IGMAN

V nedeljo smo se v zgodnjih jutranjih urah odpravili na planino Igman, ki se nahaja na severni strani Bjelašnice. Ponuja sicer manj zahtevne, a še zmeraj dobre smučarske terene, primerne tako za začetnike in otroke kot za že izurjene smučarje. Čeprav so nas od sobotnega dne bolele mišice, se nismo predali lenarjenju, ampak smo zbrali moči in se odpravili rekreaciji naproti. Bilo je še bolj sončno kot v soboto. Od devete do enajste ure smo si lahko le mi štirje delili svobodnjaško vijuganje po smučarskih pistah, saj ni bilo od nikoder nobenega domačina. Enako je bilo tudi v soboto na Jahorini. Domači prebivalci začenjajo s svojimi vikendaškimi užitki šele nekje okrog enajste ure, saj njihovo dremanje in počasno prebujanje ob obvezni jutranji kavi traja in traja ... Tako se njihovo športno udejstvovanje pričenja šele opoldne, ko smo mi že pošteno utrujeni in si privoščimo prvi odmor.

Pod igmanskimi skakalnicami je mrgolelo ljudi; domačini sem prihajajo predvsem na sankanje in sončenje. Tod postavijo tudi stojnice, kjer prodajajo tople rokavice, pisane kape in šale, ponudba pa zajema tudi nekaj preostale športne opreme. Na razpolago je največ sani. Že ob sosednji stojnici pa zadiši po kuhani koruzi, tako da kljub temu da se sem nismo napotili lačni, smo to kmalu postali.

Snega je veliko, vsa narava je pokrita s snežno odejo. Letos je na bosanskih planinah tudi veliko turistov; mrgoli ljudi in avtomobilov, iz oken vsakega hotela ali koče pa mimoidočim prijetno diši po pristni domači kuhinji. Včerajšnja izkušnja nas je poučila o tem, da se moramo za kosilo kar dobro organizirati. Na Jahorini smo šli na Rajska vrata, kjer je bilo polno zasedeno, tako da smo kar nekaj časa čakali na prosto mesto; zategadelj sva z Valentino v nedeljo na Igmanu storili malo drugače. Predčasno sva zaključili s smučanjem in se odpravili v restavracijo na topel sadni čaj in ženski klepet. Vse to sva opravili stoje, potem pa se pognali k prvi mizi, ki se je sprostila, ter počakali na najina smučarja. Pokusili smo uštipce s kajmakom, moški so zvrnili kakšen kozarec piva, ženske pa kupico rdečega; tako smo se prijetno ogreli in skovali načrte za vikend, ki prihaja.

JAHORINA

Med vikendom smo bili karseda vikendaško razpoloženi. V soboto smo se vzpenjali in spuščali po smučarskih poteh Jahorine ali Bele lepotice, ki že od nekdaj slovi kot najlepše in najbolj privlačno smučarsko središče tako za domačine kakor tudi za mnoge turiste, ki znajo uživati zimske radosti. Sedaj pa sploh je bil občutek nadvse fantastičen, ko Sarajevčani obeležujejo že 25. obletnico olimpijskih iger, mi pa vijugamo po nekdanjih olimpijskih terenih, v popoldnevih in ob večerih pa obiskujemo raznovrstne kulturne manifestacije, ki jih mesto in veleposlaništva prirejajo v spomin na nekdanjo olimpijado in se nam iz posterjev spet nasmiha in nas pozdravlja znameniti Vučko.

Svež gorski zrak, rahla sapica vetra, uživanje na soncu s skodelico čaja ali pa vroče čokolade v rokah, ob tem pa dremanja po mačje ... mmm, mamljivo, vabljivo, uživantsko, odklopljeno.

Največje smučarsko središče v BiH z 20 km urejenimi programi, na katere se lahko vzpenjamo z osmimi žičnicami, povsem prepričano trdim, da lahko zadovolji prav vsakega smučarja ali deskarja na snegu, začetnika ali izkušenega športnika. Sicer pa je letošnja zima prinesla snega v izobilju, tako da se na vrhu dogaja dogaja. V pestri zimsko-turistični ponudbi je na voljo tudi pohodništvo in vožnja s snežnimi sanmi. Za tovrstne dejavnosti nismo imeli časa, saj smo se rekreirali zgolj s smučmi, tako da smo dodobra utrudili, razgibali in utrdili mišice. Potem smo se odpravili domov na toplo, a bomo prihodnjič zagotovo udejanjili idejo in si privoščili plavanja, savne ali masaže v enem izmed sodobno opremeljenih jahorinskih hotelov. Poskusiti ni greh, morda bo balzam za dušo in telo.

