1. MAJ: Makedonija in Srbija

.

Zadnje dni najinega prvomajskega izleta sva preživljala v Makedoniji na Ohridskem jezeru, leta 1980 vpisanem na seznam svetovne kulturne dediščine Unesca. Tukaj sva se naselila v vili Dei, ki leži tik ob jezeru. Dneve sva izkoristila za spoznavanje mesta, obiskovanje cerkva in okolice, ki je polna majhnih cerkev in samostanov. Ljudje so bili zelo prijazni in ustrežljivi, lastnik vile nama je namignil, da si je vredno ogledati Sv. Naum, kamor sva potem tudi odšla, tam pa naletela ob prelepem samostanskem kompleksu še številne pisane pave, ki so krasili dvorišče, posejano s cvetjem. Ko sva se vračala, sva se po priporočilu ustavila še v gostilnici Ribar, kjer sva si privoščila pokušanje prave ohridske postrvi, ki jo tukaj izvrstno pripravijo.

Pot naju je peljala še v Strugo, kjer je v Radoždi v kamen oziroma skalo vklesana cerkev sv. Arhangel Mihail, do nje pa se je potrebno povzpeti kar po nekaj stopnicah, pot pa nama je prekrižala celo želva, ki je tukaj res nisva pričakovala. Cesta do meje s Srbijo je peljala še mimo makedonskega mesta Kičevo, pa Skopja, kjer sva se sicer želela ustaviti, a se naposled nisva, saj sva se tod naenkrat znašla sredi nepopisne gneče in to na glavni ulici, kjer je policaj krilil z rokami, a se ni prav nič premaknilo. Promet se je popolnoma ustavil, ljudje so živčno čakali in trobili, kjer je bilo mogoče obračali avtomobile itd. Vsega sva imela kar malo čez glavo, zato sva se odločila, da bova glavno mesto kar obšla. Na makedonsko-srbski meji pa znova gneča. Zakaj? Na makedonski je prišlo do okvare računalniškega sistema in je carinik ročno popisoval vsakega mimoidočega. Grozljivo. In sva kot približno šesta ali sedma v vrsti porabila eno debelo uro, da sva prečkala mejo. Potem sva nadaljevala pot proti Nišu in Kruševcu ter se nazadnje ustavila še v Kraljevu - z Mariborom pobratenem mestu, kjer sva obiskala sorodnike in prijatelje, se sprehodila po mestnem jedru, si ogledala samostan Žiča, se odpočila v toplicah Mataruška banja, v fotografski aparat ujela nekaj utrinkov in poiskala še zadnje razglednice, ki sva jih nameravala odposlati in s tem zaključiti najin prečudovit dopust.

Foto: Ohridsko jezero, v skalo vklesana cerkev v Radoždi.

1. MAJ: Albanija

.

.

.

.

Albanija je bila najina naslednja destinacija po Črni Gori. Kaj naj napišem? Ja, najprej je bilo na vrsti prečkanje meje pri Skadarskem jezeru, kjer so naju pričakali prav prijazni in nasmejani cariniki. Potem naju je pot dolgo peljala vse ob jezeru med prečudovito prebujajočo se zeleno pokrajino do pristaniškega mesta Drač (Durres), ki je eno najstarejših mest v albanski državi, hkrati pa pomembno pristanišče in industrijsko središče. Krasijo ga rimske razvaline, na ogled ima tudi rimski amfiteater in bizantinske utrdbe. Na zahodni strani ostankov gledališča je za ogled zanimiva tudi palača kralja Ahmeta Zoga, katero krasi kip slovitega Skenderbega.

.

