VAREŠ IN PLEČNIK

.

Tokrat je za nami najverjetneje zadnji vikend, ko smo lahko vsi trije uživali na Jahorini. V soboto je bil na hribu pravi raj. Sijalo je sonce, sneg je bil pravšnji, ljudi ne preveč, tako da smo se lahko v miru nastavljali soncu in pili čaj. Odlično. Gana je še zadnjič okušala snežne radosti, preden se letni čas prevesi v poletje, ko bo lahko naprej uživaško čofotala v vodi. Že zdaj jo išče vsepovsod. No, tako. Najverjetneje bo toplo sonce v prihodnjih dneh sneg na Jahorini in Bjelašnici popolnoma pobralo in še zadnjič pomahalo zimi v pozdrav. In prav je tako - naj že enkrat pridejo bolj sončni in topli dnevi.

.

Danes pa sva se odločila in malce raziskovala Vareš. Je majhen kraj, kjer se piše začetek Osrednje Bosne. Od Sarajeva je oddaljen dobrih 40 minut vožnje z avtomobilom, kot po vseh drugih magistralnih cestah pa tudi ta pelje skozi prečudovit kanjon. Vareš je bil nekoč zelo poznan kraj predvsem po svoji industrijski plati, saj so se naokrog nahajale številne kovačnice, korak vstran od samega središča mesta pa lahko danes vidimo staro, propadlo železarno, ogromnih razsežnosti. V preteklosti je bil ta kraj zelo rudarski. Tukaj so iskali in obdelovali železo. Ko sva se sprehodila tudi po njegovi okolici, sva opazila, da sva zašla v stari del mesta, kjer se kažejo ostanki dragocene arhitekture, svojevrstnih hišic (na sliki), ki prav ljubko delujejo, a so prazne. Samevajo, saj se je v zadnji vojni veliko ljudi odselilo. Vsekakor sva v objektiv poleg teh ujela tudi staro cerkev, ki naj bi jo sezidali meščani z golimi rokami in ki so ji v dramatičnem vojnem času porušili zvonik; zgleda kakor majhna hiška z leseno ograjo in lesenimi okni.

No, in zakaj sva se pravzaprav odločila, da obiščeva ta majčken kraj, ki je videti res kakor da so ga vsi zapustili. Zato, ker veva, da je tod na glavnem pokopališču slovenski arhitekt Jože Plečnik konstruiral kapelico; v bosansko arhitekturo pa se je zapisal tudi z obnovitvijo samostana v Jajcu. In sva se odločila, da jo vidiva v živo ... nekaj slovenskega na bosanskih tleh. Boštjan se ji je skušal čisto približati, a ga je gospod, ki je v bližini urejal grob, opozoril, da se zelo kruši. Od nje odpada malo in tudi malo večje kamenje, ki mu - tako pravi - vsakič znova okruši in poškoduje grob, da ga mora potem ponovno oskrbeti. Videlo se je, da je čisto sam. Prav oprijel se naju je in se spustil v pogovor; sicer spet o pustošenju zadnje vojne tod naokrog, o številnih Slovencih, ki so tod živeli in delali, tudi o Hrvatih, ki so zapustili svoje domove in med vojno odšli živet na morje itd. Tudi midva sva se z zanimanjem odzivala ter spoznavala nekaj novega; so pa v kraju uspeli ohraniti vse tri sakralne objekte: katoliško in pravoslavno cerkev ter džamijo.

Z GANO NA MARATONU

.