AXABEBA

V februarju smo tudi v BiH proslavili slovenski kulturni praznik. V prostorih Bošnjaškega inštituta je zazvenela slovenska himna in slovenska beseda. V bogato zasnovanem kulturnem programu sta Sanja Bogdanović, urednica Zore Cankarjeve, in Dina Maksumić, predsednica slovenskega društva, predstavili časopis društva, ki sem ga lektorirala v preteklem mesecu, hkrati pa smo bili vsi skupaj v naglici, saj se je čas do izida bližal h koncu. Poleg zbora Camerata Slovenica, sta nas v drugem delu s slovenskimi narodnimi, predstavljenimi v melodičnem jazz slogu, zabavala harmonikar Marsell Marinšek in kontrabasist Marko Gregorič, zadnje čase poznan kot član slupine Bossa de Novo.

Italijansko veleposlaništvo v BiH je priredilo festival italijanskega filma. Z Boštjanom sva izbrala tistega, katerega naslov naju je najbolj pritegnil in nasmejal in ta je bil Sto ludih Italijana u Pekingu. Prikazuje noro potovanje: 77 psihičnih bolnikov, 130 filmskih delavcev, psihiatrov, družinskih članov i dobrovoljcev, ki se znajdejo na vlaku, ki pelje iz Benetk v Peking. Pot vodi preko Madžarske, Ukrajine, Rusije in Mongolije. Potniki so strastni in natabletirani, hkrati pa imajo pred seboj nalogo izmisliti si kreativno dejavnost za vse sodelujoče turiste, ki bi svetu po prihodu v Peking najbolje ilustrirala oziroma prikazala smisel tega absurdnega in utopičnega potovanja, ki skozi nelinearno strukturo sporoča, da je s skupnimi močmi mogoče vse spremeniti.

Ob češkem predsedovanju EU češko veleposlaništvo prav tako prireja mnogo kulturnih manifestacij, še posebej sedaj, ko v bosanski prestolnici poteka znameniti festival Sarajevska zima. V okviru tega so v tukajšnjem parlamentu odprli zanimivo razstavo o Vaclavu Havlu, ki so jo pospremili še z dokumentarnim filmom ter skromno pogostitvijo.

Pred dnevi sem se udeležila zanimivega projekta oziroma konference za novinarje, ki je potekala ob izidu otroške slikanice Goodnight, Sarajevo. Kaj navdušuje? Ideja. Avtorica slikanice je Kate Moynihan, humanitarna delavka iz ZDA, ilustracije v knjigi pa so ustvarjali otroci iz Sarajeva. Slikanica je del večjega projekta - z njeno prodajo bodo zbirali denar za pomoč pacientom na domači pediatrični kliniki, ki so oboleli za rakom.

V petek, 13. februarja, pa sva si privoščila večer pred Valentinovim za Valentinovo in se odzvala povabilu španskega veleposlaništva, ki je v prostorih Jevrejskega muzeja gostil trio Axabeba. Predstavili so stare sefardske pesmi, ki so bile spremljane s starodavnimi glasbili kot so stari bobni, lutnja, citola, zgodovinski pihalni instrumenti, ... Skupina pa si je nadala ime po stari piščali, imenovani axabeba. Repertoar je vseboval balade in popularne narodne pesmi iz tradicije Sefardov; izvrstno poetično in glasbeno blago, ki ga je judovska skupnost po pregonu iz Španije 1492. odnesla s seboj. Poseben, enkraten in očarljiv večer bom zagotovo ohranila v lepem spominu.