Ko sva razmišljala, kje bi spala, sem bila vsekakor bolj zainteresirana, da bi se zapeljala kar v Tirano, ki sva jo sicer nameravala obiskati, a vsekakor ne v istem dnevu. Malo so mi po glavi rojile zle skutnje, da se nama v tem obmorskem mestu utegne kaj nevarnega dogoditi, čeprav nisem imela za grde misli sicer nikakršnih razlogov, a vseeno sem vztrajala pri svojem, tako da sva se potem odpeljala naravnost v Tirano. Ko sva se vozila po cesti, sva se morala dolgo časa zanašati kar na svojo karto in intuicijo, saj je kakšna tabla na začetku poti, potem pa dolgo dolgo nič, nobenih smerokazov. In še takrat ko se pojavi, mora biti popotnik pazljiv, da ujame potrebne informacije kod in kam, saj se lahko v nasprotnem primeru v nedogled spet vozi v napačno smer.

No, a nama je uspelo in zapeljala sva se naravnost v glavno mesto, kjer je bil mestni vrvež na vrhuncu; vsega preveč: ljudi in najrazličnejših avtomobilov, med katerimi so seveda prevladovali stari in novi mercedesi. Zelo hitro sva lahko ugotovila, da Albanci zelo radi trobijo, a se nihče pretirano ne pritožuje in vsak pelje v svojo smer, odvečna gneča pa se hitro umiri, tako da človek nikakor ne uspe postati nestrpen. V Tirani sva se nastanila v samem središču mesta v hotelu California, ki se nahaja ob ministrstvu za turizem, kulturo in šport. Mesto se nama je zapisalo v lep spomin. Pred prihodom sva večkrat brala različne blogarske zapiske, kjer so se ljudje nad čem pritoževali, o glavnem mestu pa pisali, da so bile njegove ulice in ceste prazne. Midva sva doživela pravo nasprotje. Ceste izven mesta so bile resda slabo oznečene, ponekod tudi zelo luknjaste, a večinoma se je dalo kar dobro voziti. Domačini so prijazni in se trudijo. Ko sva naročala kavo z mlekom, sva jo sicer dobila, a ker imam rada veliko mleka, mi je natakar prinesel celo cel kozarec mleka, potem še posebej več sladkorja itd. Pa sva se spomnila, da bi še spila eno kokto, zato pa potrebovala še dva kozarca - in so naju v albanskem glavnem mestu razumeli ter se res trudili z nasmeškom. Kjerkoli sva obedovala in počivala, so bili prijazni in naju stregli večkrat in z nasmeškom. Dobila sva vse, kar sva želela. Morda naju je kdo izmed njih pri samemu sebi kam poslal, a nama tega nikakor ni pokazal. Bila sva navdušena in zadovoljna.

Iz glavnega mesta naju je pot peljala do Apollonije, kjer sva opazila pravi naval samih italijanskih turistov z avtodomi. Sprehodila sva se med antičnimi ostanki, jih poslikala in občudovala. Okolica Albanije izven mestnih središč pa je res nekaj posebnega, kar pač ne vidimo vsak dan. Tako se na cesti srečujejo kmetje z osli ali kakšno drugo vprežno živaljo ter najsodobnejši mercedesi, ob poti se vrstijo pralnice avtomobilov, ob teh pa je velikokrat naprodaj še ''sveže'' meso. Ob poti se vrstijo napol urejene in zgrajene hiše, veliko objektov se prodaja, ljudje vozijo zelo hitro, radi trobijo, v Tirani sva opazila, da je zelo malo suvenirnic, razpaslo pa se je mnogo najrazličnejših trgovin. Pokrajino zaznamujejo številni bunkerji in zapuščene bencinske črpalke. Res je pisano in zanimivo.

Pot iz Apollonije sva nadaljevala proti Elbasanu, kjer sva poslikala džamijo, nastalo iz bizantinske cerkve z napol porušenim minaretom. Mestece pa je zelo skromno in prašno, na eni strani zamejeno z objekti in na drugi z železniško progo. Kmalu se je pred nama narisalo Ohridsko jezero - najina naslednja destinacija. Na albanski strani sva si pred prečkanjem meje ogledala še Pogradec, ki je za neko obmorsko letoviško mesto naravnost katastrofalen, prašen, neurejen. Pravi kaos. Iskala sva restavracijo, ker naju je želodec že opozarjal na lakoto, a se nisva uspela ustaviti nikjer, saj je vse zgledalo zaprašeno in umazano. Tako sva komaj čakala, da se skozi mesto prebijeva do državne meje z Makedonijo.

