmočijo visoki oceanski valovi, ki po palubi mečejo kaplje. Prvorazrednega izziva željni popotniki z nekoliko nemirnim pričakovanjem uperjajo oči naravnost in zgolj v razburkano morje, spremljajo sence, kako potujejo po gladini, in v vsaki za odtenek temnejši lisi oceana zagledajo kita. In tokrat je bila sreča na naši strani. V zaliv sta pripotovala mati in njen mladič. Krožila okrog ladjice, nas pa prestavljala zdaj na eno zdaj na drugo stran, poplesavali smo skupaj z ladjo, se nagibali sem in tja, sestopali z leve na desno in obratno, švigali drug mimo drugega, iskali najbolj ugodno mesto za fotografiranje, usmerjali fotoaparate in nastavljali objektive, da bi mater in njenega otroka ujeli v spomin v karseda najlepši poziciji in pravem trenutku. Spremljala sta drug drugega, se oddaljevala od ladjice in stopnjevala naša pričakovanja. Potapljala sta se daleč v globino in spet dvigala na površje, podarjala kapljice oceana in se elegantno približevala pa znova in znova spet oddaljevala našim očem. Na palubi se je zmerno razraščala nepopisna tišina, polna pričakovanja. Kakor hitro sta se spet postavila na ogled, je popoln mir presekalo enoglasno vpitje, polno veselja, sreče, zadovoljstva in navdušenja.

Za trenutek sta bila čisto blizu, potem pa spet izginila v daljavi ...

SREČANJE S PINGVINI

Petek, 7. 11.

Po celi noči in pol vožnje z avtobusom (prevoženih 1500 km) sva iz Buenos Airesa prispela v Puerto Madryn. Mesto leži v zalivu Golfo Nuevo, je hitro rastoče, najbolj pa poznano kot izhodišče za obisk rezervata Peninsula Valdes. Sicer pa njegove vseobsežne peščene plaže privabljajo mnoge prebivalce Buenos Airesa, ki tod najdejo dopustniško sprostitev. Puerto Madryn je drugo največje ribiško pristanišče v deželi, poznano pa je po svojem pomorsko-biološkem oddelku in ekoloških centrih.

Ko sva stopila na ulico, naju je najprej pozdravil veter, ki je enakomerno pihal ves dan in nikakor ni hotel odnehati. Kar velik in težek nahrbtnik se je poskušal poigravati z mojimi koraki, zdaj na eno pa spet na drugo stran. Lasje so plapolali vse okrog glave, pesek s plaže je poletaval okrog mojega života in se naseljeval v ušesih, laseh, ustnicah, kjer se je še kako dobro prilepil na ostanke labele. S svojimi sunki je podiral gostilniške mize in stole, raznašal časopise, damam dvigoval klobuke ter poganjal otroke na kolesih, ki so razposajeno uživali v viku in kriku.

V soboto sva se odpravila na Peninsulo Valdes, enega največjih naravnih rezervatov, ki vsako leto privablja več kot 80 000 obiskovalcev. Zavzema dobrih 400 km obale in predstavlja domovanje morskih levov, morskih slonov, pingvinov in guanacosov (vrsta lame) ter mnogih morskih ptic. Med junijem in decembrom so tople in bolj zaprte vode tukajšnjih zalivov primarna področja razmnoževanja ogroženega kita - ballena franca austral. Sicer pa je obala Peninsule Valdes zelo slikovita, razgibana, oblikujejo jo številni zalivi, prostrane plaže ter klifi in predstavlja prostor razmnoževanja kar nekaj vrstam morskih sesalcev.

Obiskali smo Punta Norte, najsevernejši rt polotoka, kjer se nahajajo pomembne razmnoževalne kolonije morskih levov in morskih slonov, na preži pa je mogoče opaziti tudi skupine ork oziroma kitov ubijalcev. Na Punti Delgada je urejeno razgledišče za javnost, prav tako pa oskrbljeno tudi z informativnimi tablami. Iz Puerta Piramides smo se na ogled kitov odpeljali z ladjo. Enkratno in nepozabno doživetje. In končno smo se ustavili tudi v Punti Tombo, kjer so se v svoji črno-beli opravi sprehajali pingvini. Punta Tombo je največje kontinetnalno južnoameriško gnezdišče magelanskih pingvinov. Sicer pusto stepsko pokrajino krasi veliko vrst ptic, ki jo preletavajo in v majhnem grmičastem rastju iščejo postanek. Padavin je zelo malo, značilna vegetacija je polna trnja, ima mastne liste, ki zadržujejo karseda veliko vode, z dolgimi koreninami pa se je trudijo srkati iz tal in preživeti.