Danes je končno tudi pri nas v južnih krajih posijalo sonce. Čeprav sem imela za današnji dan čisto druge načrte, si - ko sem pogledala nestrpno Gano - nisem mogla kaj, da se ne bi odpravila ven na dolg sprehod in na sonce. Gana je poskakovala od veselja, čeprav je bila za svoje najnujnejše opravke zunaj že zelo zgodaj. Pa sva se šli hitro hojo celi dve dobri uri, pravi maraton vse do Aleje ambasadorjev in Kozje čuprije in nazaj. Sprehod je prijal, ob cesti cel čas žubori Miljacka, sliši se že petje ptičkov, vse že počasi zeleni, na travnikih tu in tam že kukajo trobentice. Gana se je med potjo zagledala v metulja, bil je take lepe svetlo rumene barve, takoj sva ga obe opazili. Kmalu je sedel na list, Gana pa hop na njega. In celo ujela ga je, zraven je vsa radostna mahala z repom in me ponosno gledala, bilo mi je, da bi se smejala na ves glas, a sem jo proseče nagovarjala, naj izpusti metuljčka na svobodo. No, še sreča, da me je ubogala in ga res izpustila. Malce ga je z zobmi stisnila za krila, a očitno ne preveč, saj je poletel takoj, ko ga je izpustila. To ji je uspelo narediti prvič in upam da tudi zadnjič. Potem se nekaj časa nisva mogli premakniti naprej, ker ga je sede mirno opazovala, njegovo gibanje, letenje, dvigovala glavo gor in jo spet spuščala proti travniku, ko se je metuljček preselil na drugo rožico. Sicer se ta najina labradorka - kakor otrok - tudi hitro naveliča, zato sva lahko kmalu krenili dalje. Rada jo imam. Ve, kdaj me mora pocukati za rokav in me zvleči ven na sprehod, hitro hojo ali počasen tek. Pa tudi ponavadi so labradorci prijetni psi za bivanje v družini, zunaj z njo prav tako nimam težav, lepo se razume z drugimi psi, je značajsko stabilna in ni agresivna. Vsi jo imajo radi in se kar nekak raznežijo, ko nama pridejo naproti. Tudi sama je vesela srečanja, saj maha z repkom kot nora. Sicer pa ljubi sneg in vodo. Ko se poslavlja zima, prihaja pomlad in poletje, ko bo spet lahko začofotala v vodi.

MOJA RAZSTAVA SLIK V FACTI

.

Tečaj slikanja v tehniki olje na platnu obiskujem že dobro leto dni. Naša učiteljica je sarajevska likovna umetnica Brankica Turkić (zgoraj na sliki). Na likovnih delavnicah spoznavamo slikarsko razmišljanje in razvijamo osebni likovni slog. Poglabljamo se v barve, okušamo slikarske tehnike in izgrajujemo lastni način likovnega izražanja. Seznanili smo se z raznovrstnimi likovnimi teorijami, barvnimi kontrasti, perspektivami, s poglabljanjem prostorskih momentov, ustvarjamo z oljnimi barvami in spoznavamo posebnost oljnega slikanja (sem sodi tonsko slikanje, intenziteta barve, strukturiranje barvnih odtenkov, modulacija ...). Sprva smo slikali po opazovanju; s seboj smo prinesli različne motive iz koledarjev, fotografij in drugih slik; izbirali smo predvsem krajinske motive in cvetlična tihožitja. V zadnjem času slikamo že bolj svobodno, po lastnih zamislih in z neko bolj specifično osebno naravnanostjo.

Sama se odločam predvsem za slikanje rož. Do sedaj sem ustvarila že kar veliko umetniških izdelkov; upodobila sem tulipane (fotka mene in v ozadju slikca vaze s tulipani), mak, travniške cvetlice itd. Na prvi fotki je zgoraj levo moj mak, spodaj desno pa vaza s tulipani.

Prvo razstavo sem imela lani decembra na Slovenskem kulturnem društvu Cankar, kjer sem razstavila slike na temo Piccassojeve ženske; to je bilo na dan odprtih vrat; moja druga razstava pa se je zgodila včeraj ob 17.30. uri v sarajevski Galeriji Facta, kjer sem - skupaj s kolegi tečajniki - predstavila svoje slike rož. Razstavo sta si ogledala tudi naš veleposlanik gospod Andrej Grasselli s soprogo Metko, s svojim obiskom so me počastili še gospa Vera Kavčič ter Bojana in Dragi Naumov in drugi. Seveda pa me je ob slavnostnem dogodku bodril in spremljal moj mož. Dogodil se nam je lep kulturni dogodek, ki ga velja zapisati in ohraniti v spominu.

SIMON ŽELI SMUČATI

.