Ja, Albanija je res svojevrstna dežela, ki se človeku kljub številnim pomanjkljivostim, ki so nadomeščeni tudi s presenečenji in plusi, zapiše v prijeten spomin. Vsekakor nama ni žal, da sva jo obiskala, o Albancih, ki jih mnogi podcenjujejo, pa lahko rečeva le vse dobro.

Foto: Apollonia; nacionalni muzej v Tirani; midva - čakajoč na pico, kip Skenderbega v Tirani - narodnega heroja, zaradi katerega so bili Albanci skoraj četrt stoletja sredi turškega imperija svobodni.

1. MAJ: Črna Gora

.

Prvomajsko popotovanje sva začela z obiskom Črne Gore. Namestila sva se v kraju Perast, ki leži v neposredni bližini prečudovitega Kotorja, kjer sva hodila po starem srednjeveškem mestu, vpisanem na seznam svetovne dediščine pri Unescu. V svoje okrilje naju je privabila tudi kotorska katedrala sv. Tripuna, zgrajena leta 1166 na temeljih svetišča iz 9. stoletja, vsekakor pa sva si v mestu ogledala tudi več ohranjenih palač; med njimi Drago, Bizanti, Pima in Grgurina, v kateri se danes nahaja pomorski muzej. Tu je na ogled še urni stolp in pod njim sramotilni steber. Mestece je naravnost pravljično, že prvega maja pa ima v okrilju svojih zidov mnogo domačih in tujih sprehajalcev, ki občudujejo ostanke preteklosti ter vijugajo po malih trgovinicah med gostilnicami in kavarnami.

Prenočevala sva v Perastu, nekaj kilometrov oddaljenem od središča Kotorja. Kraj je majhen, a ima turistu veliko ponuditi. Med zanimivostmi je na ogled mestni muzej, kjer se postavljajo najrazličnejši pomembneži in pomorščaki, ki so s svojimi novostmi pripomogli k razvoju primorskega mesta. Pred nekaj leti pa so tod odkrili tudi rimske mozaike, ki ležijo v mestecu Risan, ogled pa obiskovalca pospremi še z obsežno razlago vodičke, ki je ves čas na voljo. Tako dobi človek vsekakor bolj celovito podobo o zgodovini kraja, saj je poleg slike dodan še glas. V času bivanja v Črni Gori sva se zapeljala še v Lovćen. Vzpon z avtomobilom je bil kar zahteven, pot pa zelo ovinkasta in mestoma tudi zelo ozka, komajda za srečanje dveh avtomobilov. Na samem vrhu naju je presenetil še sneg, ki se je sicer že dodobra stopil, a je bil naravnost fantastičen za fotografijo sredi meseca maja. Na vrhu je majhno dvorišče oziroma parkirišče, kjer razporedijo avtomobile vse počez in človek komaj parkira, a vsekakor vso majhno težavo odtehta ogled mogočnega mavzoleja Petra Petrovića Njegoša, odkoder se odpre prečudovit razgled po hribih in dolinah vse naokrog.

.

Ko sva zapuščala državo, sva se ustavila še v Cetinjah, se sprehodila po Budvi, obiskala Sveti Stefan ter si ogledala še Podgorico. Pot sva nadaljevala ob Skadarskem jezeru, kjer sva se počasi bližala prečkanju državne meje.

IN ŠE LIVNO

.

