SPOMIN NA KITE

Mesec december je zame prav gotovo tisti, ko si v mislih narišem in preanaliziram postorjeno, počasi pa z novimi idejami in izzivi zrem v prihodnost. In tokrat bom še zadnjič obudila spomin na svobodnjaško potepanje po sledeh Južne Amerike. Ujeta v zofi in pokrita z mehkim pregrinjalom sem včeraj uživala ob gledanju filma, ki je prikazoval kite, ter me vzpodbudil k današnjemu zapisu.

Izleti po naravnem zaščitenem področju Peninsule Valdez so bili nadvse fantastični, najbolj pa je zagotovo očaral izlet v Puerto Piramides, edini kraj, iz katerega izpluje ladja in radovedne popotnike odpelje na ogled kitov (vrste Eubalaena Australis), ki se tod zadržujejo od junija do decembra in popolnoma odvisni le od svoje volje pozirajo obiskovalcem, ki v rokah močno držijo fotografske aparate, jih skrivajo pod vetrovke, da jih ne zmočijo visoki oceanski valovi, ki po palubi mečejo kaplje. Prvorazrednega izziva željni popotniki z nekoliko nemirnim pričakovanjem uperjajo oči naravnost in zgolj v razburkano morje, spremljajo sence, kako potujejo po gladini, in v vsaki za odtenek temnejši lisi oceana zagledajo kita. In tokrat je bila sreča na naši strani. V zaliv sta pripotovala mati in njen mladič. Krožila okrog ladjice, nas pa prestavljala zdaj na eno zdaj na drugo stran, poplesavali smo skupaj z ladjo, se nagibali sem in tja, sestopali z leve na desno in obratno, švigali drug mimo drugega, iskali najbolj ugodno mesto za fotografiranje, usmerjali fotoaparate in nastavljali objektive, da bi mater in njenega otroka ujeli v spomin v karseda najlepši poziciji in pravem trenutku. Spremljala sta drug drugega, se oddaljevala od ladjice in stopnjevala naša pričakovanja. Potapljala sta se daleč v globino in spet dvigala na površje, podarjala kapljice oceana in se elegantno približevala pa znova in znova spet oddaljevala našim očem. Na palubi se je zmerno razraščala nepopisna tišina, polna pričakovanja. Kakor hitro sta se spet postavila na ogled, je popoln mir presekalo enoglasno vpitje, polno veselja, sreče, zadovoljstva in navdušenja.

Za trenutek sta bila čisto blizu, potem pa spet izginila v daljavi ...

SREČANJE S PINGVINI

Petek, 7. 11.

Po celi noči in pol vožnje z avtobusom (prevoženih 1500 km) sva iz Buenos Airesa prispela v Puerto Madryn. Mesto leži v zalivu Golfo Nuevo, je hitro rastoče, najbolj pa poznano kot izhodišče za obisk rezervata Peninsula Valdes. Sicer pa njegove vseobsežne peščene plaže privabljajo mnoge prebivalce Buenos Airesa, ki tod najdejo dopustniško sprostitev. Puerto Madryn je drugo največje ribiško pristanišče v deželi, poznano pa je po svojem pomorsko-biološkem oddelku in ekoloških centrih.

Ko sva stopila na ulico, naju je najprej pozdravil veter, ki je enakomerno pihal ves dan in nikakor ni hotel odnehati. Kar velik in težek nahrbtnik se je poskušal poigravati z mojimi koraki, zdaj na eno pa spet na drugo stran. Lasje so plapolali vse okrog glave, pesek s plaže je poletaval okrog mojega života in se naseljeval v ušesih, laseh, ustnicah, kjer se je še kako dobro prilepil na ostanke labele. S svojimi sunki je podiral gostilniške mize in stole, raznašal časopise, damam dvigoval klobuke ter poganjal otroke na kolesih, ki so razposajeno uživali v viku in kriku.

V soboto sva se odpravila na Peninsulo Valdes, enega največjih naravnih rezervatov, ki vsako leto privablja več kot 80 000 obiskovalcev. Zavzema dobrih 400 km obale in predstavlja domovanje morskih levov, morskih slonov, pingvinov in guanacosov (vrsta lame) ter mnogih morskih ptic. Med junijem in decembrom so tople in bolj zaprte vode tukajšnjih zalivov primarna področja razmnoževanja ogroženega kita - ballena franca austral. Sicer pa je obala Peninsule Valdes zelo slikovita, razgibana, oblikujejo jo številni zalivi, prostrane plaže ter klifi in predstavlja prostor razmnoževanja kar nekaj vrstam morskih sesalcev.

