NA NOVO

.

Že dolgo nisem pisala bloga. Najbrž zato, ker preprosto nisem imela časa. Ko se je pokazala priložnost za oddih, pa sva se raje podala na dolge zasnežene sprehode, kakor je bil najin tazadnji v Tamarju; kjer sva posnela slikco, ki predstavlja uvod v moje pisanje.

Staro leto se počasi izteka in čas je, da gremo novim izzivom naproti. Letos bo to še posebej držalo, saj bom s prvim novoletnim dnem tudi v svoji prvi službi (posebno pa bo zlasti zaradi tega, ker je zaposlitev za nedoločen čas). No, končno si lahko malce oddahnem, po drugi strani pa bom najbrž - kakor sebe dobro poznam - zavihala rokave in delala kot mravlja.

K spremembam so prav prijetno doprinesli tudi prijatelji, s katerimi sva se zadnje decembrske dni prav prijetno in po starem zabavala na ljubljanskih stojnicah in se na novoletno praznovanje pripravljala že v sredo, ko so na Prešercu igrali Kingstoni, mi pa smo se zabavali in klepetali ter pomigovali s telesi sem in tja. Za povedati si je bilo spet veliko; še posebej pa me je razveselila Tina, ki je z Markom in Bianco prišla iz Šentjurja; za novičke sta poskrbela tudi Jure in Brigita, seveda pa jih tudi Primožu ni manjkalo.

Danes sva hitela še po zadnje nakupe, da se dodobra oskrbimo za novoletno noč na Igu pri Sari in Mihcu ter mali Izabeli, ki nam bo zagotovo polepšala večer. Sicer smo drug drugega presenetili najprej z mislimi, v katerih smo se spraševali o tem, s kom bi lahko proslavili Silvestra; in nenazadnje so istočasno zazvonili telefoni in prispela spletna pošta, ko smo mislili drug na drugega in si bili enotni, da bi bili najbolj taprava in čagatorska družba za vstop v leto 2011. Prav zaradi obetajočega se večera in pozitivnih ljudi, s katerimi ga bom preživela, sem že sedaj prepričana, da bo tudi leto, ki prihaja, optimistično in vedro. Glede na to koliko ciljev pa imam še pred seboj, pa mi zagotovo ne bo dolgčas.

.

Torej, srečno!

BARKOLANA

.

.

Nedelja. Lep sončen dan. Rahlo pihlja, a ne preveč, tako se odločimo za ogled letošnje Barkolane. Da bo dogajanje privabilo veliko obiskovalcev, nam je jasno že na avtocesti, kjer se proti Razdrtem drenja avtomobilov.

Od doma smo odšli že v zgodnjih jutranjih urah, tako da smo si na Debelem rtiču lahko privoščili prijeten prostor, od koder so se nam bela jadra razprostirala kot na dlani. Čudovit pogled: ravna bela vrsta, ki je dajala vtis, kakor da morje sploh ne valovi. Puščica, ki čaka, da jo izstrelijo. In poči. In start je popolnoma drugačen, kakor ga je človek vajen na podobnih tekmovanjih. Jadrnice se skorajda ne premaknejo. Nastavimo fotoaparate in spremljamo vsak njihov premik. Nestrpno jih pričakujemo, da se bodo pripeljale mimo in obrnile jadra nazaj proti obali.

Dogajanje v tem trenutku že spremlja velika množica ljubiteljev tega športa in vsi tisti, ki so prišli v objem še zadnjih dišav po morju ...

Pot nas popelje v Trst in se spomnimo na film Trst je naš (in izvrstnega igralca Gojca). Ob prihodu v mestno jedro se nam izkaže, da se po njegovih ulicah in trgih mešajo različni jeziki; poti si ne križajo le jadrnice, ampak številni italijanski, slovenski in hrvaški sprehajalci, željni nedeljskega morja in sonca.

PA SMO

.

V mesecu avgustu se ni dogajalo nič posebnega. Vsaj ne zame, ki sem vse več kot le vajena relacije Ljubljana/Maribor - Sarajevo in obratno. Kljub temu pa sem se z Romano in Marjeto še enkrat popeljala v bosansko prestolnico, kjer sem si za piko na i privoščila čevapčiče. Po kalorični jedi bi se sicer morali odpraviti do Ilidže tudi peš, če bi hotele izgubiti vsaj kakšen kilogram telesne teže, a nam tovrstne aktivnosti niso prav nič dišale. Pa smo se zato na izvir reke Bosne popeljali s tramvajem, potem pa sedli na fijakerja, ki nas je tjakaj odpeljal na sarajevsko pivo. V vseh štirih letih mojega bivanja v BiH sem šele tokrat izkoristila priložnost, da se popeljem s tramvajem. Prej ni bilo potrebe, saj sem živela v samem središču mesta, od koder sem do želenih lokacij potrebovala le pet do deset minut hoje. Ampak ker se zavedam, da me v bosanski prestolnici najverjetneje kar nekaj časa ne bo, sem postavila piko na i s prijetno vožnjo s tramvajem. V soboto smo se prav tako še zadnjič odpravili na izlet v Međugorje in Mostar, nedelja pa je bila pravšnja za vožnjo proti naši zeleni deželi.

Potem je sledila selitev. V štirih letih se nabere veliko stvari, ki sva jih z Boštjanom prepeljala v Maribor in Ljubljano. Ene sem, druge tja - nekak po občutku. Stanovanje v Ljubljani naju je čakalo prepleskano, sama pa sva pobarvala še vrata, stari kavč je bilo treba odnesti v klet, kolo sva postavila v kolesarnico ... in počela še veliko drugih del, ki sodijo zraven. Zdaj se lažje diha. Vse je nared. Čakava le še nova okna in hladilnik, ki bo zagotovo dodatno opremljen z razglednicami najinih prijateljev, česar se že zelo veselim. Zdaj imam dva dni uživanja, da se prepustim le sebi in svojim željam ter obiščem svoje prijateljice. Lepo je in bo; morda še lepše od septembra naprej, ko bom znova zajadrala med šolske klopi in spoznala nove ljudi.

Zdaj se bom počasi poslovila, saj grem vpisati Gano v pasjo šolo, da bo v naslednjih dveh mesecih poskrbljeno tudi zanjo in za njeno pasje druženje. Upam da ji bo povšeči, saj je dobro socializirana psička in kakor njena lastnika: odprta za vse ljudi :) (kakor tudi živali).

ČAS JE

.

Že dolgo nisem prav nič napisala, zdaj pa je nastopil čas, da to lahko storim. V bosanski prestolnici preživljava še zadnje lepe, prijetne in prevroče trenutke najinega življenja, saj se počasi seliva nazaj v Slovenijo. Vsekakor se nama Sarajevo v spomin - še posebej v poletnih mesecih - zapisuje kot mesto, ki je polno mrgolenja. Po ulicah se sprehajajo mladi in malo manj mladi, gostilnice so zmeraj polne, otroci pridno zasedajo najrazličnejša igrala, prosjaki so venomer na delu, midva pa se z najino Gano trudiva biti del vsakdana. Sprehodi in počitki v senci ob kavici in rahli sapici vetra so nama zrasli že pod kožo, tako da bova s podobnim življenjem najbrž nadaljevala tudi v naši prestolnici, kjer se bo ob Ljubljanici zagotovo našel prostor tudi za naju.

.