Hercegovski kraj Livno je znan predvsem po ovčjem livanjskem siru, midva pa v hercegovski pokrajini vsakič naravnost uživava, zato nama tudi sprehod po Livnem ni mogel uiti. Sprva sva bila v mestu kar malce presenečena, saj človek ponavadi gleda vodoravno pred sabo, tukaj pa se je v mestem jedru bilo treba obrniti navzgor, da bi človek lahko videl njegovo osrčje. Na ravnici stoji nekaj stanovanjskih blokov, hiš in katoliška cerkev, vsi drugi kulturno-zgodovinski objekti pa dominirajo na hribu. Tako sva se povpela po uličici navzgor, kjer je posejanih na kupe majhnih hišk, med njimi pa stojijo džamije, se vije smeh otrok, ki jih je po dvoriščih polno, tukaj se po kamnitih stopničkah sprehajajo mijavkaste mačke pa prijazni potepuški psi. Mesto je ljubko, prijazno in človeku se zdi, da optimistično zre v prihodnost. Med islamskimi verskimi objekti si je tod mogoče ogledati Balaguša džamijo, Begluk in Lale-pašino džamijo. S soncem najbolj obsijana pa je bila Hadži-Ahmed dukatorjeva mošeja, poimenovana tudi Glavica džamija, ki v svojem okrilju poseduje tudi sahat-kulo (stolp z uro), ki sega 15 metrov v višino in datira v 17. stoletje. Na fotografiji zgoraj je Glavica džamija s sahat-kulo.

Na poti iz mesta lahko popotnik obišče še samostan in cerkev sv. Petra in Pavla na Gorici; idejno ga je izmed projektantov zasnoval tudi Josip Vancaš, eden najodmevnejših arhitektov v Bosni in Hercegovini. Del kompleksa zajema tudi galerijo in muzejsko zbirko; tod pa so razstavljene še slike hrvaškega slikarja Gabrijela Jurkića.

V štirih letih najinega bivanja v Bosni in Hercegovini sva deželo uspela po dolgem in počez obiskati, prepotovati in spoznati; vsekakor pa se nama je v najsvetlejših odtenkih vtisnila v spomin Hercegovina.

Zdaj delava plane za prvi maj, ko bova obiskala še sosednje dežele in se podala po poteh Črne Gore, Makedonije in Albanije; tako bova za nekaj časa v prihodnosti lahko odložila na stran naše južne kraje.

KLJUČ in TITOVA PEČINA

.

.

Aprila sva obiskala tudi Ključ in Drvar. Za obisk Ključa so naju prepričali zgodovinski viri, ki pravijo, da naj bi bil v tem mestu dokončno premagan zadnji bosanski kralj Stjepan Tomašević, s tem pa se je končalo bosansko kraljestvo in srednjeveška bosanska država, naslednjih nekaj stoletij so tod zavladali Turki. Po padcu Ključa je padla tudi Bosna. V kraju je na ogled predvsem trdnjava, ki je od samega mestnega jedra oddaljena le 15 minut hoje ali 3 minute avtomobilske vožnje. Pot je asfaltirana, na eni strani jo zaznamuje borov gozd, na drugi pa pogled na mesto. Trdnjava je lepo ohranjena oziroma obnovljena, pred njenim vhodom je nameščena informativna tabla, ob tej pa so na voljo tudi mize in klopi za počitek. Na eni strani trdnjave se razleže pogled nad mestom, na drugi pa na zeleno dolino, po kateri se vije reka Sana.

Sicer pa je Ključ osamljen in pust. Zgleda kot bi ga vsi zapustili. Park v mestnem jedru sameva, prav tako džamija in pravoslavna cerkev, ki pa je pred kratkim doživela svojo obnovo. Katoliške verske ustanove nisva našla, čeprav naj bi bila v mestu.

.

