UTRIP UMETNIŠKEGA

Pred dnevi je bila v sarajevski galeriji Novi Hram odprta razstava slovenske umetnice Petre Varl, ki je name naredila poseben vtis domačnosti in prijetne sproščenosti. Slikarka je obiskovalcem na ogled postavila svoje črno-bele risbe z istoimenskim naslovom razstave, v kateri smo se lahko dotaknili vsakdanjega življenja ter se srečali prav z vsakdanjimi dogodki, ko vzpostavljamo in gojimo odnose moški - ženska, starši - otroci, klišeji - rušenje klišejev ... Čeprav ponavadi odprtje tovrstnih prireditev traja kratek čas, smo se tokrat zapletli v prijeten pogovor, izmenjavo mnenj in izkušenj, sploh pa zanimivih dogodivščin o najinem življenju v Bosni.

V dar sem s posebnim posvetilom dobila pesniško zbirko Otožne rože, ki mi jo je poklonil pesnik in pisatelj Miha Remec, s katerim sem sodelovala tudi pri ustvarjanju moje knjige otroških ugank Premetanke brez zanke. V posvetilu zapisano - naj mi pesmi iz polovice prejšnjega stoletja zazvenijo v duši z znanim napevom, ki vsečasno druži ljubezensko pesništvo - sem iz srca sprejela in se potopila v branje Remčeve mladostniške poezije. Spremljali so me vzneseni, prijetni, posebni, vzvišeni občutki, zatorej so me verzi vedno znova sproščali in mi vlivali neko posebno energijo, ob kateri sem začutila dovolj moči in poguma, da o pesniški zbirki, tako globoki in čustveni, napišem nekaj besed. Tako sem se prvič preizkusila v pisanju recenzije, kjer je pravzaprav roka pisala, lepo in tekoče, saj so bile moje misli tokrat le prevodniki duše, ki je svobodno in sproščeno narekovala besede, ki so dobile svojo ustaljeno podobo na papirju in bodo v prihodnjih dneh nadaljevale pot v uredništvo revije za kulturo in literaturo.

Vsak dan se nam dogajajo zgodbe, v katerih nastopamo kot glavni junaki ali bolje rečeno osebe, saj smo tako poraženci kot zmagovalci. In če bi beležili le drobce našega vsakdana, bi lahko bili vsi pisatelji, bilo bi branja na pretek in še veliko več nepozabljenih trenutkov.

Foto: Petra Varl, Lady smoking and drinking (risba)

OD SMRTI TITA DO SMRTI JUGOSLAVIJE

.

Predstavitve knjig so mi zadnje čase resda zlezle pod kožo. Zmeraj sem imela rada literaturo, saj se v nasprotnem primeru najbrž ne bi odločila za študij slovenskega jezika in književnosti, sploh pa nadaljevala s podiplomskim raziskovanjem književnosti. Pa vendar sem zadnje čase zelo intenzivna raziskovalka in tipalka vsega novega in svežega, kar seda na knjižne police.

Posebej zanimiva je bila predstavitev knjige Od smrti Tita do smrti Jugoslavije, predstavljena v sarajevskem Bošnjaškem inštitutu, z uvodnim pozdravom Miroslava Mojžite, veleposlanika Republike Slovaške v BiH.

Pred menoj je sedela starejša gospa, no, vsi udeleženci predstavitve so bili kar precej starejši od naju in nekak ne morem verjeti, da mlajše, moje generacije ta tematika sploh ne zanima. Meni osebno je sama novica o predstavljanju tega zgodovinskega izseka zelo pozitivno in privlačno izzvenela v čustvih in prepričana sem bila, da mi poslušanje ne uide, saj sem bila rojena torej v zelo zanimivem času - leta 1977 - bila sem pionirka in skorajda - malo je manjkalo - pa bi bila prejela tudi naslov Titove mladine, kar pa žal tam nekje v mojem sedmem razredu ni bilo več mogoče, čeprav se dobro spomnim, da sem si to strašno želela. Moja soseda je bila dve leti starejša, zato je tedaj že bila mladinka, jaz pa sem na ta slavnosten dogodek v osnovni šoli še kako nestrpno čakala, a ga ne dočakala. No, sedaj je vse - kakor je videti - že zgodovina in se o tem že lahko bere v knjigah. Želela sem povedati, da se je tudi gospa čudila, češ da sem tako mlada in da me Titova Jugoslavija sploh zanima. Pa sem ji z vso gotovostjo pritrdila, da me ta tema zelo privlači, saj sem bila rojena v nekdanji državi SFRJ; torej so v njej zapisani tudi moji prvi koraki.