V zadnjem času me je sicer najbolj skrbelo ponovno najti službo, a se mi je na srečo to zgodilo na pravem mestu in ob pravem času, tako da lahko prihodnji teden brezskrbno in zares počitniško zajadram na morje. Sicer pa pravim, da je to tudi prav. Zdaj lahko le še trdim, da se delavnost in vztrajnost slej ali prej poplača. V Sarajevu sem - kljub temu da nisem bila v rednem delovnem razmerju - ves čas živela karseda ustvarjalno; za različne časopise sem pisala članke, za literarne revije sem prispevala svoje otroške pesmi in poezijo za odrasle, preizkušala sem se v snovanju haikujev, lektorirala sem diplomske in magistrske naloge, veliko sem slikala (v tehniki olje na platnu) ter pomagala pri delovanju Slovenskega kulturnega društva Cankar. Ob tem sem kanček prostega časa izkoristila še za podiplomske izpite, pa lahko rečem, da so leta naokrog. In prihaja čas, ko se bova morala posloviti od najinega diplomatskega mandatnega bivanja v BiH. V zavesti pa tudi sicer se že počasi pripravljava na vrnitev, se srečujeva in poslavljava s prijatelji in znanci ter se veselo pakirava. Veliko stvari sva že odpeljala, kar nekaj pa jih na selitev še čaka. Kovčkov in podobnih reči je zmeraj premalo. Sicer bi lahko bila bolj zahtevna in svobodna, saj bi naju lahko preselila selitvena služba, a sva pač človeka, ki rada take reči opraviva sama zase, čeprav je morda nekoliko težje in zahteva več napora.

.

Ljubljana se bo tako znova pokazala kot mesto mojega bivanja. Prav všeč mi je; še posebej pa to, da sem nama poiskala stanovanje v strogem središču mesta, od koder se bova lahko z Gano sprehodili do parka v petih minutah, pičlih pet minut mi bo vzela pot do centra, okrog deset pa jih bova z Boštjanom potrebovala do Plečnikove tržnice, kjer se mi bo ob sobotah dopoldne med svežim sadjem in zelenjavo prav gotovo privlačno sprehoditi.

Nič, kaj naj rečem: selitev sem že vajena, mislim pa, da naju v naši zeleni deželi čakajo nove naloge, nove izkušnje, nova spoznanja in nova uživanja. Čas je, da zapreva eno poglavje svojega življenja ter se prepustiva novemu valovanju. Srečna sem, da mi je Sarajevo prineslo svojevrstne izkušnje, ki so obogatile moje življenje, ob nama pa so bili ljudje, s katerimi sva stkala pristne prijateljske vezi, ki jih bova obdržala in gojila tudi v prihodnosti.

Slovenska beseda obarvala maj

.

Tudi letošnji maj ni bil obarvan nič drugače kakor pa zelo slovensko. Cel mesec se je v bosanski prestolnici dogajalo. Potekali so že tradicionalni Cankarjevi dnevi, ki predstavljajo dan društva in zaznamujejo spomin na rojstvo velikega slovenskega pisatelja Ivana Cankarja. Ob tej priložnosti se na različnih sarajevskih odrih zvrstijo številne prireditve in predstave. Prav tako se odvijajo športne dejavnosti, kakor sta šahovsko tekmovanje in teniški turnir, ki obuja spomin na v zadnji vojni preminulega mladega športnika slovenskega rodu Jana Doršnerja.

To soboto smo se udeležili rojstnega dne, potem pa nadaljevali z zaključkom šole dopolnilnega pouka slovenskega jezika ter se zvečer udeležili predstave Romeo in Julija, komedije, ki so jo fantastično odigrali amaterji, dramski igralci društva Bazovica s hrvaške Reke. Predstava je hkrati zaznamovala konec šole in Cankarjevih dnevov.

Kaj še je prinašal maj, izlivajoč se v junij? Ja, v maju sta naju prišla obiskati prijatelja Tina in Marko. Štiridnevno druženje se je prav prileglo; med pohajkovanjem po Sarajevu smo se utegnili popeljati tudi v Mostar. V bosanski prestolnici pa smo se udeležili koncerta v Cheersu, pred katerim se nahaja londonska telefonska govorilnica. Imeli smo se fantastično, druženje pa bomo ponovili ob prvem obisku v Šentjurju ali Kranju.

Sarajevo je obiskala tudi moja skorajda najljubša skupina Jinx, ampak ker so nastopili v Coloseum Clubu, se povabilu nisva odzvala, saj je bilo na koncertu priporočeno sedeti in poslušati. Kako naj grem na koncert in sedim? Ne, to ne gre skupaj in se tudi ni izšlo. Ta petek pa sva izkoristila priliko in ob prvi priložnosti zavila na dogajanje koncerta skupine Dubioza kolektiv, ki je pričarala noro vzdušje med publiko; dvorana Doma mladih se je napolnila, ponujali so izvrstno pivo, obiskovalci so bili nadvse kultivirani, plesalo se je in pelo - kot že dolgo ne, vendar ko se je koncert končal, grupa ni zaigrala niti enega komada več, kakor je to v navadi. Ko se je zgodil konec, je bila to pika na i. Ničesar več. Potem sva zavila še na košček pice in domov.

Vikend je bil kar razgiban; dejavnosti v soboto in včeraj, ko smo imeli na veleposlaništvu volitve, so bile kar velik zalogaj za vikendaško razpoloženje, ki je bilo tokrat pestro, malo zabavno in malo delovno obarvano. Zdaj pa se bom vrnila k lektoriranju zajetne nastajajoče knjige, ki prinaša veliko dela, saj zajema okrog tristo do štiristo strani, a je hvalabogu več kot le vredna branja. Zato lahko rečem le - veselo na delo.

1. MAJ: Makedonija in Srbija

.

Zadnje dni najinega prvomajskega izleta sva preživljala v Makedoniji na Ohridskem jezeru, leta 1980 vpisanem na seznam svetovne kulturne dediščine Unesca. Tukaj sva se naselila v vili Dei, ki leži tik ob jezeru. Dneve sva izkoristila za spoznavanje mesta, obiskovanje cerkva in okolice, ki je polna majhnih cerkev in samostanov. Ljudje so bili zelo prijazni in ustrežljivi, lastnik vile nama je namignil, da si je vredno ogledati Sv. Naum, kamor sva potem tudi odšla, tam pa naletela ob prelepem samostanskem kompleksu še številne pisane pave, ki so krasili dvorišče, posejano s cvetjem. Ko sva se vračala, sva se po priporočilu ustavila še v gostilnici Ribar, kjer sva si privoščila pokušanje prave ohridske postrvi, ki jo tukaj izvrstno pripravijo.