Pot naju je peljala tudi v Drvar, ki spada v federacijo, a v njem živijo predvsem pripadniki pravoslavne vere. Mesto je prav staro, sivo in osamljeno. Obiskovalcu se vsi objekti narišejo v neki žalostni podobi. Edino svetlost predstavlja hotel Drvar, ki je zasijal v svoji novi preobleki. Vse druge stavbe so stare, uničene, sive, v pritličjih odpirajo svoja vrata trgovinice z oblačili in obutvijo, kjer na obešalnikih ni najti nobene izbire. Veliko prodajaln je zaprlo svoja vrata. V Drvarju sva obiskala Titovo pečino. Hiška je prav zares dobro skrita med skalovjem, tako da jo je mogoče ugledati zgolj iz ene same točke v mestu. V njeni bližini je nameščena lesena hiška, kjer prodajajo spominke, opremljene predvsem s podobo Josipa Broza Tita, vstopnice pa še ni bilo treba kupiti, saj naju je gospa seznanila, da se sezona še ni začela. Čudno, kako ne znajo izkoristiti obisk turista. Gospa je tam samo za osnovne informacije. V rokah bi lahko imela vsaj ključ od muzeja, ki se nahaja v neposredni bližini, a ima svoja vrata zaprta, tako da ogled ni možen. In ko se približamo Titovi pečini, je traba preskakovati še visoko ograjo, da si jo lahko pobliže ogledamo. No, vse to sva storila, pečino fotografirala, a vsekakor nama je bilo žal, da si nisva mogla ogledati muzejske zbirke ali pa kupiti kakšno knjigo. Na policah so prodajali le dvd-je, dve pesniški zbirki in knjigo o Drvarju v cirilici.

.

Na poti sva srečala še kačo, ki je bila preveč lena, da bi nama kaj hudega storila. Še sreča. Vse dobro, kar se nama je zgodilo, je bila sama Titova pečina, sicer pa se nama je zdelo, kot bi mesto res ostalo zapisano v preteklosti in sva ga z najinim obiskom vsaj malo predramila. Sama zase.

Pokrajina, mimo katere pa popotnik potuje, ko se nameni obiskati Ključ ali Drvar, pa je zares prečudovita; tukaj so hribi, ponekod porasli z mešanimi gozdovi, na višjih legah pa iglastim drevjem, ko se spustimo in peljemo po ravnici, se srečujemo s tipično kraško pokrajino s številnimi vrtačami, ponekod pa pravim grmičevjem in močvirjem, kjer teče voda tik ob cesti. Čudovito je menjavanje barv, ki se ob poti prelivajo in oblikujejo svojevrsten pejsaž, slikarjem pa zagotovo pričarajo polno ustvajalnega navdiha.

Foto: prva fotografija predstavlja trdnjavo v Ključu, druga pa Titovo pečino v Drvarju.

KULA HUSEIN-BEGA GRADAŠČEVIĆA

.

V aprilu sva si znova vzela veliko časa za raziskovanje države, v kateri živiva. Obiskala sva Gradačac, mestece na severu Bosne, dobre tri ure oddaljeno od Sarajeva. Prelepo je, čeprav staro. Za simbol mesta velja Kula Husein-bega Gradaščevića, nekdanjega mestnega veljaka, ki se je boril za bosansko avtonomijo. Zgodovinski viri navajajo, da je zaradi svojih zaslug postal legenda že v času življenja. Bil je znan tudi pod imenom Zmaj od Bosne. Za časa njegovega vladanja je veljalo, da se je kot vodja zelo dobro razumel z ljudstvom, saj mu je bilo pomembno le, da zadovolji njihovim željam in potrebam.

.

Gradačac je majhno mesto, a lepo urejeno in čisto. Nikjer ni najti odpadkov, kakor marsikod drugod po bosanski državi. Prebivalci so prijazni in vljudni, prišleku radi priskočijo na pomoč in ga oborožijo s kulturno-zgodovinskimi podatki. Park, ki se razlega pod Husein-begovo kulo, kar vabi k oddihu. Travnate površine so oskrbljene, popotnika čakajo nove lesene klopi, kjer si bo lahko privoščil oddih ob prijetnem ptičjem čebljanju in nasadih raznobarvnega rastlinja. Pravi oddih. Če pa se mimoidoči želi dalj časa zadržati v kraju, pa je zagotovo najboljša namestitev v zgodovinski kuli Husein-bega, ki je preurejena v hotel, na njenem vrhu pa se z restavracije razleže pogled po mestnem jedru in vsej njegovi pisani okolici. Na notranjem dvorišču se nahaja še sahat-kula (stolp z uro), ki se nekoliko nagiba zaradi nestanovitih tal, nekaj korakov vstran pa stoji še muzejska hiša, ki v svoji notranjosti gosti poleg muzejske zbirke še knjižnico in radio.

