SVETI VEČER

.
Voščilo, ki mi ga je poklonila Berta Golob in ga delim z vami:

Sveti večer

Še istih zvezd sijaj

na isti sveti kraj

kot tisto sveto noč

nekoč.

Nekoč, ko Betlehem

postal je tih objem

in dopolnitev dni

iz večnosti.

Še isti lok neba

nad sojem vseh zvezda

in sveti ta večer

in tihi mir.

(Berta Golob)

SMUČANJE V INSBRUCKU

.

Letošnje leto smo zaključili s smučanjem v Insbrucku, kjer smo se imeli naravnost fantastično. Res je, da imamo Štajerci svoje Pohorje radi, a včasih nadvse prija skočiti še na kakšno drugo smučarsko pisto in si razširiti obzorje. Tako smo storili tudi mi in ni nam žal. Avstrijska smučišča so zelo lepo urejena, smučarskih prog je na pretek, ob vhodih v notranjost objektov pa se na vsakem vogalu ponujajo robčki za brisanje nosu in klimatske ter druge naprave, da se lahko malce pogrejemo in se pripravimo za popoldansko smuko. Sicer se tokrat nismo zadovoljili le s smučarskimi podvigi, ampak smo se predali še plavanju v hotelskem bazenu, finski savni in na koncu vseh razvad še dobri pojedini; tako da smo se v vseh pogledih dodobra pripravili na prihajajoče leto.

.

Na vrhu hriba smo uživali v razgledovanju po okoliških planinah, srkali topel čaj in se greli na soncu. Počitek je prav prijal. Mestne ulice Insbrucka so bile že prav lepo okrašene, ogledali smo si Zlato streho, se sprehodili mimo novoletnih stojnic, nakupili nekaj spominkov, obiskali muzej Swarovski ter si privoščili še kuhano vino, zvečer pa utrujeni legli v postelje in se zasanjali v pričakovanju jutrišnjega dne. Ker smo bili v olimpijskem mestu, smo se vsekakor podali še na nočno sankanje in se med seboj pomerili še v olimpijski disciplini - karlingu (carling). Dnevi so bili naravnost popolni, vreme nam je poklonilo dovolj snega za izpolnjevanje vseh naših snežnih želja in sorodnih radosti. Upamo lahko le, da nam novo leto pokloni zdravja, da se bomo lahko še naprej veselili v naših skromnih podvigih, ustvarjanju in uživanju.

PIKAPOKA

.
Še dobro, da je pikapolonica lahko obstala na belih cvetovih, saj je v Sarajevu zadnje dni zelo vetrovno. Tukajšnji prebivalci se temu sicer čudijo, saj pravijo, da takšnih vremenskih pojavov niso vajeni oziroma jih v bosanski prestolnici - in verjetno tudi širši okolici - ne poznajo.

Prejšnji teden je bilo veliko prostih dnevov. V sredo je bil v Bosni dan državnosti, v četrtek sta bila prosta najina ameriška prijatelja, saj sta praznovala dan zahvalnosti, v petek pa naju je kolegica Esma povabila na proslavitev bajrama; a sva jo prepustila miru in družinskemu krogu ter se odpravila v Tuzlo, kjer sva poiskala zanimiv arheološki park, ki priča o nekdanjem mestu, kjer so kopali sol in prav po tej soli je Tuzla dobila ime (mislim da je tuz - turška beseda in pomeni sol). Mimo arheološkega parka pelje pot skozi majhen drevored in ob plaži, posejani s senčniki in bazenčki, kjer naj bi se meščani v poletnih mesecih hladili v sladki vodi jezera, ki je tokrat z odprtimi usti gledal v nebo, ob tem pa čakal na tiste junake željne telovadbe, ki so si v popoldanskem času privoščili malo fizičnih dejavnosti za zdravo telo in počutje; saj je Tuzla pravzaprav edino mesto v Bosni, kjer sva opazila, da so v parku nameščene telovadne priprave za fitnes in podobne aktivnosti - med drugim sva tovrstno realizacijo ideje zasledila pred časom, ko sva obiskala Istanbul in se nama je zdelo blazno zanimivo. Vsekakor se je bolje rekreirati nekje na prostem, kot pa v vročih in včasih malce smrdljivih fitnes centrih. Kot zanimivo se nama je med drugim narisalo tudi, da je bila odprta turistična agencija, v njej pa nama je z vsemi potrebnimi informacijami postregla nadvse prijazna gospa. V drugih bosanskih krajih sva namreč pogosto doživela, da so bili med vikednom vsi turistični centri zaprti ali pa so delali le v soboto do dvanajste ure opoldan. In ker je bil v petek praznik - turistična agencija pa odprta - se nama je zdelo presunljivo in občudovanja vredno. Bila sva res navdušena, kakor tudi nad tem, da so v Tuzli v zadnji vojni uspeli ohraniti džamije in pravoslavne cerkve - kar morda potrjuje slišano, namreč da naj bi bila Tuzla najbolj multikulturno mesto v BiH.