Pot naju je peljala še v Strugo, kjer je v Radoždi v kamen oziroma skalo vklesana cerkev sv. Arhangel Mihail, do nje pa se je potrebno povzpeti kar po nekaj stopnicah, pot pa nama je prekrižala celo želva, ki je tukaj res nisva pričakovala. Cesta do meje s Srbijo je peljala še mimo makedonskega mesta Kičevo, pa Skopja, kjer sva se sicer želela ustaviti, a se naposled nisva, saj sva se tod naenkrat znašla sredi nepopisne gneče in to na glavni ulici, kjer je policaj krilil z rokami, a se ni prav nič premaknilo. Promet se je popolnoma ustavil, ljudje so živčno čakali in trobili, kjer je bilo mogoče obračali avtomobile itd. Vsega sva imela kar malo čez glavo, zato sva se odločila, da bova glavno mesto kar obšla. Na makedonsko-srbski meji pa znova gneča. Zakaj? Na makedonski je prišlo do okvare računalniškega sistema in je carinik ročno popisoval vsakega mimoidočega. Grozljivo. In sva kot približno šesta ali sedma v vrsti porabila eno debelo uro, da sva prečkala mejo. Potem sva nadaljevala pot proti Nišu in Kruševcu ter se nazadnje ustavila še v Kraljevu - z Mariborom pobratenem mestu, kjer sva obiskala sorodnike in prijatelje, se sprehodila po mestnem jedru, si ogledala samostan Žiča, se odpočila v toplicah Mataruška banja, v fotografski aparat ujela nekaj utrinkov in poiskala še zadnje razglednice, ki sva jih nameravala odposlati in s tem zaključiti najin prečudovit dopust.

Foto: Ohridsko jezero, v skalo vklesana cerkev v Radoždi.

1. MAJ: Albanija

.

.

.

.

Albanija je bila najina naslednja destinacija po Črni Gori. Kaj naj napišem? Ja, najprej je bilo na vrsti prečkanje meje pri Skadarskem jezeru, kjer so naju pričakali prav prijazni in nasmejani cariniki. Potem naju je pot dolgo peljala vse ob jezeru med prečudovito prebujajočo se zeleno pokrajino do pristaniškega mesta Drač (Durres), ki je eno najstarejših mest v albanski državi, hkrati pa pomembno pristanišče in industrijsko središče. Krasijo ga rimske razvaline, na ogled ima tudi rimski amfiteater in bizantinske utrdbe. Na zahodni strani ostankov gledališča je za ogled zanimiva tudi palača kralja Ahmeta Zoga, katero krasi kip slovitega Skenderbega.

.

Ko sva razmišljala, kje bi spala, sem bila vsekakor bolj zainteresirana, da bi se zapeljala kar v Tirano, ki sva jo sicer nameravala obiskati, a vsekakor ne v istem dnevu. Malo so mi po glavi rojile zle skutnje, da se nama v tem obmorskem mestu utegne kaj nevarnega dogoditi, čeprav nisem imela za grde misli sicer nikakršnih razlogov, a vseeno sem vztrajala pri svojem, tako da sva se potem odpeljala naravnost v Tirano. Ko sva se vozila po cesti, sva se morala dolgo časa zanašati kar na svojo karto in intuicijo, saj je kakšna tabla na začetku poti, potem pa dolgo dolgo nič, nobenih smerokazov. In še takrat ko se pojavi, mora biti popotnik pazljiv, da ujame potrebne informacije kod in kam, saj se lahko v nasprotnem primeru v nedogled spet vozi v napačno smer.

No, a nama je uspelo in zapeljala sva se naravnost v glavno mesto, kjer je bil mestni vrvež na vrhuncu; vsega preveč: ljudi in najrazličnejših avtomobilov, med katerimi so seveda prevladovali stari in novi mercedesi. Zelo hitro sva lahko ugotovila, da Albanci zelo radi trobijo, a se nihče pretirano ne pritožuje in vsak pelje v svojo smer, odvečna gneča pa se hitro umiri, tako da človek nikakor ne uspe postati nestrpen. V Tirani sva se nastanila v samem središču mesta v hotelu California, ki se nahaja ob ministrstvu za turizem, kulturo in šport. Mesto se nama je zapisalo v lep spomin. Pred prihodom sva večkrat brala različne blogarske zapiske, kjer so se ljudje nad čem pritoževali, o glavnem mestu pa pisali, da so bile njegove ulice in ceste prazne. Midva sva doživela pravo nasprotje. Ceste izven mesta so bile resda slabo oznečene, ponekod tudi zelo luknjaste, a večinoma se je dalo kar dobro voziti. Domačini so prijazni in se trudijo. Ko sva naročala kavo z mlekom, sva jo sicer dobila, a ker imam rada veliko mleka, mi je natakar prinesel celo cel kozarec mleka, potem še posebej več sladkorja itd. Pa sva se spomnila, da bi še spila eno kokto, zato pa potrebovala še dva kozarca - in so naju v albanskem glavnem mestu razumeli ter se res trudili z nasmeškom. Kjerkoli sva obedovala in počivala, so bili prijazni in naju stregli večkrat in z nasmeškom. Dobila sva vse, kar sva želela. Morda naju je kdo izmed njih pri samemu sebi kam poslal, a nama tega nikakor ni pokazal. Bila sva navdušena in zadovoljna.

Iz glavnega mesta naju je pot peljala do Apollonije, kjer sva opazila pravi naval samih italijanskih turistov z avtodomi. Sprehodila sva se med antičnimi ostanki, jih poslikala in občudovala. Okolica Albanije izven mestnih središč pa je res nekaj posebnega, kar pač ne vidimo vsak dan. Tako se na cesti srečujejo kmetje z osli ali kakšno drugo vprežno živaljo ter najsodobnejši mercedesi, ob poti se vrstijo pralnice avtomobilov, ob teh pa je velikokrat naprodaj še ''sveže'' meso. Ob poti se vrstijo napol urejene in zgrajene hiše, veliko objektov se prodaja, ljudje vozijo zelo hitro, radi trobijo, v Tirani sva opazila, da je zelo malo suvenirnic, razpaslo pa se je mnogo najrazličnejših trgovin. Pokrajino zaznamujejo številni bunkerji in zapuščene bencinske črpalke. Res je pisano in zanimivo.

Pot iz Apollonije sva nadaljevala proti Elbasanu, kjer sva poslikala džamijo, nastalo iz bizantinske cerkve z napol porušenim minaretom. Mestece pa je zelo skromno in prašno, na eni strani zamejeno z objekti in na drugi z železniško progo. Kmalu se je pred nama narisalo Ohridsko jezero - najina naslednja destinacija. Na albanski strani sva si pred prečkanjem meje ogledala še Pogradec, ki je za neko obmorsko letoviško mesto naravnost katastrofalen, prašen, neurejen. Pravi kaos. Iskala sva restavracijo, ker naju je želodec že opozarjal na lakoto, a se nisva uspela ustaviti nikjer, saj je vse zgledalo zaprašeno in umazano. Tako sva komaj čakala, da se skozi mesto prebijeva do državne meje z Makedonijo.

Ja, Albanija je res svojevrstna dežela, ki se človeku kljub številnim pomanjkljivostim, ki so nadomeščeni tudi s presenečenji in plusi, zapiše v prijeten spomin. Vsekakor nama ni žal, da sva jo obiskala, o Albancih, ki jih mnogi podcenjujejo, pa lahko rečeva le vse dobro.

Foto: Apollonia; nacionalni muzej v Tirani; midva - čakajoč na pico, kip Skenderbega v Tirani - narodnega heroja, zaradi katerega so bili Albanci skoraj četrt stoletja sredi turškega imperija svobodni.

1. MAJ: Črna Gora

.