ROJSTNI KRAJ STRASTNEGA TANGA

Mestne četrti v argentinski prestolnici so zelo raznolike. Posebej opazno je bogastvo in blišč stanovanjske četrti na severni strani mesta ter njegovo nasprotje na južnem koncu, kjer so zrasla bedna naselja, skromne nizko rasle hiše, kolibe, ponekod tudi brez urejene kanalizacije.

Slikovita bivalna četrt, ki pritegne veliko število turistov, je La Boca. Predstavlja mešanico živo pobarvanih hiš med starimi skladišči opečnatih zidov. Svojo večbarvno zgodovino ima zaradi italijanskih priseljencev, ki so se tod naselili v začetku 20. stoletja in hiše popleskali z barvami, ki so jih dobili, najverjetneje pa odtujili z ladij v bližnjem pristanišču. Nehote so pričarali mavrico barv, po katerih je La Boca postala privlačna za obiskovalce. Znamenita ulica El Caminito je kratko sprehajališče, poimenovano po pesmi za tango iz leta 1926, predstavlja pa turistično jedro sicer težavne, neprijazne in siromašne mestne četrti, polne kriminala. Ko sva vstopila v turistično središče, so nama povedali, da je treba še kako paziti na osebne stvari, posebej pa naju opozorili, da se velja sprehoditi in si ogledati le ulici, kjer se gnetejo turisti, odvijajo koraki tanga in prodajajo spominki. Tudi če človek ni najbolj pozoren, takoj opazi, da sta nabito polni le ti dve ulici, naokrog pa pločniki ostajajo prazni, hiše stojijo osamljene, domačinov - razen tistih nepridipravov, ki so pozorni na vsak tvoj korak - prav tako od nikoder.

V bordelih in kantinah La Boce pa se je rodil tudi strastni tango, ki je sprva zaznamoval ples revnih, saj so ga bogataši označili kot preveč vulgarnega in seksualnega, a so se kasneje tudi ti predali užitkom. Prebivalci delavske četrti se radi identificirajo s svojim nogometnim klubom, legendarnim Club Atletico Boca Juniors, mnogo bolj kot s katerokoli drugo stvarjo v vseobsegajočem Buenos Airesu.

Ko sva s taksijem zapuščala ta predel mesta, sva ujeta v avtomobilu gledala v povsem napačno smer, kamor naju je peljal taksist. Polastil se naju je zelo neprijeten občutek, človek pa ni razumel angleščine. Sicer sva nekoliko povzdignila glas in kazala s prsti: narobe, narobe. No, potem se je sredi ničesar, na zelo pustem mestu, ustavil, naju premeril z očmi, ki so se mu ustavljale na najinem nahrbtniku, Boštjan pa mu je pokazal karto mesta ter mu nekako obrazložil pot in mu pokazal muzej, kamor sva bila namenjena. No, in človek, neprijetno čudaški, se je končno zmigal in zapeljal v pravo smer, strah pa se je od naju počasi poslavljal. Pred muzejem sva poravnala vožnjo, taksist naju je po prejetju denarja takoj zadržal in nama pokazal listino, ki sva jo izročila. Bil je ponarejen denar, ki sva ga v spomin dobila v La Boci. Še sreča, da je bil manjše vrednosti. Zdaj je skrbno spravljen v albumu - kot spomin na prvovrsten nateg.

KOT NA VLAKU SMRTI

Zadnji dan El Calafatov sva z Boštjanom preživela kar v samem osrčju tega majhnega mesteca z zanimivo, a kratko zgodovino. Novembra se je tukaj gnetla množica turistov z vseh koncev sveta; kraj pa nikdar ne izzveni le v španskem jeziku, saj tega skozi vse leto vestno prekinjajo tuje govoreči obiskovalci. Kraj je sprva služil le kot postojanka za prevoznike. To je bilo v času, ko je bila tukajšnja zemlja namenjena izključno ovčjereji. Sčasoma ko se je cenovna vrednost volne znižala, ta ni bila več zanimiva; kraj pa je izgubil smisel svojega obstoja. Leta 1938 so področje južnega kontinentalnega ledu razglasili za nacionalni park, od tedaj pa so El Calafate začeli množično obiskovati ljudje, popotniki z vseh koncev sveta.

