PRESTIŽ NE POZNA MEJA

Skozi mogočna vrata vstopim v kamnito pokrajino posmrtnega življenja duš. Mir in tišino zmerno prekinjajo rezki glasovi domačih in tujih obiskovalcev, ki se gnetejo ob turističnem središču pokopališča in požrešno stegujejo roke k vihravim se zemljevidom. Na prostranem platnu se razgrinjajo sive ulice večnih domov velikih in slavnih politikov, piscev, umetnikov, igralcev. Korak popotnika je neznatno lažji, ko si začrta pot, po kateri se bo sprehodil skozi mesto tistih, ki počivajo ali pa bi naj počivali v miru in tišini; sicer pa se nezačrtana v danem trenutku zazdi v vseh razsežnostih popolnoma osvobajajoča. Brezciljno tavanje skozi prostrano nekropolo, ki s svojo podobo oblikuje mesto v malem z mogočnimi veličastnimi grobnicami, v zmernih valovih menjavanja art-decoja, neoklasicističnega, neogotskega, bizantinskega in grškega sloga pritajeno odtujuje sapo, ki iz nadzemeljskih, v prah oblečenih lesenih krst in osivelih, nekdaj še belih marmornatih oltarjev, lahkotno pronica globoko v notranjost zemlje in človeške duše.

Mogočno pokopališče Recoleta je z vso svojo prostranostjo ena največjih nekropol na svetu. Pregovor, ki za prebivalce Buenos Airesa, še kako velja, pravi, da je ceneje bogato živeti, kot pa biti pokopan na pokopališču, katerega ime je Recoleta. Celo balzamirano truplo znamenite Eve oziroma Evite Peron so morali na sveti prostor pritihotapiti sredi noči leta 1974, več kot dvajset let po njeni smrti.

In za nas - obiskovalce - je bilo, ironično, veličastno pročelje odprto in za živečega vstop prost.

A je za svoje male in malo manjše, pa vendar še kako slastno poživljajoče se pregrehe, potrebno izcenkati na opevanem popotovanju v večni raj?

NOČ ČAROVNIC

Od davnega leta 1996 je vsaka jesen na koledarju in v mislih odkljukala mesec oktober, ki smo ga nekdanji dijaki 4. f s taprve gimnazije v osrčju štajerske prestolnice zmeraj pričakovali z veseljem in radovednostjo. Tokrat se je konec oktobra po nekem čudnem, nepojasnjenem spletu okoliščin, ogrnil v tišino in domača miza je ostala prazna, poštni nabiralnik je prav tako sameval. Obletnice mature ni bilo, organizatoriji so se torej pogreznili v zimsko spanje, preostali upniki pa nismo želeli prevzeti odgovornosti na lastno pest. Sicer sem prepričana: če bi to storili, bi nas povprašali zakaj smo; in zdaj, ko se le razraščamo v pisanju, nam bo ob snidenju zagotovo namenjeno vprašanje zakaj nismo ...

Če zavrtim čas nazaj ... 31. oktober: sem tam čez lužo. Kadar ima človek predolgo zavihane rokave, njegove notranje sile zmerno naraščajo, dokler ne pride do velikega poka, in je nujno potrebna sunkovita preobrazba - počitek. Privoščila sem si ga v Buenos Airesu, ampak na zelo poseben način. Sicer razpoloženje sploh ni bilo podobno lenarjenju dremajočega se slona, ki je počival na odru argentinskega živalskega vrta.

Po dobrih petnajstih urah leta sem ostala trdno na nogah. Srečanje z nekdanjim sošolcem iz gimnazijskih vrst ni bilo nič posebnega. Res je, da ga je bilo lepo videti, tam nekje, daleč, a pred mojimi očmi je naslikal podobo, kakršno poznam že vrsto let. Nobenih presenečenj, razen tistega usodnega 32. nadstropja nebotičnika, v katerem živi in kjer sem bila primorana naslednjih nekaj dni bivati tudi sama, hkrati pa prvič izgubljati tla pod nogami. GrOzA in StRaH, posebej ob pogledu skozi okno, balkonu pa si po prvi noči, polni morečih se sanj, sploh nisem upala približati. Splet tovrstnih okoliščin je narekoval preostale izletniške dni popolnoma drugače. Od prvega do zadnjega buenosaireškega dne sem ostala na nogah, vse dni od jutra do večera trdno prikovana na zemljo, razen ko je nad mesto legel mrak in sem se na vse moči silila zaspati.