Prvomajsko popotovanje sva začela z obiskom Črne Gore. Namestila sva se v kraju Perast, ki leži v neposredni bližini prečudovitega Kotorja, kjer sva hodila po starem srednjeveškem mestu, vpisanem na seznam svetovne dediščine pri Unescu. V svoje okrilje naju je privabila tudi kotorska katedrala sv. Tripuna, zgrajena leta 1166 na temeljih svetišča iz 9. stoletja, vsekakor pa sva si v mestu ogledala tudi več ohranjenih palač; med njimi Drago, Bizanti, Pima in Grgurina, v kateri se danes nahaja pomorski muzej. Tu je na ogled še urni stolp in pod njim sramotilni steber. Mestece je naravnost pravljično, že prvega maja pa ima v okrilju svojih zidov mnogo domačih in tujih sprehajalcev, ki občudujejo ostanke preteklosti ter vijugajo po malih trgovinicah med gostilnicami in kavarnami.

Prenočevala sva v Perastu, nekaj kilometrov oddaljenem od središča Kotorja. Kraj je majhen, a ima turistu veliko ponuditi. Med zanimivostmi je na ogled mestni muzej, kjer se postavljajo najrazličnejši pomembneži in pomorščaki, ki so s svojimi novostmi pripomogli k razvoju primorskega mesta. Pred nekaj leti pa so tod odkrili tudi rimske mozaike, ki ležijo v mestecu Risan, ogled pa obiskovalca pospremi še z obsežno razlago vodičke, ki je ves čas na voljo. Tako dobi človek vsekakor bolj celovito podobo o zgodovini kraja, saj je poleg slike dodan še glas. V času bivanja v Črni Gori sva se zapeljala še v Lovćen. Vzpon z avtomobilom je bil kar zahteven, pot pa zelo ovinkasta in mestoma tudi zelo ozka, komajda za srečanje dveh avtomobilov. Na samem vrhu naju je presenetil še sneg, ki se je sicer že dodobra stopil, a je bil naravnost fantastičen za fotografijo sredi meseca maja. Na vrhu je majhno dvorišče oziroma parkirišče, kjer razporedijo avtomobile vse počez in človek komaj parkira, a vsekakor vso majhno težavo odtehta ogled mogočnega mavzoleja Petra Petrovića Njegoša, odkoder se odpre prečudovit razgled po hribih in dolinah vse naokrog.

.

Ko sva zapuščala državo, sva se ustavila še v Cetinjah, se sprehodila po Budvi, obiskala Sveti Stefan ter si ogledala še Podgorico. Pot sva nadaljevala ob Skadarskem jezeru, kjer sva se počasi bližala prečkanju državne meje.

IN ŠE LIVNO

.

Hercegovski kraj Livno je znan predvsem po ovčjem livanjskem siru, midva pa v hercegovski pokrajini vsakič naravnost uživava, zato nama tudi sprehod po Livnem ni mogel uiti. Sprva sva bila v mestu kar malce presenečena, saj človek ponavadi gleda vodoravno pred sabo, tukaj pa se je v mestem jedru bilo treba obrniti navzgor, da bi človek lahko videl njegovo osrčje. Na ravnici stoji nekaj stanovanjskih blokov, hiš in katoliška cerkev, vsi drugi kulturno-zgodovinski objekti pa dominirajo na hribu. Tako sva se povpela po uličici navzgor, kjer je posejanih na kupe majhnih hišk, med njimi pa stojijo džamije, se vije smeh otrok, ki jih je po dvoriščih polno, tukaj se po kamnitih stopničkah sprehajajo mijavkaste mačke pa prijazni potepuški psi. Mesto je ljubko, prijazno in človeku se zdi, da optimistično zre v prihodnost. Med islamskimi verskimi objekti si je tod mogoče ogledati Balaguša džamijo, Begluk in Lale-pašino džamijo. S soncem najbolj obsijana pa je bila Hadži-Ahmed dukatorjeva mošeja, poimenovana tudi Glavica džamija, ki v svojem okrilju poseduje tudi sahat-kulo (stolp z uro), ki sega 15 metrov v višino in datira v 17. stoletje. Na fotografiji zgoraj je Glavica džamija s sahat-kulo.

Na poti iz mesta lahko popotnik obišče še samostan in cerkev sv. Petra in Pavla na Gorici; idejno ga je izmed projektantov zasnoval tudi Josip Vancaš, eden najodmevnejših arhitektov v Bosni in Hercegovini. Del kompleksa zajema tudi galerijo in muzejsko zbirko; tod pa so razstavljene še slike hrvaškega slikarja Gabrijela Jurkića.

V štirih letih najinega bivanja v Bosni in Hercegovini sva deželo uspela po dolgem in počez obiskati, prepotovati in spoznati; vsekakor pa se nama je v najsvetlejših odtenkih vtisnila v spomin Hercegovina.

Zdaj delava plane za prvi maj, ko bova obiskala še sosednje dežele in se podala po poteh Črne Gore, Makedonije in Albanije; tako bova za nekaj časa v prihodnosti lahko odložila na stran naše južne kraje.

KLJUČ in TITOVA PEČINA

.

.

Aprila sva obiskala tudi Ključ in Drvar. Za obisk Ključa so naju prepričali zgodovinski viri, ki pravijo, da naj bi bil v tem mestu dokončno premagan zadnji bosanski kralj Stjepan Tomašević, s tem pa se je končalo bosansko kraljestvo in srednjeveška bosanska država, naslednjih nekaj stoletij so tod zavladali Turki. Po padcu Ključa je padla tudi Bosna. V kraju je na ogled predvsem trdnjava, ki je od samega mestnega jedra oddaljena le 15 minut hoje ali 3 minute avtomobilske vožnje. Pot je asfaltirana, na eni strani jo zaznamuje borov gozd, na drugi pa pogled na mesto. Trdnjava je lepo ohranjena oziroma obnovljena, pred njenim vhodom je nameščena informativna tabla, ob tej pa so na voljo tudi mize in klopi za počitek. Na eni strani trdnjave se razleže pogled nad mestom, na drugi pa na zeleno dolino, po kateri se vije reka Sana.

Sicer pa je Ključ osamljen in pust. Zgleda kot bi ga vsi zapustili. Park v mestnem jedru sameva, prav tako džamija in pravoslavna cerkev, ki pa je pred kratkim doživela svojo obnovo. Katoliške verske ustanove nisva našla, čeprav naj bi bila v mestu.

.

Pot naju je peljala tudi v Drvar, ki spada v federacijo, a v njem živijo predvsem pripadniki pravoslavne vere. Mesto je prav staro, sivo in osamljeno. Obiskovalcu se vsi objekti narišejo v neki žalostni podobi. Edino svetlost predstavlja hotel Drvar, ki je zasijal v svoji novi preobleki. Vse druge stavbe so stare, uničene, sive, v pritličjih odpirajo svoja vrata trgovinice z oblačili in obutvijo, kjer na obešalnikih ni najti nobene izbire. Veliko prodajaln je zaprlo svoja vrata. V Drvarju sva obiskala Titovo pečino. Hiška je prav zares dobro skrita med skalovjem, tako da jo je mogoče ugledati zgolj iz ene same točke v mestu. V njeni bližini je nameščena lesena hiška, kjer prodajajo spominke, opremljene predvsem s podobo Josipa Broza Tita, vstopnice pa še ni bilo treba kupiti, saj naju je gospa seznanila, da se sezona še ni začela. Čudno, kako ne znajo izkoristiti obisk turista. Gospa je tam samo za osnovne informacije. V rokah bi lahko imela vsaj ključ od muzeja, ki se nahaja v neposredni bližini, a ima svoja vrata zaprta, tako da ogled ni možen. In ko se približamo Titovi pečini, je traba preskakovati še visoko ograjo, da si jo lahko pobliže ogledamo. No, vse to sva storila, pečino fotografirala, a vsekakor nama je bilo žal, da si nisva mogla ogledati muzejske zbirke ali pa kupiti kakšno knjigo. Na policah so prodajali le dvd-je, dve pesniški zbirki in knjigo o Drvarju v cirilici.