Še zadnji dan sva tod srkala lepoto stepske pokrajine, si podarjala širino razgleda po smaragdno zelenem odtenku argentinskega jezera, se sprehajala med tipično puščavsko vegetacijo, se sladkala s prvovrstnimi empanadosi in jih posrkala z nadvse okusno kapljico rdečega malbeca.

S terencem sva se povpela na elcalafatske vrhove, na ranč in hrib, imenovan Huyliche. Beseda dejansko izvira iz jezika domorodcev in označuje ''ljudi z juga''. Danes so živi samo še štirje pripadniki teh. Ranč in ozemlje, po katerem smo vjugali s štirikolesnikom, nosi isto ime, obsega pa 25 000 ha in je glede na preostale v Patagoniji srednje velik ranč.

Razgledovala sva se po okolici, z najvišje točke zrla na najmanjše kocke, hišice, ki so razmetano ležale pod nama in mimo katerih se je vila makedamska cesta, po kateri so razcapano pohajkovali majhni potepuški psi. V terencu smo se ob istem času in prostoru srečali: midva, sprva nekoliko zadržana Slovenca, dva nadvse radovedna in zanimiva Francoza in trije odklopljeni in sproščeni prebivalci Argentine; dekleti sta prihajali iz Buenos Airesa in chegevarskega Rosaria, precej zgovoren voznik pa je bil po rodu Italijan, ki že od svojih malih nog živi in dela v argentinski državi. Vozili smo se po okoliških planotah, se skupaj z vetrom strmo vzpenjali po klancu, opazovali neokrnjeno naravo, s pogledi lovili zajčke, ki so se s svojo barvo obleke povsem stapljali z odtenki pokrajine in jih je bilo zelo težko opaziti, moški del je spoznaval nizko grmičasto in nekoliko bodičasto rastlinje, ki velja za taščin prestol (ha, ha, ha), ženske pa smo sedele v štirikolesniku, saj je veter prinašal mraz v kosti; tu in tam smo opazili še kakšne stare oguljene kosti, ki so nedotaknjeno počivale in jih je kdaj pa kdaj zmigal le sunek vetra ter jih prestavil nekaj korakov naprej, nazaj, levo in desno. Ozemlje je bilo nekdaj dno oceana, kar so še kako dokazovali primerki školjk in zob morskih psov; prav tako pa se je na ogled postavila tudi okamenela kost dinozavra.

V avtomobilu so naša telesa v zmernem ritmu poskakovala, zadnjica je drsela po klopi sem in tja, roke so se močno oprijemale držala, včasih je od nenadnega avtomobilskega skoka glas presekala tišina, spet drugič, ko smo se pripravljali na shrljiv spust po 35 % klancu, smo ostali ujeti v občutenju, kakor da smo na vlaku smrti, hkrati smo bili daleč, a s tem terencem še kako blizu. Moški del publike je navijal za prvovrsten spust, se s svojim (navideznim) pogumom postavljal pred nežnejšim spolom, ženske pa smo enoglasno vpile, zagotovo smo vse dosegle sopran. Navsezadnje smo se le zapeljali, nekateri odprtih ustih, drugi z zaprtimi očmi, tretji s popolnoma praznim želodcem, ki smo ga dodobra oskrbeli s postankom v neki stari koči, v kateri je človeka navdal občutek, da se počasi premika skupaj z vetrom. Voznik se je izkazal za prvovrstnega kuharja, v voku nam je pripravil argentinsko govedino in zelenjavo, mi pa smo v roke vzeli nož, pripravili kruh, natočili rdečega vina, nazdravili in že s praznimi želodčki in s kruhom v rokah odhiteli pred dišečo se peko. S tipičnimi argentinskimi sendviči smo potešili lakoto, nato pa pokramljali v mešanici angleščine, španščine in francoščine, si pri sporazumevanju pomagali z rokami, navsezadnje pa le ujeli skupen glas v predstavljanju himne. Z Boštjanom sva se nadvse potrudila ubrano zapeti našo slovensko. In vodnik nama je povedal, da je bila torej v El Calafatih, v tej majhni hiški na jugu Patagonije z najinim petjem tudi prvič predstavljena oziroma zapeta. Jeeeeee!!! Džazno.