In občutek je bil poseben. Človek se nekak čuti, da je sooblikoval nek drobec, moment, utrinek v času, katerega vzpone in padce sedaj proučujejo profesorji, zgodovinarji, politiki, diplomati in drugi strokovnjaki ter pripovedujejo o obdobju, v katerem si resda naredil šele prve korake in se podal v otroški svet domišljije, si pričaral popolnoma drugačen, nerealen svet, ko si v vrtcu prevažal punčke in vozil avtomobile ter se igral mame in očete. Kot odrasli pa ta svet zdaj sprejemaš popolnoma drugače, saj si ga razlagaš z vsem svojim vedenjem in vključuješ kulturno-zgodovinske in družbeno-politične vzorce, s katerimi si predstavljaš pravzaprav odrasel svet svojega otroštva.

V Sloveniji knjiga ni bila deležna zanimanja za prevod v slovenski jezik, čeprav je prevedena v bosanščino, angleščino, nemščino, češčino in italijanščino, torej je prepotovala veliko poti in se zanjo bolj zanimajo drugi narodi, kakor pa mi Slovenci, ki smo bili vsekakor del tega zgodovinskega trenutka, in hočemo ali nočemo, dejstvo je, da smo bili del velike SFR Jugoslavije.

Foto: Katakombe v Jajcu, kjer je Tito nekaj časa živel in deloval med 2. svetovno vojno (Manja Žugman Širnik)

SLOVENCI V BIH

.

Tako se zgodi, da se Slovenci, živeči izven meja naše zelene dežele, med seboj tudi družimo in se udeležujemo prireditev, ki jih za nas vestno pripravlja Slovensko kulturno društvo Cankar. V začetku oktobra so v sarajevskem zgodovinskem muzeju priredili razstavo o Slovencih v BiH z naslovom Od zabrisa do prenove identitete, kjer sem prebrala, da mešanje slovenskega prebivalstva z bosanskim sega daleč nazaj v preteklost. Razstava je obiskovalcem nazorno in celovito prikazala pregled priseljevanja, življenja, delovanja in organiziranja Slovencev v BiH v kontekstu problematike nacionalne in kulturne identitete - od potovanja pogumnega ljubljanskega notarja Benedikta Kuripečiča skozi Bosno leta 1530 še v času turškega sultana Sulejmana I. Veličastvenega pa vse do današnjih dni, ko smo začeli s pisanjem zgodovine Slovenci, ki danes ustvarjamo in živimo na tleh bosanske države. Dokumentarno razstavo je zasnoval Stanislav Koblar, realizirana pa je bila s pomočjo Urada Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu. Svečano jo je odprl Andrej Grasselli, veleposlanik R Slovenije v BiH.

Tudi zadnji teden se je kar naprej dogajal. Za SKD Cankar sem oblikovala in napisala program prireditve, ki so bo odvila ob dnevu reformacije. V ta namen sem se spet za nekaj trenutkov potopila nazaj v študijska leta, ko sem spoznavala življenje in delo našega velikega reformatorja Primoža Trubarja. Potrebno ga je bilo znova obuditi in priklicati v spomin. Ko sem programu naredila še piko na i, sem imela dobršen razlog, da obiščem kulturno društvo in izročim postorjeno. V prijetni družbi in na toplem smo gospe razvile pravi debatni krožek, ki se je od jutranjih ur prevesil kar tja v poldan in naznanil čas, da bomo morale nadaljevati vsak svojo pot. Vsakič pa je zanimivo spoznati - še posebej v tujini - majhnost tega sveta. Gospe so mi povedale, da poznajo marsikaterega mojega nekdanjega ali sedanjega profesorja, saj je marsikdo gostoval v slovenskem društvu ter se seznanil z njegovim delovanjem. In seveda, jasno je, da so bili med temi ljudmi raziskovalnega duha tudi moji učitelji. Mi, učenci, pa stopamo po njihovi poti včasih vedoč vnaprej spet drugič pa popolnoma spontano. Tako v izbranih trenutkih nadaljujemo z življenjem nekega življenja, se na usodnih stičiščih srečujemo in znova oddaljujemo, da nam - če nam je dano - življenje spet nakloni srečanja na razpotjih naših življenjskih poti. Kolikor bolj so ta nepričakovana, toliko bolj vznemirljiva so - vsa velika radost za nas, ki odprtih rok sprejemamo izzive, sploh pa dajemu temu nek velikorazsežen poudarek.