V teh dneh imava na obisku Boštjanovega brata Simona. Vsi smo se prav navdušeni in še zimsko razpoloženi skupaj odpravili proti bosanski prestolnici, Simon pa še posebej z namenom smučati na okoliških planinah Jahorini in Bjelašnici. Pa nam ta teden nikakor ni bil usojen, saj sva se v torek odpravila na Jahorino in je bila gosta megla, tako da se niso videli niti bližnji hoteli čez cesto. Ustavila sva se v hotelu Termag, popila kavo in se odpravila nazaj v dolino.

Potem sva se potepala po mestu, zavila v muzeje, tudi v Sarajevski muzej, kjer imajo na ogled stalno razstavo o Sarajevu v času Avstro-ogrske ter še posebej zanimive slike atentata na princa Ferdinanda in njegovo takrat nosečo soprogo Sofijo, ko sta se pravkar odpravljala na otvoritev Zemaljskega muzeja. Potem se nama je posvetilo, da bi lahko napisala kakšno razglednico in sva zavila še na eno kavo v Bookstore, kjer si lahko hkrati privoščiš branje, pitje, kajenje, pisanje in počivanje. To je bilo za naju super, sicer malček manj za Simona, saj je kadilec, izbrala pa sva si mizo v napačnem nadstropju - kjer se ne kadi.

V sredo smo enostavno malce počivali. Zvečer smo se odpravili na pivo v Sarajevsko pivnico. Včeraj pa smo nadeli topla oblačila, Boštjan in Simon sta vzela borde, jaz pa Gano, in smo se odpeljali na Bjelašnico, kjer je bilo nočno smučanje. Super. Midve z Gano sva se sprehodili po hotelskem naselju, se spustili do vlečnice, Gana je divjala naokrog, delala kroge in bila neustavljiva. Joj, kako ima rada sneg. V njem je prava uživantka. Ničesar se ne boji in ko opazi, da jo človek opazuje, vzganja še večje norčije. No, vesela pa sem, da je Simon bordal, saj se je ves teden pritoževal, da od tega ne bo nič; pa je za piko na i le bilo. Zdaj ne more reči, da v Bosni ni smučal :))

Eno dopoldne sva se odpravila na sprehod na bližnje bazene, na Alejo ambasadora, kjer je vsak veleposlanik, ki je bil na misiji v Sarajevu, posadil drevo. Zdaj tod raste že pravi drevored, vendar so drevesca še zelo majhna. Pot je dolga in pelje do Kozje čuprije (Kozjega mostu - zgoraj na sliki), kjer so v času Turkov sprejemali in pričakali vezirje. Zdaj je most obnovljen in privablja mnoge sprehajalce ter fotografe. Nekaj njegovih sličic sva v objektiv ujela tudi midva. Zdaj le še čakam, da bo prišla pomlad, ko bodo sprehodi s psom do tega kamnitega mostu postali stalnica, prav tako pa se bo prilegel tudi tek.

Sicer pa ne moremo mimo kulturnih dogodkov. V galeriji Collegium Artisticum smo obiskali razstavo slik Crteži znanega umetnika Hasana Fazlića. Zanimivo in vredno ogleda. Upodobil je mnoga vojna in povojna dogajanja na ozemlju BiH in tudi drugod po svetu; na svoja platna je ujel tudi mnoge uprizoritve politikov, ki so oblikovali življenja navadnih smrtnikov.

S TANJO PO SARAJEVU

.

Moja nekdanja vodja bolnišnične šole na pediatrični kliniki - Tanja - naju je obiskala tudi v Sarajevu, kamor je pripotovala z avtobusom; in ker ponavadi v Bosni vse stvari tečejo zelo počasi kot smo jih vajeni, sva mislila, da bo avtobus s svojim prihodom na postajo zagotovo zamujal, a sva se uštela. Prišel je točno ob 4.50 zjutraj, zato sva tokrat malček zamudila midva. No, pa lahko zategadelj še enkrat potrdim spoznanje, da nas na jugu stvari in dogodki zmeraj presenečajo.