Z DEREZAMI NA PERITO MORENO

Zmeraj kadar sem sto na uro zaposlena, me čas vestno prehiteva; a si ne morem kaj, da ne bi nanizala nekaj skromnih vrstic, zavrtela nazaj tiktakanje ure in se prepustila sanjarjenju o popotovanju po Argentini, posebej po patagonski pokrajini, ki je čudovita, jemlje sapo, je raj za srce, paša za oči, sprostitvena terapija.

The Glaciers nacional park se nahaja na področju raznolikih podnebnih in pokrajinskih značilnosti. Pravijo, da mu na svetu ni enakega. Pa smo se odločili, da ga vzamemo pod drobnogled in si privoščimo za pokušino malo turističnega raziskovanja.

Neokrnjena narava, sprehod po mehki gozdni poti, ovinkarjenje mimo drevesnih debel, ki so ležala vsepovprek, po travnatih tleh pa raztezala svoje bogate zelene krošnje ter se svojimi tenkimi končiči dotikala prav vsakega mimoidočega, je pozdravljala s svežino, vonjem po nečem novem, neodkritem, nedotakljivem, pa vendar čutečem. Vse se spreminja, od visokih gora do patagonske stepe; od visokih vrhov južnoandske verige, venomer pokrite s snežno odejo, se pokrajina postopoma preoblikuje v planote, posejane z južnimi gozdovi, v osrčju katerih počivata dve največji jezeri na kontinentu, med katerima se v vsem svojem sijaju razlega površina kontinentalnega ledu; enega največjih neupoštevajoč Antarktiko.

Dereze, ledenik Perito Moreno in prvovrsten izziv

Izberemo mini treking, primeren za psihofizične sposobnosti vsakega navadnega popotnika, si nataknemo stare dereze, katerih se je rja že dodobra polastila; in se nekateri s strahom, drugi s pogumom, a oboji prav zagotovo z radovednostjo, vzhičenjem in navdušenjem podamo ledeniku naproti. Pred nami zariše mejo ogromna gmota ledu, ki navpično sega visoko med oblake, v naših mislih pa se izpiše predvidevanje, da bo - kar sledi - le boj z mlini na veter.
Pa vendarle ni bilo tako. Kadar smo se ledeniku približali s kopnega in s strani, s katere se je možno prav lahkotno povzpeti na njegovo obličje, se je srh v žilah umiril, srce je lahkotneje utripalo, oči so bile zazrte le še v pot pred seboj in noge so ohranjale dober meter varnostne razdalje med popotnikoma pred in za menoj. Dereze so - čeprav že zgodovinske - dobro greble v ledene ploskve, moje telo pa je polno kondicije jadralo po beli oddeji. In namesto, da se je ušesom prileglo ptičje petje, so nekje iz daljave prihajali zvoki, podobni lomljenju vej z drevesa ali rahlem trkanju po drevesnem deblu ali enakomernem škripanju vrat ... ves čas, postopoma, včasih glasno, močno, hrupno, spet drugič tiho in nežno. Tako so nas vso pot spremljali glasovi pogostega lomljenja ledu, posameznih delčkov ali pa kar celih zidov. In ko smo osvojili vrh, se je oko ozrlo po zelenem gozdu in občutek, ki me je tamkaj objel, se sploh ne da opisati z besedami. Uau, uau, uau, ledenik in gozd skupaj, hkrati, obenem, drug ob drugem, neverjetno, fantastično, srhljivo, uau.

Seveda, saj smo bili na 160 metrih nadmorske višine, medtem ko so drugi ledeniki na 3000-4000 metrih, kjer seveda gozda že zdavnaj ni več.

Lomljenje ledenika je za obiskovalca enkratna izkušnja. Biti prisoten ob kataklizmi vode in ledu je nepozabno. Obisk ledenika Perito Moreno je avditorna in vizualna izkušnja, ko se z ledenika lomijo in padajo v vodo velike gmote ledu, ki kasneje plavajo po jezeru. Iz cele vrste poti in opazovalnic pa lahko popotnik vidi, sliši in fotografira ledenik, ki lahko menja svojo podobo v enem samem dnevu.