Že dobra tri leta in pol sodelujem in soustvarjam s Slovenskim kulturnim društvom Cankar v Sarajevu, in tamkajšnje gospe mi rade popihajo na dušo in mi povedo, da vse naredim takoj in dobro, v zameno pa ne želim prejeti nobenega plačila. Da. Prepričana sem, da človek dela dobro in sploh popotno takrat, ko dela z dušo in srcem, sploh pa z nekim višjim ciljem. Na tokratnem obisku pa so me člani posebej presentili, saj so mi v spomin na prijetna druženja in uspešno sodelovanje poklonili knjigo z naslovom Galerija likovnih samorastnikov Trebnje, saj je v njeno vsebino vključena tudi svetovno znana slovenskega umetnica Irena Polanec, ki je za mojo prvo pesniško zbirko Naplavine duše oblikovala naslovnico in jo zaznamovala z večno Evo.

SARAJEVSKI GOVOR

.

Pretekli dnevi so v moje življenje znova prinesli ustaljeni ritem sarajevskega utripanja. Prestolnica BiH je resda mesto, v katerem se nenehno kaj zanimivega dogaja, in če se odzoveva še mnogim povabilom na kulturne in druge prireditve, se zdi, da naju čas pravzaprav nenehno prehiteva in se ga vedno znova trudiva ujeti.

Kljub temu da trenutno delujem, ustvarjam in si razporejam čas popolnoma svobodno, se mi vedno bolj dozdeva, da sem le še sto na uro zaposlena, da diham s polno paro in stegujem roke k nebu ter grabim prosti čas, ki mi ga vedno bolj primanjkuje, saj se iz dela le še potapljam v novo ustvarjanje. In čeprav vse, kar počnem, počnem z dušo in telesom, torej dobro in celovito, ker ne maram polovičarstva, torej z veseljem, nekim posebnim pričakovanjem končnega cilja in presenetljivostjo nad vedno novimi izzivi, ki mi jih ponuja življenje, sem navsezadnje zadovoljna, da mi je trenutno početje pravzprav dano.

Pred dnevi se je v kulturnem centru odvijal 2. oktobrski salon knjige, ki je potekal skorajda vzporedno s frankfurtskim, ki bi ga enkrat v prihodnosti neznansko rada obiskala. Na stojnicah sem lahko prijela v roke knjigo v srbo-hrvaščini in bosanščini, ugotavljala in prepoznavala razlike med jezikoma, ki jih na prvo slišanje morda uho sploh ne zazna, a sčasoma človek ugotovi, da se med njima pojavljajo in tudi nastajajo vedno večje razpoke, saj je bosanski jezik vedno bolj podvržen vdiranju in sprejemanju turcizmov, ki jih je včasih celo preveč. Ko sem govorila z gospo, ki piše nemške učbenike za osnovne in srednje šole, mi je zaupala, da je delo vedno bolj težaško, sploh pri prevajanju nemških besed v bosanske, saj se velikokrat zgodi, da jo popravljajo, da kakšno nemško besedo zapiše oziroma prevede v srbsko, drugič spet v hrvaško, tretjič jo sprva zadene in zapiše v bosanskem jeziku; skratka večkrat pa se zgodi, da ji dopolnjujejo jezik, za katerega se ji zdi, da se ga mora spet na novo učiti in spoznavati. Pravi, da se na trenutke počuti, kakor bi se bila odločila za učenje tujega jezika, ne pa jezika, ki ga govori od malih nog.

O povojnih jezikovnih spremembah so govorili tudi profesorji s sarajevske filozofske fakultete (Senahid Halilović, Ilijas Tanović in Amela Šehović), ki so pred dnevi v Akademiji znanosti in umetnosti BiH predstavili knjigo o sarajevskem govoru in bosanskem jeziku z naslovom Govor grada Sarajeva i razgovorni bosanski jezik. V knjigi so predstavljena raziskovanja glasov, akcentov, morfologije, sintakse in leksike. Knjiga bo v prihodnosti predstavljena tudi na ljubljanskem slavističnem kongresu. Trenutno je moje domovanje v mestni četrti Bistrik, oddaljeno pet minut hoje od znamenite Baščaršije, zategadelj mi je bilo v knjigi zanimivo brati posebnosti govora, ki se govori na tem področju. Kot zanimivost – zmeraj mi je beseda musaka zvenela bolj grško – pa sem se tudi o njej poučila, da je v bistvu turcizem. Zanimivo je brati, da ima tod vsaka mestna četrt svoj govor.