Obiskali smo Punta Norte, najsevernejši rt polotoka, kjer se nahajajo pomembne razmnoževalne kolonije morskih levov in morskih slonov, na preži pa je mogoče opaziti tudi skupine ork oziroma kitov ubijalcev. Na Punti Delgada je urejeno razgledišče za javnost, prav tako pa oskrbljeno tudi z informativnimi tablami. Iz Puerta Piramides smo se na ogled kitov odpeljali z ladjo. Enkratno in nepozabno doživetje. In končno smo se ustavili tudi v Punti Tombo, kjer so se v svoji črno-beli opravi sprehajali pingvini. Punta Tombo je največje kontinetnalno južnoameriško gnezdišče magelanskih pingvinov. Sicer pusto stepsko pokrajino krasi veliko vrst ptic, ki jo preletavajo in v majhnem grmičastem rastju iščejo postanek. Padavin je zelo malo, značilna vegetacija je polna trnja, ima mastne liste, ki zadržujejo karseda veliko vode, z dolgimi koreninami pa se je trudijo srkati iz tal in preživeti.

ROJSTNI KRAJ STRASTNEGA TANGA

Mestne četrti v argentinski prestolnici so zelo raznolike. Posebej opazno je bogastvo in blišč stanovanjske četrti na severni strani mesta ter njegovo nasprotje na južnem koncu, kjer so zrasla bedna naselja, skromne nizko rasle hiše, kolibe, ponekod tudi brez urejene kanalizacije.

Slikovita bivalna četrt, ki pritegne veliko število turistov, je La Boca. Predstavlja mešanico živo pobarvanih hiš med starimi skladišči opečnatih zidov. Svojo večbarvno zgodovino ima zaradi italijanskih priseljencev, ki so se tod naselili v začetku 20. stoletja in hiše popleskali z barvami, ki so jih dobili, najverjetneje pa odtujili z ladij v bližnjem pristanišču. Nehote so pričarali mavrico barv, po katerih je La Boca postala privlačna za obiskovalce. Znamenita ulica El Caminito je kratko sprehajališče, poimenovano po pesmi za tango iz leta 1926, predstavlja pa turistično jedro sicer težavne, neprijazne in siromašne mestne četrti, polne kriminala. Ko sva vstopila v turistično središče, so nama povedali, da je treba še kako paziti na osebne stvari, posebej pa naju opozorili, da se velja sprehoditi in si ogledati le ulici, kjer se gnetejo turisti, odvijajo koraki tanga in prodajajo spominki. Tudi če človek ni najbolj pozoren, takoj opazi, da sta nabito polni le ti dve ulici, naokrog pa pločniki ostajajo prazni, hiše stojijo osamljene, domačinov - razen tistih nepridipravov, ki so pozorni na vsak tvoj korak - prav tako od nikoder.

V bordelih in kantinah La Boce pa se je rodil tudi strastni tango, ki je sprva zaznamoval ples revnih, saj so ga bogataši označili kot preveč vulgarnega in seksualnega, a so se kasneje tudi ti predali užitkom. Prebivalci delavske četrti se radi identificirajo s svojim nogometnim klubom, legendarnim Club Atletico Boca Juniors, mnogo bolj kot s katerokoli drugo stvarjo v vseobsegajočem Buenos Airesu.

Ko sva s taksijem zapuščala ta predel mesta, sva ujeta v avtomobilu gledala v povsem napačno smer, kamor naju je peljal taksist. Polastil se naju je zelo neprijeten občutek, človek pa ni razumel angleščine. Sicer sva nekoliko povzdignila glas in kazala s prsti: narobe, narobe. No, potem se je sredi ničesar, na zelo pustem mestu, ustavil, naju premeril z očmi, ki so se mu ustavljale na najinem nahrbtniku, Boštjan pa mu je pokazal karto mesta ter mu nekako obrazložil pot in mu pokazal muzej, kamor sva bila namenjena. No, in človek, neprijetno čudaški, se je končno zmigal in zapeljal v pravo smer, strah pa se je od naju počasi poslavljal. Pred muzejem sva poravnala vožnjo, taksist naju je po prejetju denarja takoj zadržal in nama pokazal listino, ki sva jo izročila. Bil je ponarejen denar, ki sva ga v spomin dobila v La Boci. Še sreča, da je bil manjše vrednosti. Zdaj je skrbno spravljen v albumu - kot spomin na prvovrsten nateg.