MOJA ANGLEŠČINA

V januarju se je končalo moje piljenje angleščine. Sedaj gre vedno bolj od ust :) Na srečo mi je bilo v življenju - ob tem času in prostoru - dano, da sva z Boštjanom spoznala Valentino in Rogerja, prijatelja, ki prihajata iz ameriškega veleposlaništva v Sarajevu. Valentina je Slovenka, Roger pa Američan. Veliko prostega časa preživljamo skupaj; no, tolikor kolikor ga pač imamo na voljo. Delovniki so sicer seveda bolj delovni in polni, a si zategadelj privoščimo vikendaško druženje, si organiziramo kakšen prijeten izlet po bosanski državi, se odpravimo na sarajevske okoliške hribe, bodisi na smučanje bodisi na lažje vrste pohodništvo (ljubiteljici tega sva bolj midve z Valentino) ali pa se zgolj skupaj odpravimo na kakšno dobro kosilo, malo rdeče kapljice in drobnega kramljanja. In lahko dodam, da zmeraj združimo prijetno s koristnim. Roger bi se želel naučiti slovenščine, jaz pa izpiliti moje znanje angleščine - in ob vikendih pridno uresničujemo tudi naše izobraževanje.

Ker čas hitro teče, me prihodnji teden čaka že naslednja stopnja tečaja. Sicer ne vem, koliko jih je še do pike na i. Pa tudi vprašala ne bom, ampak se bom raje pustila presenetiti. Zagotovo pa vem, da bom z dejavnostjo nadaljevala še ves čas mojega bivanja v Sarajevu. V skupini nas je nekje okrog deset udeležencev in skoraj vsi smo ''naša generacija'', tako da druženja nadaljujemo tudi po urah tečaja in zavijemo kam v bližnje slaščičarnice na Baščaršiji, kjer si privoščimo okusnih sladic, vse ostale dneve (razen 'tečajniških') pa si prigovarjamo in na veliko načrtujemo to famozno hujšanje :) Tokrat so nas v jezikovni šoli zapisali na posebno listo, saj smo napisali veliko prošnjo, da nam na naslednji stopnji dodelijo učiteljico, ki smo jo imeli do sedaj, saj smo enotnega mnenja, da je ni boljše.

Dekleta so prijetna, v nekaterih pogledih in življenjskih slogih morda nekoliko drugačna, ampak lahko rečem, da sem zaradi njih notranje bogatejša, naša raznolikost je zame nadvse očarljiva in posebna ... sproščujoče in lepo je na svet gledati s srcem. Včasih je bilo pri nekaterih mojih slovenskih kolegicah prav drugače (morda je še sedaj ponekod tako), namreč pogoj za druženje je bila enakost, enak slog oblačenja, poslušanja glasbe, zelo podobni interesi, ... Če si se nekoliko predrugačil, je zvezi dokaj hitro sledil razpad. Morda je bila prav enakost tista, zaradi katere smo se začeli dolgočasiti. Morda pa je vsemu temu največji krivec takšna ali drugačna uokvirjenost družbe.

NAPLAVINE TUDI V SARAJEVU

Kot pred časom zapisano lahko sedaj na samem začetku pojasnim, da bom obudila spomin na januarske dogodke. Leto se je začelo odvijati z vso naglico, tako da je dejansko ostalo zelo malo ali pa morda bolj sami resnici zadoščeno nič časa za kakršnokoli pisanje na blogu ... zategadelj bom zdaj poravnala stare račune, hkrati pa z radostjo podokumentirala dogodke, ki so vse več kot le vredni spomina.

Ob koncu preteklega leta sem - v mesecu decembru - na povabilo SKD Cankar v Sarajevu predstavljala svoj prvo pesniško zbirko Naplavine duše ter tako zaznamovala že tradicionalen dogodek Cankarjevih dnevov odprtih vrat, katerega se je udeležilo veliko število članov ter drugih zunanjih pomembnih gostov; iz slovenskega veleposlaništva, konzulata, iz časopisne hiše Oslobođenje itd., odlomek iz veličastnega dogajanja pa je prenašala tudi sarajevska televizija. V posebno čast mi je, da je na prireditvi moje življenje in delo predstavljala gospa Ana Božanović, prof. nemškega jezika, po vrsti druga predsednica društva od ustanovitve ter prva povojna predsednica (1996-2001), ki že dobrih dvajset let oblikuje in piše učbenike za nemški jezik za osnovne in srednje šole v BiH; na klavirju pa je muzicirala prof. Nedeljka Kepnik.