.

Fotografija prikazuje simbol mesta: Kulo Husein-bega Gradaščevića.

VAREŠ IN PLEČNIK

.

Tokrat je za nami najverjetneje zadnji vikend, ko smo lahko vsi trije uživali na Jahorini. V soboto je bil na hribu pravi raj. Sijalo je sonce, sneg je bil pravšnji, ljudi ne preveč, tako da smo se lahko v miru nastavljali soncu in pili čaj. Odlično. Gana je še zadnjič okušala snežne radosti, preden se letni čas prevesi v poletje, ko bo lahko naprej uživaško čofotala v vodi. Že zdaj jo išče vsepovsod. No, tako. Najverjetneje bo toplo sonce v prihodnjih dneh sneg na Jahorini in Bjelašnici popolnoma pobralo in še zadnjič pomahalo zimi v pozdrav. In prav je tako - naj že enkrat pridejo bolj sončni in topli dnevi.

.

Danes pa sva se odločila in malce raziskovala Vareš. Je majhen kraj, kjer se piše začetek Osrednje Bosne. Od Sarajeva je oddaljen dobrih 40 minut vožnje z avtomobilom, kot po vseh drugih magistralnih cestah pa tudi ta pelje skozi prečudovit kanjon. Vareš je bil nekoč zelo poznan kraj predvsem po svoji industrijski plati, saj so se naokrog nahajale številne kovačnice, korak vstran od samega središča mesta pa lahko danes vidimo staro, propadlo železarno, ogromnih razsežnosti. V preteklosti je bil ta kraj zelo rudarski. Tukaj so iskali in obdelovali železo. Ko sva se sprehodila tudi po njegovi okolici, sva opazila, da sva zašla v stari del mesta, kjer se kažejo ostanki dragocene arhitekture, svojevrstnih hišic (na sliki), ki prav ljubko delujejo, a so prazne. Samevajo, saj se je v zadnji vojni veliko ljudi odselilo. Vsekakor sva v objektiv poleg teh ujela tudi staro cerkev, ki naj bi jo sezidali meščani z golimi rokami in ki so ji v dramatičnem vojnem času porušili zvonik; zgleda kakor majhna hiška z leseno ograjo in lesenimi okni.

No, in zakaj sva se pravzaprav odločila, da obiščeva ta majčken kraj, ki je videti res kakor da so ga vsi zapustili. Zato, ker veva, da je tod na glavnem pokopališču slovenski arhitekt Jože Plečnik konstruiral kapelico; v bosansko arhitekturo pa se je zapisal tudi z obnovitvijo samostana v Jajcu. In sva se odločila, da jo vidiva v živo ... nekaj slovenskega na bosanskih tleh. Boštjan se ji je skušal čisto približati, a ga je gospod, ki je v bližini urejal grob, opozoril, da se zelo kruši. Od nje odpada malo in tudi malo večje kamenje, ki mu - tako pravi - vsakič znova okruši in poškoduje grob, da ga mora potem ponovno oskrbeti. Videlo se je, da je čisto sam. Prav oprijel se naju je in se spustil v pogovor; sicer spet o pustošenju zadnje vojne tod naokrog, o številnih Slovencih, ki so tod živeli in delali, tudi o Hrvatih, ki so zapustili svoje domove in med vojno odšli živet na morje itd. Tudi midva sva se z zanimanjem odzivala ter spoznavala nekaj novega; so pa v kraju uspeli ohraniti vse tri sakralne objekte: katoliško in pravoslavno cerkev ter džamijo.