.

Na poti sva srečala še kačo, ki je bila preveč lena, da bi nama kaj hudega storila. Še sreča. Vse dobro, kar se nama je zgodilo, je bila sama Titova pečina, sicer pa se nama je zdelo, kot bi mesto res ostalo zapisano v preteklosti in sva ga z najinim obiskom vsaj malo predramila. Sama zase.

Pokrajina, mimo katere pa popotnik potuje, ko se nameni obiskati Ključ ali Drvar, pa je zares prečudovita; tukaj so hribi, ponekod porasli z mešanimi gozdovi, na višjih legah pa iglastim drevjem, ko se spustimo in peljemo po ravnici, se srečujemo s tipično kraško pokrajino s številnimi vrtačami, ponekod pa pravim grmičevjem in močvirjem, kjer teče voda tik ob cesti. Čudovito je menjavanje barv, ki se ob poti prelivajo in oblikujejo svojevrsten pejsaž, slikarjem pa zagotovo pričarajo polno ustvajalnega navdiha.

Foto: prva fotografija predstavlja trdnjavo v Ključu, druga pa Titovo pečino v Drvarju.

KULA HUSEIN-BEGA GRADAŠČEVIĆA

.

V aprilu sva si znova vzela veliko časa za raziskovanje države, v kateri živiva. Obiskala sva Gradačac, mestece na severu Bosne, dobre tri ure oddaljeno od Sarajeva. Prelepo je, čeprav staro. Za simbol mesta velja Kula Husein-bega Gradaščevića, nekdanjega mestnega veljaka, ki se je boril za bosansko avtonomijo. Zgodovinski viri navajajo, da je zaradi svojih zaslug postal legenda že v času življenja. Bil je znan tudi pod imenom Zmaj od Bosne. Za časa njegovega vladanja je veljalo, da se je kot vodja zelo dobro razumel z ljudstvom, saj mu je bilo pomembno le, da zadovolji njihovim željam in potrebam.

.

Gradačac je majhno mesto, a lepo urejeno in čisto. Nikjer ni najti odpadkov, kakor marsikod drugod po bosanski državi. Prebivalci so prijazni in vljudni, prišleku radi priskočijo na pomoč in ga oborožijo s kulturno-zgodovinskimi podatki. Park, ki se razlega pod Husein-begovo kulo, kar vabi k oddihu. Travnate površine so oskrbljene, popotnika čakajo nove lesene klopi, kjer si bo lahko privoščil oddih ob prijetnem ptičjem čebljanju in nasadih raznobarvnega rastlinja. Pravi oddih. Če pa se mimoidoči želi dalj časa zadržati v kraju, pa je zagotovo najboljša namestitev v zgodovinski kuli Husein-bega, ki je preurejena v hotel, na njenem vrhu pa se z restavracije razleže pogled po mestnem jedru in vsej njegovi pisani okolici. Na notranjem dvorišču se nahaja še sahat-kula (stolp z uro), ki se nekoliko nagiba zaradi nestanovitih tal, nekaj korakov vstran pa stoji še muzejska hiša, ki v svoji notranjosti gosti poleg muzejske zbirke še knjižnico in radio.

.

Fotografija prikazuje simbol mesta: Kulo Husein-bega Gradaščevića.

VAREŠ IN PLEČNIK

.

Tokrat je za nami najverjetneje zadnji vikend, ko smo lahko vsi trije uživali na Jahorini. V soboto je bil na hribu pravi raj. Sijalo je sonce, sneg je bil pravšnji, ljudi ne preveč, tako da smo se lahko v miru nastavljali soncu in pili čaj. Odlično. Gana je še zadnjič okušala snežne radosti, preden se letni čas prevesi v poletje, ko bo lahko naprej uživaško čofotala v vodi. Že zdaj jo išče vsepovsod. No, tako. Najverjetneje bo toplo sonce v prihodnjih dneh sneg na Jahorini in Bjelašnici popolnoma pobralo in še zadnjič pomahalo zimi v pozdrav. In prav je tako - naj že enkrat pridejo bolj sončni in topli dnevi.

.

Danes pa sva se odločila in malce raziskovala Vareš. Je majhen kraj, kjer se piše začetek Osrednje Bosne. Od Sarajeva je oddaljen dobrih 40 minut vožnje z avtomobilom, kot po vseh drugih magistralnih cestah pa tudi ta pelje skozi prečudovit kanjon. Vareš je bil nekoč zelo poznan kraj predvsem po svoji industrijski plati, saj so se naokrog nahajale številne kovačnice, korak vstran od samega središča mesta pa lahko danes vidimo staro, propadlo železarno, ogromnih razsežnosti. V preteklosti je bil ta kraj zelo rudarski. Tukaj so iskali in obdelovali železo. Ko sva se sprehodila tudi po njegovi okolici, sva opazila, da sva zašla v stari del mesta, kjer se kažejo ostanki dragocene arhitekture, svojevrstnih hišic (na sliki), ki prav ljubko delujejo, a so prazne. Samevajo, saj se je v zadnji vojni veliko ljudi odselilo. Vsekakor sva v objektiv poleg teh ujela tudi staro cerkev, ki naj bi jo sezidali meščani z golimi rokami in ki so ji v dramatičnem vojnem času porušili zvonik; zgleda kakor majhna hiška z leseno ograjo in lesenimi okni.

No, in zakaj sva se pravzaprav odločila, da obiščeva ta majčken kraj, ki je videti res kakor da so ga vsi zapustili. Zato, ker veva, da je tod na glavnem pokopališču slovenski arhitekt Jože Plečnik konstruiral kapelico; v bosansko arhitekturo pa se je zapisal tudi z obnovitvijo samostana v Jajcu. In sva se odločila, da jo vidiva v živo ... nekaj slovenskega na bosanskih tleh. Boštjan se ji je skušal čisto približati, a ga je gospod, ki je v bližini urejal grob, opozoril, da se zelo kruši. Od nje odpada malo in tudi malo večje kamenje, ki mu - tako pravi - vsakič znova okruši in poškoduje grob, da ga mora potem ponovno oskrbeti. Videlo se je, da je čisto sam. Prav oprijel se naju je in se spustil v pogovor; sicer spet o pustošenju zadnje vojne tod naokrog, o številnih Slovencih, ki so tod živeli in delali, tudi o Hrvatih, ki so zapustili svoje domove in med vojno odšli živet na morje itd. Tudi midva sva se z zanimanjem odzivala ter spoznavala nekaj novega; so pa v kraju uspeli ohraniti vse tri sakralne objekte: katoliško in pravoslavno cerkev ter džamijo.

Z GANO NA MARATONU

.