KOT NA VLAKU SMRTI

Zadnji dan El Calafatov sva z Boštjanom preživela kar v samem osrčju tega majhnega mesteca z zanimivo, a kratko zgodovino. Novembra se je tukaj gnetla množica turistov z vseh koncev sveta; kraj pa nikdar ne izzveni le v španskem jeziku, saj tega skozi vse leto vestno prekinjajo tuje govoreči obiskovalci. Kraj je sprva služil le kot postojanka za prevoznike. To je bilo v času, ko je bila tukajšnja zemlja namenjena izključno ovčjereji. Sčasoma ko se je cenovna vrednost volne znižala, ta ni bila več zanimiva; kraj pa je izgubil smisel svojega obstoja. Leta 1938 so področje južnega kontinentalnega ledu razglasili za nacionalni park, od tedaj pa so El Calafate začeli množično obiskovati ljudje, popotniki z vseh koncev sveta.

Še zadnji dan sva tod srkala lepoto stepske pokrajine, si podarjala širino razgleda po smaragdno zelenem odtenku argentinskega jezera, se sprehajala med tipično puščavsko vegetacijo, se sladkala s prvovrstnimi empanadosi in jih posrkala z nadvse okusno kapljico rdečega malbeca.

S terencem sva se povpela na elcalafatske vrhove, na ranč in hrib, imenovan Huyliche. Beseda dejansko izvira iz jezika domorodcev in označuje ''ljudi z juga''. Danes so živi samo še štirje pripadniki teh. Ranč in ozemlje, po katerem smo vjugali s štirikolesnikom, nosi isto ime, obsega pa 25 000 ha in je glede na preostale v Patagoniji srednje velik ranč.

Razgledovala sva se po okolici, z najvišje točke zrla na najmanjše kocke, hišice, ki so razmetano ležale pod nama in mimo katerih se je vila makedamska cesta, po kateri so razcapano pohajkovali majhni potepuški psi. V terencu smo se ob istem času in prostoru srečali: midva, sprva nekoliko zadržana Slovenca, dva nadvse radovedna in zanimiva Francoza in trije odklopljeni in sproščeni prebivalci Argentine; dekleti sta prihajali iz Buenos Airesa in chegevarskega Rosaria, precej zgovoren voznik pa je bil po rodu Italijan, ki že od svojih malih nog živi in dela v argentinski državi. Vozili smo se po okoliških planotah, se skupaj z vetrom strmo vzpenjali po klancu, opazovali neokrnjeno naravo, s pogledi lovili zajčke, ki so se s svojo barvo obleke povsem stapljali z odtenki pokrajine in jih je bilo zelo težko opaziti, moški del je spoznaval nizko grmičasto in nekoliko bodičasto rastlinje, ki velja za taščin prestol (ha, ha, ha), ženske pa smo sedele v štirikolesniku, saj je veter prinašal mraz v kosti; tu in tam smo opazili še kakšne stare oguljene kosti, ki so nedotaknjeno počivale in jih je kdaj pa kdaj zmigal le sunek vetra ter jih prestavil nekaj korakov naprej, nazaj, levo in desno. Ozemlje je bilo nekdaj dno oceana, kar so še kako dokazovali primerki školjk in zob morskih psov; prav tako pa se je na ogled postavila tudi okamenela kost dinozavra.