V januarju so mi zaupali lektoriranje almanaha Zora Cankarjeva, ki ga slovensko društvo v BiH izdaja vsako leto ob slovenskem kulturnem prazniku, torej 8. februarja. Z veseljem in vso odgovornostjo sem sprejela izziv, hkrati pa se ena izmed prvih poglobila v branje časopisa, v katerem je med drugim novinarka zapisala, da so bili prostori društva ob mojem predstavljanju pesniškega prvenca skoraj premajhni. In resda lahko potrdim in zapišem, da ni niti malo pretiravala z besedami, saj se je prireditve udeležilo veliko obiskovalcev, tako da smo bolj na tesno dihali, a nič zato - zategadelj pa je bil zimski čas zame in za vse nas prijetno topel.

V drugi polovici januarja pa velja priporočiti predstavo Skapino, ki sta jo režiserja Kača Dorić in Nenad Veličković prevzela od Molierja, hkrati pa ji nekoliko spremenila naslov ter jo prilagodila današnjim družbenim razmeram. Farsa prikazuje splošno ljudsko slabost, ki jo povzročajo razne vrste strasti; kjer v ospredje postavi strast po denarju in strast po ljubezni. Skapino pa je izmed vseh edini, ki pravzaprav ve, kako unovčiti ljudske slabosti. Je lažnivec, ki svojih žrtev ne ponižuje, temveč jim ponuja le toliko kolikor je potrebno, da ostanejo v svoji sleposti ter se zavedajo, da niso na izgubi temveč na dobitku. Tako jih pusti srečne, vesele in prevarane. Zgodba je pravzaprav metafora našega časa, če si ga predstavljamo kot izpraznjenost ali preprosto spranost možganov, ali pa se zamislimo nad dejstvom, da lahko zaradi naših osebnih slabosti kdaj tudi zavestno pristanemo na to, da bomo prevarani ...

Ob tem naj dodam, da je najlepše gledati predstavo, v kateri se dve uri prav zares dogaja in povrhu vsega smeji do solz. In človek si na koncu želi le eno: da bi bilo več gledaliških predstav obarvanih z živostjo in smehom, saj nam tega v našem vsakdanu manjka. To je zagotovo pa če si priznate ali ne.

DEŽ

Današnji dan je prav muhasto aprilski. Zjutraj nas je pozdravljajo sonce, poldan pa se je prevesil v potrkavanje dežnih kapelj po okenski polici. Moje piljenje slovnice hrvaškega jezika je temu primerno. Dopoldan je ločevanje tistih trdih l-jev in mehkih lj-jev pri sklanjatvah šlo kot po maslu, zdajle pa se mi ob prebiranju vseh možnih slovničnih posebnosti že utrujajoče zapirajo oči. Verjetno je treba vse skupaj za nekaj časa dati na stran, se nadihati svežega zraka, narediti v možganih prepih, kaj dobrega vzeti pod zob in se z novo energijo vrniti na stara pota.

Ja, zakaj sem se pravzaprav spravila napisati nekaj vrstic bloga? Ker me vi, dragi moji prijatelji, že kar nekaj časa trepljate po ramenu in radovedno vprašujete, kdaj boste lahko z užitkom znova zajadrali med moje vrstice, novim dogodivščinam naproti, za trenutek odpotovali v daljne kraje in se znova vrnili k vsakdanjemu delu. Sicer vam lahko obljubim, da bodo vrstice kaj kmalu spet dopolnjene, a po moji stari navadi, bom seveda znova pisala oziroma dokumentirala pretekla dogajanja. Januar je bil poln takšnih in drugačnih, bolj in manj zanimivih doživetij, raznolikega kulturnega dogajanja v bosanski prestolnici, udeleževanja filmskega festivala, ki ga je priredila italijanska ambasada v Sarajevu, mojega skromnega pohodništva po hribih Jahorine in še mnogo več.

Vesela sem in v zadovoljstvo mi je, da me spremljate in obiskujete na blogu; saj s tem dokazujete, da so vse razdalje še kako premagljive.

Dragi moji, lepo vas pozdravljam in toplo objemam. Manja!