Danes je končno tudi pri nas v južnih krajih posijalo sonce. Čeprav sem imela za današnji dan čisto druge načrte, si - ko sem pogledala nestrpno Gano - nisem mogla kaj, da se ne bi odpravila ven na dolg sprehod in na sonce. Gana je poskakovala od veselja, čeprav je bila za svoje najnujnejše opravke zunaj že zelo zgodaj. Pa sva se šli hitro hojo celi dve dobri uri, pravi maraton vse do Aleje ambasadorjev in Kozje čuprije in nazaj. Sprehod je prijal, ob cesti cel čas žubori Miljacka, sliši se že petje ptičkov, vse že počasi zeleni, na travnikih tu in tam že kukajo trobentice. Gana se je med potjo zagledala v metulja, bil je take lepe svetlo rumene barve, takoj sva ga obe opazili. Kmalu je sedel na list, Gana pa hop na njega. In celo ujela ga je, zraven je vsa radostna mahala z repom in me ponosno gledala, bilo mi je, da bi se smejala na ves glas, a sem jo proseče nagovarjala, naj izpusti metuljčka na svobodo. No, še sreča, da me je ubogala in ga res izpustila. Malce ga je z zobmi stisnila za krila, a očitno ne preveč, saj je poletel takoj, ko ga je izpustila. To ji je uspelo narediti prvič in upam da tudi zadnjič. Potem se nekaj časa nisva mogli premakniti naprej, ker ga je sede mirno opazovala, njegovo gibanje, letenje, dvigovala glavo gor in jo spet spuščala proti travniku, ko se je metuljček preselil na drugo rožico. Sicer se ta najina labradorka - kakor otrok - tudi hitro naveliča, zato sva lahko kmalu krenili dalje. Rada jo imam. Ve, kdaj me mora pocukati za rokav in me zvleči ven na sprehod, hitro hojo ali počasen tek. Pa tudi ponavadi so labradorci prijetni psi za bivanje v družini, zunaj z njo prav tako nimam težav, lepo se razume z drugimi psi, je značajsko stabilna in ni agresivna. Vsi jo imajo radi in se kar nekak raznežijo, ko nama pridejo naproti. Tudi sama je vesela srečanja, saj maha z repkom kot nora. Sicer pa ljubi sneg in vodo. Ko se poslavlja zima, prihaja pomlad in poletje, ko bo spet lahko začofotala v vodi.

MOJA RAZSTAVA SLIK V FACTI

.

Tečaj slikanja v tehniki olje na platnu obiskujem že dobro leto dni. Naša učiteljica je sarajevska likovna umetnica Brankica Turkić (zgoraj na sliki). Na likovnih delavnicah spoznavamo slikarsko razmišljanje in razvijamo osebni likovni slog. Poglabljamo se v barve, okušamo slikarske tehnike in izgrajujemo lastni način likovnega izražanja. Seznanili smo se z raznovrstnimi likovnimi teorijami, barvnimi kontrasti, perspektivami, s poglabljanjem prostorskih momentov, ustvarjamo z oljnimi barvami in spoznavamo posebnost oljnega slikanja (sem sodi tonsko slikanje, intenziteta barve, strukturiranje barvnih odtenkov, modulacija ...). Sprva smo slikali po opazovanju; s seboj smo prinesli različne motive iz koledarjev, fotografij in drugih slik; izbirali smo predvsem krajinske motive in cvetlična tihožitja. V zadnjem času slikamo že bolj svobodno, po lastnih zamislih in z neko bolj specifično osebno naravnanostjo.

Sama se odločam predvsem za slikanje rož. Do sedaj sem ustvarila že kar veliko umetniških izdelkov; upodobila sem tulipane (fotka mene in v ozadju slikca vaze s tulipani), mak, travniške cvetlice itd. Na prvi fotki je zgoraj levo moj mak, spodaj desno pa vaza s tulipani.

Prvo razstavo sem imela lani decembra na Slovenskem kulturnem društvu Cankar, kjer sem razstavila slike na temo Piccassojeve ženske; to je bilo na dan odprtih vrat; moja druga razstava pa se je zgodila včeraj ob 17.30. uri v sarajevski Galeriji Facta, kjer sem - skupaj s kolegi tečajniki - predstavila svoje slike rož. Razstavo sta si ogledala tudi naš veleposlanik gospod Andrej Grasselli s soprogo Metko, s svojim obiskom so me počastili še gospa Vera Kavčič ter Bojana in Dragi Naumov in drugi. Seveda pa me je ob slavnostnem dogodku bodril in spremljal moj mož. Dogodil se nam je lep kulturni dogodek, ki ga velja zapisati in ohraniti v spominu.

SIMON ŽELI SMUČATI

.

V teh dneh imava na obisku Boštjanovega brata Simona. Vsi smo se prav navdušeni in še zimsko razpoloženi skupaj odpravili proti bosanski prestolnici, Simon pa še posebej z namenom smučati na okoliških planinah Jahorini in Bjelašnici. Pa nam ta teden nikakor ni bil usojen, saj sva se v torek odpravila na Jahorino in je bila gosta megla, tako da se niso videli niti bližnji hoteli čez cesto. Ustavila sva se v hotelu Termag, popila kavo in se odpravila nazaj v dolino.

Potem sva se potepala po mestu, zavila v muzeje, tudi v Sarajevski muzej, kjer imajo na ogled stalno razstavo o Sarajevu v času Avstro-ogrske ter še posebej zanimive slike atentata na princa Ferdinanda in njegovo takrat nosečo soprogo Sofijo, ko sta se pravkar odpravljala na otvoritev Zemaljskega muzeja. Potem se nama je posvetilo, da bi lahko napisala kakšno razglednico in sva zavila še na eno kavo v Bookstore, kjer si lahko hkrati privoščiš branje, pitje, kajenje, pisanje in počivanje. To je bilo za naju super, sicer malček manj za Simona, saj je kadilec, izbrala pa sva si mizo v napačnem nadstropju - kjer se ne kadi.

V sredo smo enostavno malce počivali. Zvečer smo se odpravili na pivo v Sarajevsko pivnico. Včeraj pa smo nadeli topla oblačila, Boštjan in Simon sta vzela borde, jaz pa Gano, in smo se odpeljali na Bjelašnico, kjer je bilo nočno smučanje. Super. Midve z Gano sva se sprehodili po hotelskem naselju, se spustili do vlečnice, Gana je divjala naokrog, delala kroge in bila neustavljiva. Joj, kako ima rada sneg. V njem je prava uživantka. Ničesar se ne boji in ko opazi, da jo človek opazuje, vzganja še večje norčije. No, vesela pa sem, da je Simon bordal, saj se je ves teden pritoževal, da od tega ne bo nič; pa je za piko na i le bilo. Zdaj ne more reči, da v Bosni ni smučal :))

Eno dopoldne sva se odpravila na sprehod na bližnje bazene, na Alejo ambasadora, kjer je vsak veleposlanik, ki je bil na misiji v Sarajevu, posadil drevo. Zdaj tod raste že pravi drevored, vendar so drevesca še zelo majhna. Pot je dolga in pelje do Kozje čuprije (Kozjega mostu - zgoraj na sliki), kjer so v času Turkov sprejemali in pričakali vezirje. Zdaj je most obnovljen in privablja mnoge sprehajalce ter fotografe. Nekaj njegovih sličic sva v objektiv ujela tudi midva. Zdaj le še čakam, da bo prišla pomlad, ko bodo sprehodi s psom do tega kamnitega mostu postali stalnica, prav tako pa se bo prilegel tudi tek.

Sicer pa ne moremo mimo kulturnih dogodkov. V galeriji Collegium Artisticum smo obiskali razstavo slik Crteži znanega umetnika Hasana Fazlića. Zanimivo in vredno ogleda. Upodobil je mnoga vojna in povojna dogajanja na ozemlju BiH in tudi drugod po svetu; na svoja platna je ujel tudi mnoge uprizoritve politikov, ki so oblikovali življenja navadnih smrtnikov.