V avtomobilu so naša telesa v zmernem ritmu poskakovala, zadnjica je drsela po klopi sem in tja, roke so se močno oprijemale držala, včasih je od nenadnega avtomobilskega skoka glas presekala tišina, spet drugič, ko smo se pripravljali na shrljiv spust po 35 % klancu, smo ostali ujeti v občutenju, kakor da smo na vlaku smrti, hkrati smo bili daleč, a s tem terencem še kako blizu. Moški del publike je navijal za prvovrsten spust, se s svojim (navideznim) pogumom postavljal pred nežnejšim spolom, ženske pa smo enoglasno vpile, zagotovo smo vse dosegle sopran. Navsezadnje smo se le zapeljali, nekateri odprtih ustih, drugi z zaprtimi očmi, tretji s popolnoma praznim želodcem, ki smo ga dodobra oskrbeli s postankom v neki stari koči, v kateri je človeka navdal občutek, da se počasi premika skupaj z vetrom. Voznik se je izkazal za prvovrstnega kuharja, v voku nam je pripravil argentinsko govedino in zelenjavo, mi pa smo v roke vzeli nož, pripravili kruh, natočili rdečega vina, nazdravili in že s praznimi želodčki in s kruhom v rokah odhiteli pred dišečo se peko. S tipičnimi argentinskimi sendviči smo potešili lakoto, nato pa pokramljali v mešanici angleščine, španščine in francoščine, si pri sporazumevanju pomagali z rokami, navsezadnje pa le ujeli skupen glas v predstavljanju himne. Z Boštjanom sva se nadvse potrudila ubrano zapeti našo slovensko. In vodnik nama je povedal, da je bila torej v El Calafatih, v tej majhni hiški na jugu Patagonije z najinim petjem tudi prvič predstavljena oziroma zapeta. Jeeeeee!!! Džazno.

Z DEREZAMI NA PERITO MORENO

Zmeraj kadar sem sto na uro zaposlena, me čas vestno prehiteva; a si ne morem kaj, da ne bi nanizala nekaj skromnih vrstic, zavrtela nazaj tiktakanje ure in se prepustila sanjarjenju o popotovanju po Argentini, posebej po patagonski pokrajini, ki je čudovita, jemlje sapo, je raj za srce, paša za oči, sprostitvena terapija.

The Glaciers nacional park se nahaja na področju raznolikih podnebnih in pokrajinskih značilnosti. Pravijo, da mu na svetu ni enakega. Pa smo se odločili, da ga vzamemo pod drobnogled in si privoščimo za pokušino malo turističnega raziskovanja.

Neokrnjena narava, sprehod po mehki gozdni poti, ovinkarjenje mimo drevesnih debel, ki so ležala vsepovprek, po travnatih tleh pa raztezala svoje bogate zelene krošnje ter se svojimi tenkimi končiči dotikala prav vsakega mimoidočega, je pozdravljala s svežino, vonjem po nečem novem, neodkritem, nedotakljivem, pa vendar čutečem. Vse se spreminja, od visokih gora do patagonske stepe; od visokih vrhov južnoandske verige, venomer pokrite s snežno odejo, se pokrajina postopoma preoblikuje v planote, posejane z južnimi gozdovi, v osrčju katerih počivata dve največji jezeri na kontinentu, med katerima se v vsem svojem sijaju razlega površina kontinentalnega ledu; enega največjih neupoštevajoč Antarktiko.

Dereze, ledenik Perito Moreno in prvovrsten izziv

Izberemo mini treking, primeren za psihofizične sposobnosti vsakega navadnega popotnika, si nataknemo stare dereze, katerih se je rja že dodobra polastila; in se nekateri s strahom, drugi s pogumom, a oboji prav zagotovo z radovednostjo, vzhičenjem in navdušenjem podamo ledeniku naproti. Pred nami zariše mejo ogromna gmota ledu, ki navpično sega visoko med oblake, v naših mislih pa se izpiše predvidevanje, da bo - kar sledi - le boj z mlini na veter.
Pa vendarle ni bilo tako. Kadar smo se ledeniku približali s kopnega in s strani, s katere se je možno prav lahkotno povzpeti na njegovo obličje, se je srh v žilah umiril, srce je lahkotneje utripalo, oči so bile zazrte le še v pot pred seboj in noge so ohranjale dober meter varnostne razdalje med popotnikoma pred in za menoj. Dereze so - čeprav že zgodovinske - dobro greble v ledene ploskve, moje telo pa je polno kondicije jadralo po beli oddeji. In namesto, da se je ušesom prileglo ptičje petje, so nekje iz daljave prihajali zvoki, podobni lomljenju vej z drevesa ali rahlem trkanju po drevesnem deblu ali enakomernem škripanju vrat ... ves čas, postopoma, včasih glasno, močno, hrupno, spet drugič tiho in nežno. Tako so nas vso pot spremljali glasovi pogostega lomljenja ledu, posameznih delčkov ali pa kar celih zidov. In ko smo osvojili vrh, se je oko ozrlo po zelenem gozdu in občutek, ki me je tamkaj objel, se sploh ne da opisati z besedami. Uau, uau, uau, ledenik in gozd skupaj, hkrati, obenem, drug ob drugem, neverjetno, fantastično, srhljivo, uau.