V teh dneh sva ji dodobra pokazala mesto, v katerem živiva. Stanujeva pa na Bistriku, to je naselje na drugi strani Baščaršije čez reko Miljacko; od koder sva v mestu v pičlih petih minutah. Za ta predel nekateri pravijo, da je poseljen z mafijci, a midva praviva, da če pa z njimi živiš, ti gotovo ne bodo storili nič slabega - ker si preprosto 'not'. In se nikogar in ničesar ne bojiva.

Vsekakor pa sva na dobrem mestu, saj imava v bližini Sarajevsko pivnico, zgrajeno v starem avstro-ogrskem slogu, kamor rada zaideva na dobre pivske klobase in izvrstno pivo. Tak oddih se vsekakor prileže, sploh pa je to zaželjeno mesto vsakega, tako domačina kot tujega obiskovalca. In do nje imava le pet minut.

Tanja je bila zjutraj prav presenečena, saj z vseh strani odzvanja. Najprej je v bližini džamija sedmih bratov, ki ima sedem okencev, v katera po legendi vsak mimoidoči vrže po en enak kovanec in si nekaj zaželi ... potem se želeno (morda) uresniči. In nekaj korakov vstran stoji še cerkev sv. Ante, s katere zvonik v zgodnjih jutranjih urah prav tako odzvanja. Torej vsaka poje svojo pesem. In seveda zbudi vsakega, ki ni navajen tovrstnih zvokov. Midva sva se jih že privadila in spiva kot klade. V dneh skupnega pohajkovanja po mestu sva dodobra še enkrat spoznali njegove zanimivosti, izmed katerih je zagotovo najbolj privlačen muzej Brusa bezistan, ki je nekdaj veljal za mestno središče, kjer se je prodajala svila (brusa pomeni svilo). Obiskali sva tudi židovski muzej, vsekakor pa nama ni ušla niti tradicionalna bosanska kahva, in to v Kući sevdaha.

Popeljali sva se tudi po okolici, saj sem Tanji želela pokazati še tunel, a mi ni uspelo. Lilo je kot iz škafa, tu in tam je padala gosta megla, tako da sva to znamenitost morali prestaviti na prihodnjič, ko se bova morali v bosansko prestolnico popeljati skupaj, saj se midva kmalu vračava domov v Slovenijo.

Sva pa zato popili kavico na Slovenskem kulturnem društvu Cankar, kjer sta naju pričakali zmeraj veseli in nasmejani Beti in Majda ter naju popeljali po prostorih društva in nama zaupali nekaj zanimivosti o njegovem delovanju.

Teden je hitro minil, morda še hitreje kot običajno. Podarili sva si spominke, se objeli in se podali spet vsaka v svoj ustaljeni življenjski vsakdan.

NA VELIKI

.

Pred dnevi smo se vrnili s počitnikovanja na Veliki planini, kjer se razlega pastirsko naselje, eno redkih ohranjenih naselij te velikosti v Evropi.

Nekaj dni odklopa v hribih se je prav prileglo. Dneve in večere smo delili z dobro družbo, vsakdan pa smo si popestrili še z igranjem kvizov, ob katerih smo ugotovili, da nismo prav nič uki; do poznih nočnih ur smo odigrali še nekaj utrinkov pantomime; in sicer na tematiko s filmov, nekateri, tisti bolj predani glasbi, pa so nam tudi zapeli; seveda bolj ali manj uglašeno :) Ob kaminu je bilo prav toplo in prijetno; moški so poskrbeli, da je ženski del lahko lenaril in klepetal, močnejši spol pa se je vrtel v kuhinji in pripravljal testenine, pekel pice in zavitke z marmelado, kar je bilo za nas pravo presenečenje. Tu in tam je zmanjkalo luči, tako da smo s svečkami poskrbeli za romantiko; zunaj je bilo prav toplo, sijalo je sonce, počitniške hiške so kukale iz zasnežene pokrajine in občudovalcu dajale pravljičen pridih. Vsekakor pa so trije dnevi še prehitro zbežali, tako da zdaj le še nestrpno čakamo, da se Velika planina v poletnih dneh znova ponovi.