Prve dni dopustovanja sem namenila tipanju argentinske petnajstmilijonske prestolnice. V vsem izobilju sem grebla po občutku, da me v tem slikovitem, razvejanem, črnem in belem velemestu nihče ne pozna, in si ga tlačila v žepe, polnila v dušo, zasidrala v srce in zagrebla v telo. Privoščila sem si slastne zavitke, polnjene s sirom, raznovrstno zelenjavo, tako imenovane empanadose, in jih v želodec pospremila z žlahtno kapljico malbeca. Ob tem pa se nadejala z argentinsko izvirnostjo ob dnevu čarovnic, ko so se mladenke v svoji opravi sprehajale po elitnih dokih.

In ko je na zemljo legla noč, sem se znova in znova bojevala z neprijetnim in še kako živim občutkom padanja na vsaj enaintrideset ljudi, katerih obličja so počivala pod mano.

ZMAJASTO

Deževno in v meglo ovito jutro se počasi prebuja v mojem mestu ob Dravi. Odpiram oči v udobni, mehki domači postelji, v kateri se mi zmeraj izriše nadvse dobro razpoloženje. Oziram se proti tisti stvarci, ki me še iz študentskih časov z zidu moje kamrice vestno opozarja na točen čas, hkrati pa je tista preganjalka, ki žene k učenju, delu ali poskrbi zgolj za to, da se človek postavi na noge.

Jutro je posebej lepo, čeprav mnogim žalostno, dolgočasno ali turobno. Posebej takšno, kakršno se je naslikalo na začetku današnjega dne. Kadar ne živiš v svojem rojstnem kraju, te ta ob vnovičnem prihodu vselej sprejme z vsemi svojimi čari, podari neizmerno spoštljivost in objame s toplimi rokami. Pa vendar se v štajerski prestolnici ustavim kakor mimobežnik, katerega cilj je daleč čez lužo. Pripravim potovalko ter vanjo natlačim, zvijem, zavijem, zminimaliziram še najmanjše oblačilo, pa se ob potegu zadrge nenazadnje izkaže, da je navlake preveč in preveč. Za trenutek me popade ubijalska nervoza in mi za nekaj naslednjih zavre kri. V ublažitev notranje napetosti skušam priklicati v spomin slike grozovitih, v cunje ogrnjenih otrok, ki lačnih ust zrejo v svet ... in se iztrgam iz robustnih rok nadležne dame, ki me nevšečno preganja v trpečih se odločitvah, katero oblačilce si bo izborilo čast, da se z menoj razkaže v Argentini. In žalostna je misel na majhne krhke otroke, luknjaste krpice, iz katerih strahoma pogledujejo radovedne oči in se v praznino odpirajo velika usta. Z vso potovalno vnemo znova potegujem za zadrgo, na široko odpiram potovalni kovček in ga osvobajam navlake. Ponosna, da sem premagala samo sebe, vzamem v roke nahrbtnik in vanj spravljam le najnujnejše krpe, popolnoma svobodno in neobremenjeno. Lahkotno občutenje mi podarja krila, da lahko svobodno razprem jadra in poletim tja čez.