Seveda, saj smo bili na 160 metrih nadmorske višine, medtem ko so drugi ledeniki na 3000-4000 metrih, kjer seveda gozda že zdavnaj ni več.

Lomljenje ledenika je za obiskovalca enkratna izkušnja. Biti prisoten ob kataklizmi vode in ledu je nepozabno. Obisk ledenika Perito Moreno je avditorna in vizualna izkušnja, ko se z ledenika lomijo in padajo v vodo velike gmote ledu, ki kasneje plavajo po jezeru. Iz cele vrste poti in opazovalnic pa lahko popotnik vidi, sliši in fotografira ledenik, ki lahko menja svojo podobo v enem samem dnevu.

PRESTIŽ NE POZNA MEJA

Skozi mogočna vrata vstopim v kamnito pokrajino posmrtnega življenja duš. Mir in tišino zmerno prekinjajo rezki glasovi domačih in tujih obiskovalcev, ki se gnetejo ob turističnem središču pokopališča in požrešno stegujejo roke k vihravim se zemljevidom. Na prostranem platnu se razgrinjajo sive ulice večnih domov velikih in slavnih politikov, piscev, umetnikov, igralcev. Korak popotnika je neznatno lažji, ko si začrta pot, po kateri se bo sprehodil skozi mesto tistih, ki počivajo ali pa bi naj počivali v miru in tišini; sicer pa se nezačrtana v danem trenutku zazdi v vseh razsežnostih popolnoma osvobajajoča. Brezciljno tavanje skozi prostrano nekropolo, ki s svojo podobo oblikuje mesto v malem z mogočnimi veličastnimi grobnicami, v zmernih valovih menjavanja art-decoja, neoklasicističnega, neogotskega, bizantinskega in grškega sloga pritajeno odtujuje sapo, ki iz nadzemeljskih, v prah oblečenih lesenih krst in osivelih, nekdaj še belih marmornatih oltarjev, lahkotno pronica globoko v notranjost zemlje in človeške duše.

Mogočno pokopališče Recoleta je z vso svojo prostranostjo ena največjih nekropol na svetu. Pregovor, ki za prebivalce Buenos Airesa, še kako velja, pravi, da je ceneje bogato živeti, kot pa biti pokopan na pokopališču, katerega ime je Recoleta. Celo balzamirano truplo znamenite Eve oziroma Evite Peron so morali na sveti prostor pritihotapiti sredi noči leta 1974, več kot dvajset let po njeni smrti.

In za nas - obiskovalce - je bilo, ironično, veličastno pročelje odprto in za živečega vstop prost.

A je za svoje male in malo manjše, pa vendar še kako slastno poživljajoče se pregrehe, potrebno izcenkati na opevanem popotovanju v večni raj?

NOČ ČAROVNIC

Od davnega leta 1996 je vsaka jesen na koledarju in v mislih odkljukala mesec oktober, ki smo ga nekdanji dijaki 4. f s taprve gimnazije v osrčju štajerske prestolnice zmeraj pričakovali z veseljem in radovednostjo. Tokrat se je konec oktobra po nekem čudnem, nepojasnjenem spletu okoliščin, ogrnil v tišino in domača miza je ostala prazna, poštni nabiralnik je prav tako sameval. Obletnice mature ni bilo, organizatoriji so se torej pogreznili v zimsko spanje, preostali upniki pa nismo želeli prevzeti odgovornosti na lastno pest. Sicer sem prepričana: če bi to storili, bi nas povprašali zakaj smo; in zdaj, ko se le razraščamo v pisanju, nam bo ob snidenju zagotovo namenjeno vprašanje zakaj nismo ...