S TANJO PO SARAJEVU

.

Moja nekdanja vodja bolnišnične šole na pediatrični kliniki - Tanja - naju je obiskala tudi v Sarajevu, kamor je pripotovala z avtobusom; in ker ponavadi v Bosni vse stvari tečejo zelo počasi kot smo jih vajeni, sva mislila, da bo avtobus s svojim prihodom na postajo zagotovo zamujal, a sva se uštela. Prišel je točno ob 4.50 zjutraj, zato sva tokrat malček zamudila midva. No, pa lahko zategadelj še enkrat potrdim spoznanje, da nas na jugu stvari in dogodki zmeraj presenečajo.

V teh dneh sva ji dodobra pokazala mesto, v katerem živiva. Stanujeva pa na Bistriku, to je naselje na drugi strani Baščaršije čez reko Miljacko; od koder sva v mestu v pičlih petih minutah. Za ta predel nekateri pravijo, da je poseljen z mafijci, a midva praviva, da če pa z njimi živiš, ti gotovo ne bodo storili nič slabega - ker si preprosto 'not'. In se nikogar in ničesar ne bojiva.

Vsekakor pa sva na dobrem mestu, saj imava v bližini Sarajevsko pivnico, zgrajeno v starem avstro-ogrskem slogu, kamor rada zaideva na dobre pivske klobase in izvrstno pivo. Tak oddih se vsekakor prileže, sploh pa je to zaželjeno mesto vsakega, tako domačina kot tujega obiskovalca. In do nje imava le pet minut.

Tanja je bila zjutraj prav presenečena, saj z vseh strani odzvanja. Najprej je v bližini džamija sedmih bratov, ki ima sedem okencev, v katera po legendi vsak mimoidoči vrže po en enak kovanec in si nekaj zaželi ... potem se želeno (morda) uresniči. In nekaj korakov vstran stoji še cerkev sv. Ante, s katere zvonik v zgodnjih jutranjih urah prav tako odzvanja. Torej vsaka poje svojo pesem. In seveda zbudi vsakega, ki ni navajen tovrstnih zvokov. Midva sva se jih že privadila in spiva kot klade. V dneh skupnega pohajkovanja po mestu sva dodobra še enkrat spoznali njegove zanimivosti, izmed katerih je zagotovo najbolj privlačen muzej Brusa bezistan, ki je nekdaj veljal za mestno središče, kjer se je prodajala svila (brusa pomeni svilo). Obiskali sva tudi židovski muzej, vsekakor pa nama ni ušla niti tradicionalna bosanska kahva, in to v Kući sevdaha.

Popeljali sva se tudi po okolici, saj sem Tanji želela pokazati še tunel, a mi ni uspelo. Lilo je kot iz škafa, tu in tam je padala gosta megla, tako da sva to znamenitost morali prestaviti na prihodnjič, ko se bova morali v bosansko prestolnico popeljati skupaj, saj se midva kmalu vračava domov v Slovenijo.

Sva pa zato popili kavico na Slovenskem kulturnem društvu Cankar, kjer sta naju pričakali zmeraj veseli in nasmejani Beti in Majda ter naju popeljali po prostorih društva in nama zaupali nekaj zanimivosti o njegovem delovanju.

Teden je hitro minil, morda še hitreje kot običajno. Podarili sva si spominke, se objeli in se podali spet vsaka v svoj ustaljeni življenjski vsakdan.

NA VELIKI

.

Pred dnevi smo se vrnili s počitnikovanja na Veliki planini, kjer se razlega pastirsko naselje, eno redkih ohranjenih naselij te velikosti v Evropi.

Nekaj dni odklopa v hribih se je prav prileglo. Dneve in večere smo delili z dobro družbo, vsakdan pa smo si popestrili še z igranjem kvizov, ob katerih smo ugotovili, da nismo prav nič uki; do poznih nočnih ur smo odigrali še nekaj utrinkov pantomime; in sicer na tematiko s filmov, nekateri, tisti bolj predani glasbi, pa so nam tudi zapeli; seveda bolj ali manj uglašeno :) Ob kaminu je bilo prav toplo in prijetno; moški so poskrbeli, da je ženski del lahko lenaril in klepetal, močnejši spol pa se je vrtel v kuhinji in pripravljal testenine, pekel pice in zavitke z marmelado, kar je bilo za nas pravo presenečenje. Tu in tam je zmanjkalo luči, tako da smo s svečkami poskrbeli za romantiko; zunaj je bilo prav toplo, sijalo je sonce, počitniške hiške so kukale iz zasnežene pokrajine in občudovalcu dajale pravljičen pridih. Vsekakor pa so trije dnevi še prehitro zbežali, tako da zdaj le še nestrpno čakamo, da se Velika planina v poletnih dneh znova ponovi.

OD BLIZU

.

Veseli me, da je Sarajevo res prestolnica, ki ima vsak dan za ponuditi kar veliko število kulturnih dogodkov in kulturno-zabavnih prireditev. Še posebej zanimiv in privlačen program so pripravili organizatorji Sarajevske zime, ki so v bosansko prestolnico priklicali kar 1500 umetnikov iz približno 45 držav, ki se bodo v raznovrstnih kompozicijskih zasnovah predstavili številni, kulturnih utrinkov željni publiki. Tako je tudi Valentinov večer minil v znamenju gledališke predstave Drame SNG Maribor Od blizu, ki jo je režiral poznani sarajevski režiser Dino Mustafić, sicer direktor festivala MESS. Izvrstni mariborski gledališčniki so predstavo prijetno začinili tudi s svojimi vložki, v katerih so se predstavili gledalcem, nam zaupali priprave na gostovanje in vtise iz svojega kratkega bivanja v bosanski prestolnici. Seveda so svoje izpovedi začinili še z duhovitostjo, tako da smo se lahko naužili okusnega humorja. Dvorana je bila nabito polna; ker sem sedela na začetku druge vrste, so mi ob prihodu direktorja Sarajevske zime prišle na ušesa njegove besede, polne neke dragocene radosti in vzhičenja, ko je dejal: "Pa to je čudovito. Še več. To je prečudovito." In prav taka je bila tudi odigrana dramska igra o medsebojnih odnosih, ki opominjajoče poziva človeka k čuječnosti.

Čas pa je že bil, da zaključimo s Prešernovim dnevom, kar smo v soboto opoldne storili pri Slovencih v Zenici, ki so v hotelu Rudar pripravili proslavo ob slovenskem kulturnem prazniku in jo primerno zaključili še pred pustom. V dopoldanskih urah, ko smo se odpravljali z avtomobilom proti Zenici, smo vozili zelo počasi, 60 km na uro, saj je močno naletaval sneg, z avtoceste do Kaknja pa ga še niso ostranili. Sicer smo odrinili od doma pravočasno, tako da naju je šofer še ob točnem času odložil izpred hotela, kjer so nas že čakali naši Slovenci.

In ker sva sklenila, da se v soboto nikakor ne bova predala lenarjenju, sva sprejela izziv in si v popoldanskem času v olimpijski dvorani Zetra ogledala še rokometno tekmo med Rudarjem Velenje in Bosno BH Gas, kjer so se naši navijači burno odzivali na igro, ki pa je na koncu srečanja prinesla izenačen rezultat; in sicer 31:31. Tako nam je bilo naklonjeno, da se oboji srečno poslovimo in odpravimo domov :) In bil je prav lep dan.