Preden začnem pisati dolgo pot, postojim v beli Ljubljani, ki pa danes ni popleskana z belino, zavita v meglo ali poškropljena z dežjem, ampak po nebu riše le poigravanje drobnih kapljic, ki me nežno gladijo po koži. Tod moje misli vselej objame prijeten spomin na prvo delovno mesto, kjer sem spoznala ljudi, pozitivnih misli, ki pa niso bili le enoletni sopotniki, ampak so z vsem svojim čutenjem in željami postali zvesti spremljevalci in soustvarjalci moje življenjske poti. Po telesu me vselej spreleti blag občutek vznesenosti, kadar se na mobilnem telefončku izriše tisti nasmeh na obrazu, ki me je razveseljeval nekoč in mi še danes zvesto ne dovoli odnehati. Kot Mariborčanka sem včasih v našo belo prestolnico prinašala sonce, danes pa me ljubljanski prijatelji z njim toplo obdarijo ... zategadelj se bela Ljubljana na moje platno vselej izliva v najsvetlejših odtenkih.

In jutri se bo zapisal dan, ko bom navsezgodaj v napolbudnem stanju stopicala iz postelje, tresljaje se smukala v oblačila, okorno skakljala proti avtomobilu in se v snu popeljala proti letališču v Benetkah, kjer me bo prebujalo poplesavanje beneških mask, od koder se bom z jutranjega vrveža odrinila visoko med oblake, v Madridu za hipec priklicala v spomin trda tla pod nogami in znova z razprtimi krili poplesavala nad morjem ter lahkotno zapirala krila v Argentini, kjer bom v vznesenem občutenju pozdravila sošolca iz gimnazijskih časov in se predala okušanju južnoameriških kulturno-zgodovinskih dobrot.

Sprehod mimo Zmajskega mostu je priklical v misli spomin na leta mojega službovanja na ledinski osnovni šoli ...
Zmaji so v otroških zgodbah vselej predstavljeni kot hudobne krilate živali, z levjimi kremplji in kačjim repom, ki navadno bruhajo ogenj in otrokom naselijo strah v kosti ... in sprehod mimo mostu prav zares povzroči, da otroci vidijo strahove tam, kjer jih ni ... in vendar nas na razpotju življenjske poti počasti nenajavljena obiskovalka, ki v rokah prinaša opojno duhteče se cvetlice, ki se tenkočutno priklanjajo k našem obličju in nam podarjajo mamljive zmajaste sladkosti.

S SKODELICO KAVE V ROKAH ...

Jutranje prebujanje se pravzaprav začne šele na balkonu. S skodelico posladkane kave v rokah se oziram na potovanje belih puhastih oblačkov nad mestom. Objame me vzhajajoče sonce in prebudi že sveža jesenska sapa. Z daljave se sliši pozvanjanje cerkvenih zvonov, ki blagodejno ohranjajo notranji mir in tišino. Pogled se razleže po pisani okolici, z gozdom porasel bližnji hrib že nestrpno pričakuje trenutek, ko se bodo odprla vrata na njem posejanih hiš in se bo rodilo življenje.

Jutranji mir prereže zvok drvečih se avtomobilov, ki se spuščajo v dolino in hitijo naravnost v središče mesta. Ptice skromno prepevajo jutranjo pesem, njihov glas se počasi izgublja. Izgovorjena beseda mimoidočega je tuja. Hiše, večinoma stare in ovele, z izpraskanimi očmi in povešeno glavo zrejo v svet. Balkon obdaja sezidana ograja. Prelivajo ga odtenki turobno sive barve. Če ga oči zaznajo zjutraj, mora srce zbrati presneto veliko poguma, da dnevu zapiše optimistično in radostno razpoloženje. In zmore ... saj je še mlado.