Če zavrtim čas nazaj ... 31. oktober: sem tam čez lužo. Kadar ima človek predolgo zavihane rokave, njegove notranje sile zmerno naraščajo, dokler ne pride do velikega poka, in je nujno potrebna sunkovita preobrazba - počitek. Privoščila sem si ga v Buenos Airesu, ampak na zelo poseben način. Sicer razpoloženje sploh ni bilo podobno lenarjenju dremajočega se slona, ki je počival na odru argentinskega živalskega vrta.

Po dobrih petnajstih urah leta sem ostala trdno na nogah. Srečanje z nekdanjim sošolcem iz gimnazijskih vrst ni bilo nič posebnega. Res je, da ga je bilo lepo videti, tam nekje, daleč, a pred mojimi očmi je naslikal podobo, kakršno poznam že vrsto let. Nobenih presenečenj, razen tistega usodnega 32. nadstropja nebotičnika, v katerem živi in kjer sem bila primorana naslednjih nekaj dni bivati tudi sama, hkrati pa prvič izgubljati tla pod nogami. GrOzA in StRaH, posebej ob pogledu skozi okno, balkonu pa si po prvi noči, polni morečih se sanj, sploh nisem upala približati. Splet tovrstnih okoliščin je narekoval preostale izletniške dni popolnoma drugače. Od prvega do zadnjega buenosaireškega dne sem ostala na nogah, vse dni od jutra do večera trdno prikovana na zemljo, razen ko je nad mesto legel mrak in sem se na vse moči silila zaspati.

Prve dni dopustovanja sem namenila tipanju argentinske petnajstmilijonske prestolnice. V vsem izobilju sem grebla po občutku, da me v tem slikovitem, razvejanem, črnem in belem velemestu nihče ne pozna, in si ga tlačila v žepe, polnila v dušo, zasidrala v srce in zagrebla v telo. Privoščila sem si slastne zavitke, polnjene s sirom, raznovrstno zelenjavo, tako imenovane empanadose, in jih v želodec pospremila z žlahtno kapljico malbeca. Ob tem pa se nadejala z argentinsko izvirnostjo ob dnevu čarovnic, ko so se mladenke v svoji opravi sprehajale po elitnih dokih.

In ko je na zemljo legla noč, sem se znova in znova bojevala z neprijetnim in še kako živim občutkom padanja na vsaj enaintrideset ljudi, katerih obličja so počivala pod mano.

ZMAJASTO

Deževno in v meglo ovito jutro se počasi prebuja v mojem mestu ob Dravi. Odpiram oči v udobni, mehki domači postelji, v kateri se mi zmeraj izriše nadvse dobro razpoloženje. Oziram se proti tisti stvarci, ki me še iz študentskih časov z zidu moje kamrice vestno opozarja na točen čas, hkrati pa je tista preganjalka, ki žene k učenju, delu ali poskrbi zgolj za to, da se človek postavi na noge.

Jutro je posebej lepo, čeprav mnogim žalostno, dolgočasno ali turobno. Posebej takšno, kakršno se je naslikalo na začetku današnjega dne. Kadar ne živiš v svojem rojstnem kraju, te ta ob vnovičnem prihodu vselej sprejme z vsemi svojimi čari, podari neizmerno spoštljivost in objame s toplimi rokami. Pa vendar se v štajerski prestolnici ustavim kakor mimobežnik, katerega cilj je daleč čez lužo. Pripravim potovalko ter vanjo natlačim, zvijem, zavijem, zminimaliziram še najmanjše oblačilo, pa se ob potegu zadrge nenazadnje izkaže, da je navlake preveč in preveč. Za trenutek me popade ubijalska nervoza in mi za nekaj naslednjih zavre kri. V ublažitev notranje napetosti skušam priklicati v spomin slike grozovitih, v cunje ogrnjenih otrok, ki lačnih ust zrejo v svet ... in se iztrgam iz robustnih rok nadležne dame, ki me nevšečno preganja v trpečih se odločitvah, katero oblačilce si bo izborilo čast, da se z menoj razkaže v Argentini. In žalostna je misel na majhne krhke otroke, luknjaste krpice, iz katerih strahoma pogledujejo radovedne oči in se v praznino odpirajo velika usta. Z vso potovalno vnemo znova potegujem za zadrgo, na široko odpiram potovalni kovček in ga osvobajam navlake. Ponosna, da sem premagala samo sebe, vzamem v roke nahrbtnik in vanj spravljam le najnujnejše krpe, popolnoma svobodno in neobremenjeno. Lahkotno občutenje mi podarja krila, da lahko svobodno razprem jadra in poletim tja čez.