Na koncu zmeraj spoznamo, da nam vsak nov korak prinese presenečenja, nova spoznanja in nove izzive. In tako – če smo vsaj malo izzivalne narave – si rečemo le ''Sprejmi vse, kar ti ponuja življenje.'' Zategadelj je vredno spoznavati tudi naše nekdanje sorojake, njihovo življenje, delovanje, njihove navade in običaje. Včasih se poskusimo vživeti v kakšno posebno obdobje, v spoznavanje muslimanskih praznikov, ob tem pa se resda radi prepustimo gurmanskim užitkom, ki jih je v južnih krajih zmeraj na pretek.

NA MEJI

.

Včeraj smo postali - če drži kakor za pravega Slovenca vzpon na Triglav - pravi Bosanci :)) Kljub nedelji smo se postavili na noge že v zgodnjih jutranjih urah. Budilka je zazvonila in nas spravila pokonci že ob petih zjutraj, ob šestih pa smo se odpravili na pot v smeri Nacionalnega parka Sutjeske. Vožnja po ovinkasti in malček razdrapani cesti nas je dokaj hitro pošteno prebudila, na poti smo srečali kar nekaj zapuščenih in osamljenih psov, ki jutranje druženje zaznamujejo ob ali kar na cesti.

Obetal se je lep sončen dan. Sprva smo bili malček zaskrbljeni, saj je nad okoliškimi hribi potovala meglica, a po nekajurnem dvigu se je ta izgubila in na planoti se je pokazala čista vedrina modrega neba in toplih sončnih žarkov.

Iz prtljažnika smo vzeli opremo, planinske čevlje in nekaj sendvičev ter vode in se odpravili na pot, fanta sta se odpravila na najvišji bosanski vrh Maglić, ki leži na 2386 metrov nadmorske višine, dekleti pa sva se počasi podali po mokrih in malce spolzkih tleh navzdol proti Trnovačkem jezeru. V žepu sva imeli pripravljen potni list, saj je jezero prav na meji med Bosno in Hercegovino in Črno Goro. Spust je trajal dobri dve uri, spremljala naju je psička Gana, ki se je skrbno ozirala nazaj k nama in naju pazila, da se kje ne izgubiva. Ko sva prispeli do jezera, se je ob njem nekaj nadobudnežev predajalo užitkom ribarjenja, tu in tam je iz vode poskočila kakšna ribica, Gana se je z neznanskim veseljem zapodila v vodo, midve pa sva sedli na bližnjo skalo, se greli na soncu in predajali umirjajoči tišini in blagemu šelestenju jesenskega listja. Da ne bi brezskrbno zaspali, sva se kaj hitro postavili spet na noge in se sprehodili okrog jezera. Sprva se nama je zdelo, da je majhno, a sva za obhod okrog njega potrebovali dobro uro in pol hoda. Vedeli sva, da naju čaka še kar zahtevna pot nazaj do parkirišča in da naju ne sme dobiti večer, zato sva se podali na pot, ki naju je strmo peljala do avtomobila. Pri spuščanju sva se imeli kar dobro, malček sva čutili kolena, strma steza pri vračanju pa naju je pošteno utrudila. Ne samo kolena, čutila sem prav vsako mišico. To je bil velik zalogaj, če človek ni vajen rednega planinarjenja. Pa se odloči - kakor mi - da bo kar naenkrat šel in vztrajno gre. Do konca.

Narava je bila prečudovita. Nacionalni park je čist, svetel in jasen. Opazovali sva Maglić, ki je bil enkrat ves ujet v meglico, spet drugič popolnoma obsijan s soncem. V fotografski objektiv sva ujeli nekaj zaščitenega rastlinja, opazovali encijan, se srečali z lisico, še sreča da od daleč (iz avtomobila) ter bili predvsem zadovoljni z najinim podvigom. V poznih popoldanskih urah sva se s fantoma dobili pri avtomobilu in se odpravili proti Sarajevu. Ob šestih je že počasi začel padati mrak, v avtu smo vsi utrujeno molčali, tu in tam zatisnili oči in sanjali o hrani, ki jo bomo zdaj zdaj z velikim užitkom pospravili s krožnika.

Vsi zadovoljni, zdravi in v enem kosu smo se vrnili domov ter si z nekim posebnim in vzvišenim občutkom ogledovali pečat Maglića, najvišjega vrha Bosne in Hercegovine.