Z ulice se sliši enakomerno potrkavanje. Z roba balkonske ograje se kakor ukrivljena ulična svetilka ali ostarela in nadvse radovedna gospa nagibam, da bi uvidela, čigav je zvok. Ubrano melodijo ustvarja nežnejši spol, ki hiti na svoje delovno mesto. Prekomerno popleskane ličnice udarjajo s svojimi ostrimi potezami, predolge črne trepalnice še komaj zmorejo opravljati svojo primarno vlogo, do potankosti obrobljene, umetno povečane in odebeljene ustnice modro molčijo, da se barva ne razlije po unikatu. Zvoke visokih pet spremlja žvenket najrazličnejšega modnega okrasja. Pretežki uhani imajo svoj začetek v ušesu in konec šele na ramenih. Ženska se mora hudičevo potruditi in nositi glavo visoko v zraku, da se uhan ne ujame v zanke volnenega jopiča. Vrat ji skrbno varuje še topel okrasni šal, ki pada preko ramen in se zatika ob robovih pasu ter ji ves čas jutranjega hitenja načenja živčevje, saj ga je potrebno znova in znova pripenjati, da preveč razposajeno ne poplesava okrog njenega suhljatega života. Glava je trdo pritrjena na telo, lasje so skrbno poškropljeni z najsodobnejšimi sredstvi in do potankosti opravljajo vlogo vsemogočnega branitelja pred kakršnimikoli vremenskimi vplivi. Žensko krhko in vitko telo je natovorjeno in obremenjeno še z - vse prej kakor elegantno popotnico - v vseh svojih razsežnostih gromozansko torbo, ki kaže na prevlado mode nad nestanovitnostjo osebnega okusa in značaja. Na nosek so že navsezgodaj pritrjena tista okroglasta sredstva za boj proti sončnim žarkom. Skrb za varovanje oči pa ves čas prekriva nevešče ravnanje z nežnimi, krhkimi in občutljivimi stopali. Ujeta so v visokih in ozkih čevljih, trikotniške oblike, saj je njihova lastnica zanje svobodno izbrala zapor. Prikličejo nenaravno ulično pozibavanje, umetno stopicanje po vsakdanji, že utirjeni poti, ki pelje naravnost v delovni prostor ... in ko se odprejo vrata, ki šele zapišejo začetek dneva, se hkrati zaprejo duri zdravega življenja in svobodnega ter lahkotnega počutja ...


Pravijo, da struga skozi valove gleda sonce, jaz pa svoj cilj skozi vrvež sveta. In pot do njega se mi izriše nasmejana, iskriva, razigrana, vabljiva.

MOJA JESEN

Vedra in brezskrbna razposajenost ter otroška radoživost poletnih dni je še zadnjič pomahala v pozdrav. Odhaja. Z njo se poslavlja tudi majhen košček moje, že zdavnaj odvečne in nepotrebne prtljage, ki tiho počiva, spravljena v ogromnih kosih belega pohištva. Nepremično stoji, opazuje in modro molči ... odeta v upanje, da je ne bom brezskrbno odvrgla, kar si kot zvesta spremljevalka na sleherni moji poti, gotovo ne zasluži. Čutno odpiram ji dušo in se iskrivo smehljam. Stopicam po mehki zeleni trati in ujeta v trenutkih slovesa poslušam nežne melodije zlatorumenega jesenskega listja, ki poplesava okrog mojega pasu in lahkotno seda na razbrazdano zemljo. Dnevna vročina ni več vsiljiva in sonce se le še poigrava s tančicami belih oblakov. Mehka trava me lovi za gležnje, ko hitim, da bi ujela svojo stezo. Ne ustavljam se. Korak ne postoji niti pri velikem mravljišču niti na ploščati skali ob robu reke. V glavi potrkavajo zmagoslavne misli in me razganjajo v telesu. Včasih sem - kadar ni bilo vetra - opazovala odsev na stekleni gladini vode. Spomin na to je še tako čist in živ. Danes mi jesenski dnevi valovijo lase in misel je bogato obrodila sadove. Po glavi pa še zmeraj roji tisto neustavljivo in še predobro se zavedam, da steza, ki sledi, ne bo ravna in gladka. A svoje sanje sprejemam kot redno vadbo, tek, izziv ali kot skoke od tal, ki se uresničijo. Hja, paziti moram le, da me med tekom ne zmanjka.

Prva stran, ki sem jo napisala o jeseni, mi je dala toliko veselja kot sprehod skozi odpadajoče listje.