Preden začnem pisati dolgo pot, postojim v beli Ljubljani, ki pa danes ni popleskana z belino, zavita v meglo ali poškropljena z dežjem, ampak po nebu riše le poigravanje drobnih kapljic, ki me nežno gladijo po koži. Tod moje misli vselej objame prijeten spomin na prvo delovno mesto, kjer sem spoznala ljudi, pozitivnih misli, ki pa niso bili le enoletni sopotniki, ampak so z vsem svojim čutenjem in željami postali zvesti spremljevalci in soustvarjalci moje življenjske poti. Po telesu me vselej spreleti blag občutek vznesenosti, kadar se na mobilnem telefončku izriše tisti nasmeh na obrazu, ki me je razveseljeval nekoč in mi še danes zvesto ne dovoli odnehati. Kot Mariborčanka sem včasih v našo belo prestolnico prinašala sonce, danes pa me ljubljanski prijatelji z njim toplo obdarijo ... zategadelj se bela Ljubljana na moje platno vselej izliva v najsvetlejših odtenkih.

In jutri se bo zapisal dan, ko bom navsezgodaj v napolbudnem stanju stopicala iz postelje, tresljaje se smukala v oblačila, okorno skakljala proti avtomobilu in se v snu popeljala proti letališču v Benetkah, kjer me bo prebujalo poplesavanje beneških mask, od koder se bom z jutranjega vrveža odrinila visoko med oblake, v Madridu za hipec priklicala v spomin trda tla pod nogami in znova z razprtimi krili poplesavala nad morjem ter lahkotno zapirala krila v Argentini, kjer bom v vznesenem občutenju pozdravila sošolca iz gimnazijskih časov in se predala okušanju južnoameriških kulturno-zgodovinskih dobrot.

Sprehod mimo Zmajskega mostu je priklical v misli spomin na leta mojega službovanja na ledinski osnovni šoli ...
Zmaji so v otroških zgodbah vselej predstavljeni kot hudobne krilate živali, z levjimi kremplji in kačjim repom, ki navadno bruhajo ogenj in otrokom naselijo strah v kosti ... in sprehod mimo mostu prav zares povzroči, da otroci vidijo strahove tam, kjer jih ni ... in vendar nas na razpotju življenjske poti počasti nenajavljena obiskovalka, ki v rokah prinaša opojno duhteče se cvetlice, ki se tenkočutno priklanjajo k našem obličju in nam podarjajo mamljive zmajaste sladkosti.

S SKODELICO KAVE V ROKAH ...

Jutranje prebujanje se pravzaprav začne šele na balkonu. S skodelico posladkane kave v rokah se oziram na potovanje belih puhastih oblačkov nad mestom. Objame me vzhajajoče sonce in prebudi že sveža jesenska sapa. Z daljave se sliši pozvanjanje cerkvenih zvonov, ki blagodejno ohranjajo notranji mir in tišino. Pogled se razleže po pisani okolici, z gozdom porasel bližnji hrib že nestrpno pričakuje trenutek, ko se bodo odprla vrata na njem posejanih hiš in se bo rodilo življenje.

Jutranji mir prereže zvok drvečih se avtomobilov, ki se spuščajo v dolino in hitijo naravnost v središče mesta. Ptice skromno prepevajo jutranjo pesem, njihov glas se počasi izgublja. Izgovorjena beseda mimoidočega je tuja. Hiše, večinoma stare in ovele, z izpraskanimi očmi in povešeno glavo zrejo v svet. Balkon obdaja sezidana ograja. Prelivajo ga odtenki turobno sive barve. Če ga oči zaznajo zjutraj, mora srce zbrati presneto veliko poguma, da dnevu zapiše optimistično in radostno razpoloženje. In zmore ... saj je še mlado.