PROSLAVILI PREŠERNA

.

Včeraj smo tudi Slovenci v Sarajevu proslavili Prešernov dan. Slovensko kulturno društvo Cankar je v Bošnjaškem inštitutu pripravilo koncert klasične glasbe, ki sta ga odlično izvedli sopranistka Katarina Kikić in mezzosopranistka Mateja Skelo. Za klavirsko spremljavo je poskrbela Maja Aranđelović. Po dvorani so se razlegali utrinki Vivaldija, Puccinija, Bizeta, Dvoraka in še mnogih drugih skladateljev, z visokimi ubranimi glasovi pa sta nastopajoči zagovoto očarali obiskovalce.

Sanja Bogdanović, predsednica SKD Cankar ter glavna in odgovorna urednica almanaha Zora Cankarjeva je predstavila časopis, katerega korenine segajo daleč nazaj v preteklost, na njegovih straneh pa se vrstijo dogodki, ki so pravzaprav zaznamovali preteklo leto, tako da letošnja številka nosi letnico 2009. Ker sem se pred njenim izidom dogovorila, da uredim naslovnico, ki jo je za almanah prispevala slovenska umetnica Petra Varl, sem bila nadvse radovedna njene realne, žive podobe. In zdaj lahko rečem le, da je uspela. Petra Varl je nekaj časa živela v Sarajevu, kjer je s svojimi študenti ustvarjala na tukajšnji likovni akademiji. Tako naslovnica, ki jo vidite zgoraj, predstavlja Miss Sarajeva in je njeni vsebini na oranžni podlagi primerno mladostno naravnana.

V preteklih dnevih so slovenski kulturni praznik obeležili tudi v Tuzli in Banja luki; prihodnjo soboto pa ga bomo tudi s Slovenci v Zenici, kamor sva povabljena na počastitev tega - za Slovence - pomembnega dne.

ZAČETEK SARAJEVSKE ZIME

.

Pretekle dni sva imela v Sarajevu obisk, ki nama je popestril najin ustaljen urnik in nama vanj vnesel obilo dogajanja. Poleg vsega vsakdanjega vrveža smo v nedeljo med drugim obiskali tudi odpiranje letošnjega, tokrat že 26. mednarodnega festivala, imenovanega Sarajevska zima, ki bo trajal enaindvajset dni, kakor so davnega leta 1984 trajale olimpijske igre v Sarajevu. V sklopu festivalskega dogajanja, ki se bo odvijal na različnih lokacijah v mestu, se bomo lahko podali na raznovrstne kulturne manifestacije, kot so razstave, koncerti pop in klasične glasbe, ogledali si bomo pester program narodnega gledališča in še in še. Med drugim pa se bo odvijalo tudi ulično gledališče. V projektu sodelujejo tudi različna veleposlaništva, ki so v BiH pripeljala svoje umetnike in njihove kulturno-umetniške stvaritve; avstrijsko veleposlaništvo je s Sarajevsko zimo organiziralo koncert godalnega kvarteta Acies, ki smo si ga ogledali včeraj v sarajevskem Domu armije, kasneje v poznih večernih urah pa je v Domu mladih nastopila glasbena skupina Outlandish, poslušalcem in gledalcem bolj poznana po predelavi pesmi Aisha. Skupina je z drugimi umetniškimi nastopi in plesi zaznamovala tudi samo odpiranje Sarajevske zime.

V bosanskem mestu se je torej začel vrvež in vzneseni nemir, ki mu ni videti konca, saj namerava trajati še vseh naslednjih 19 dni, na prizorišča pa privabljati mlade in malo manj mlade, željne vsrkavanja kulturnih utrinkov, ki jih bo v okviru letošnje manifestacije izvedlo okrog 1500 umetnikov iz 45 držav v sklopu 129 kulturno-zabavnih prireditev. Torej, ne bo nam dolgčas.

ODMEV V ODJEKU

.

Zanimivo je, da čas zmeraj tako hiti, da ga sploh ne dohajamo več. Jutru naenkrat sledi večer in dan je minil, še preden smo se ga prav dotaknili. Tako so zbežali tudi pretekli januarski dnevi, ko smo se odzvali povabilu na odprtje razstave z naslovom Božič na starih čestitkah oz. razglednicah, ki jo je priredila galerija Collegium Artisticum in kjer smo med starimi jugoslovanskimi razglednicami našli tudi naše slovenske.

Ljudem nam je nasplošno naklonjeno - čeprav se morda tega premalo ali niti ne zavedamo - vsakdanje spoznavanje ali odkrivanje nečesa novega; novih znanj, novih ljudi. Tako smo pred časom obiskali predavanje na temo Pesništvo in filozofska misel Muhameda Igbala, človeka, misleca, ki ga mnogi strokovnjaki postavljajo ob bok Goetheju ter mnogim drugim svetovno znanim literatom, a ga na mojem dodiplomskem študiju slovenske književnosti nismo omenjali - tako da sem povabilo na rektorat sarajevske univerze sprejela z izzivom.

Ob vsem tem dogajanju pa me še zmeraj vedno znova privlači slikarska delavnica, katere se redno udeležujem in kjer se lahko prepuščam svobodnemu ustvarjanju ter druženju z zanimivimi soustvarjalkami. Seveda moramo zadnje tedne in ure pri delu dati vse od sebe, saj bodo naše likovne stvaritve prikazane v galeriji Facta ob odprtju razstave ob mednarodnemu dnevu žena.

V tem mesecu sem se tudi prvič udeležila Skupščine SKD Cankar. Zanimivo. Ob tej priložnosti me je nadvse presenetila gospa Vera, ki mi je na skupščino prinesla revijo Odjek ter mi pokazala v njej objavljene moje pesmi. Noro dobro. Bila sem izjemno vesela in vshičena, srce mi je udarjalo, skoraj bi ob tem v hipu napisala novo pesem :) Hitela sem radost podeliti z drugimi, bližnjimi, s tistimi, ki verjamejo vame ter me s svojimi dejanji in besedami pozitivno vzpodbujajo k ustvarjanju.

V petek sem se udeležila še ene skupščine, tokrat so se v bosanski prestolnici zbrali predstavniki vseh slovenskih društev v BiH, ki so podpisali pristop k zvezi Evropa zdaj in potrdili skupno delovanje in ustvarjanje v prihodnosti. Temu je sledilo nadvse prijetno druženje na rezidenci pri našem veleposlaniku in njegovi soprogi, ki sta nas prijazno sprejela. Po prostranosti domačih prostorov je odmevala celo domača slovenska pesem, ki se je - kakor je gospa povedala - tod prvič razlegala.

Danes pa že nestrpno čakam, da se bom udeležila predstavitve Sarajevskih zvezkov v Media centru. Zdaj je veliko dela že za nami; Zora Cankarjeva je lektorirana, njena naslovnica pripravljena, tako da bo lahko 8. februarja že zasijala v svoji podobi, ki sva jo s predsednico društva Sanjo Bogdanović - na fotografiji - izmenično, največkrat prek spletnih strani, spravljali v končno obliko. In ker sva delali z veseljem in iz srca lahko zagotovim, da bo izvrstnega okusa. In kaj naj Vam rečem za konec: vabljeni k pokušanju.