Z ulice se sliši enakomerno potrkavanje. Z roba balkonske ograje se kakor ukrivljena ulična svetilka ali ostarela in nadvse radovedna gospa nagibam, da bi uvidela, čigav je zvok. Ubrano melodijo ustvarja nežnejši spol, ki hiti na svoje delovno mesto. Prekomerno popleskane ličnice udarjajo s svojimi ostrimi potezami, predolge črne trepalnice še komaj zmorejo opravljati svojo primarno vlogo, do potankosti obrobljene, umetno povečane in odebeljene ustnice modro molčijo, da se barva ne razlije po unikatu. Zvoke visokih pet spremlja žvenket najrazličnejšega modnega okrasja. Pretežki uhani imajo svoj začetek v ušesu in konec šele na ramenih. Ženska se mora hudičevo potruditi in nositi glavo visoko v zraku, da se uhan ne ujame v zanke volnenega jopiča. Vrat ji skrbno varuje še topel okrasni šal, ki pada preko ramen in se zatika ob robovih pasu ter ji ves čas jutranjega hitenja načenja živčevje, saj ga je potrebno znova in znova pripenjati, da preveč razposajeno ne poplesava okrog njenega suhljatega života. Glava je trdo pritrjena na telo, lasje so skrbno poškropljeni z najsodobnejšimi sredstvi in do potankosti opravljajo vlogo vsemogočnega branitelja pred kakršnimikoli vremenskimi vplivi. Žensko krhko in vitko telo je natovorjeno in obremenjeno še z - vse prej kakor elegantno popotnico - v vseh svojih razsežnostih gromozansko torbo, ki kaže na prevlado mode nad nestanovitnostjo osebnega okusa in značaja. Na nosek so že navsezgodaj pritrjena tista okroglasta sredstva za boj proti sončnim žarkom. Skrb za varovanje oči pa ves čas prekriva nevešče ravnanje z nežnimi, krhkimi in občutljivimi stopali. Ujeta so v visokih in ozkih čevljih, trikotniške oblike, saj je njihova lastnica zanje svobodno izbrala zapor. Prikličejo nenaravno ulično pozibavanje, umetno stopicanje po vsakdanji, že utirjeni poti, ki pelje naravnost v delovni prostor ... in ko se odprejo vrata, ki šele zapišejo začetek dneva, se hkrati zaprejo duri zdravega življenja in svobodnega ter lahkotnega počutja ...


Pravijo, da struga skozi valove gleda sonce, jaz pa svoj cilj skozi vrvež sveta. In pot do njega se mi izriše nasmejana, iskriva, razigrana, vabljiva.

MOJA JESEN

Vedra in brezskrbna razposajenost ter otroška radoživost poletnih dni je še zadnjič pomahala v pozdrav. Odhaja. Z njo se poslavlja tudi majhen košček moje, že zdavnaj odvečne in nepotrebne prtljage, ki tiho počiva, spravljena v ogromnih kosih belega pohištva. Nepremično stoji, opazuje in modro molči ... odeta v upanje, da je ne bom brezskrbno odvrgla, kar si kot zvesta spremljevalka na sleherni moji poti, gotovo ne zasluži. Čutno odpiram ji dušo in se iskrivo smehljam. Stopicam po mehki zeleni trati in ujeta v trenutkih slovesa poslušam nežne melodije zlatorumenega jesenskega listja, ki poplesava okrog mojega pasu in lahkotno seda na razbrazdano zemljo. Dnevna vročina ni več vsiljiva in sonce se le še poigrava s tančicami belih oblakov. Mehka trava me lovi za gležnje, ko hitim, da bi ujela svojo stezo. Ne ustavljam se. Korak ne postoji niti pri velikem mravljišču niti na ploščati skali ob robu reke. V glavi potrkavajo zmagoslavne misli in me razganjajo v telesu. Včasih sem - kadar ni bilo vetra - opazovala odsev na stekleni gladini vode. Spomin na to je še tako čist in živ. Danes mi jesenski dnevi valovijo lase in misel je bogato obrodila sadove. Po glavi pa še zmeraj roji tisto neustavljivo in še predobro se zavedam, da steza, ki sledi, ne bo ravna in gladka. A svoje sanje sprejemam kot redno vadbo, tek, izziv ali kot skoke od tal, ki se uresničijo. Hja, paziti moram le, da me med tekom ne zmanjka.

Prva stran, ki sem jo napisala o jeseni, mi je dala toliko veselja kot sprehod skozi odpadajoče listje.