V soboto je bil čisto navaden dan; na Slovensko kulturno društvo Cankar sem uspela dostaviti slike, ko sem se poigravala in ustvarjala Picassojeve ženske like, saj se je mogoče kubističnega sloga dokaj hitro naučiti in ustvariti kakšno umetnino zase in če kdor želi - tudi za druge. V prihodnjih dneh se znova pišejo dnevi odprtih vrat SKD Cankar in smo se odločili, da bo del programa zaznamovala razstava mojih slik, drugo polovičko pa bomo obogatili z branjem poezije; zategadelj se trenutno pripravljam na interpretiranje mojih pesniških zgodb.

Danes je zelo turoben in deževen dan, ponoči je pihal veter prav skozi vse špranje; in ker živiva v zadnjem petem nadstropju bloka in imava stanovanje v dveh nadstropjih in seveda skoraj pri nebu spalnico, se je na trenutke zazdelo, da uspeva zajadrati po širnem prostranstvu vseobsegajočega neba. A sva na srečo ostala prizemljena; saj se je mnogim, ki jih od nekdaj poznam, že uspelo zgoditi in glavo v višine priviti, tako da sedaj težko pogledujejo proti zemljici naši. In vso veselje, sreča in vznesenost se me polastijo vedno znova in vsakič ko se zavem, da si svoje življenje krojim popolnoma s svojimi rokami in z lastno glavo ... ob vsem tem pa ostajam trdno prizemljena, ob vseh - zame malih in malo večjih uspehih. Upam, da mi veter pikapolonice nikdar ne odpihne.

TAKO PAČ JE

.

Že dolgo nam ni bilo tako lepo kot pred dnevi, ko smo v sarajevski gostilnici Marijin dvor predstavljali svojo poezijo slovenski literati Ivo Stropnik, Zoran Pevec, Željko Perović in moja malenkost; in se utapljali v oblačkih cigaretnega dima ter se prepuščali sanjarjenju, ki so nam ga podarile prebrane poetične zgodbe. Z roko v roki smo se podali v spoznavanje obeh svetov slovenske in bosansko-hercegovske poezije, ki sta zapisani in se bosta tudi v prihodnje beležili in dokumentirali v časopisu Republika poezije. In prav je tako; za mnoge literarne ustvarjalce, ki živijo med tukaj in tam, med Slovenijo in BiH je to odlično zaužitje obeh svetov, občutenje obeh domov.

Prihodnji dan smo se podali po lepotah Hercegovine; obiskali smo Stolac in se sprehodili med bosanskimi stečki oziroma nagrobnimi spomeniki. Seveda nismo mogli zaviti mimo tamkajšnjih majhnih gostilnic, kjer smo se okrepčali z domačo rakijo in prebudili s črno kavo, za spominek pa si priskrbeli še domače rdeče in belo vino. Pot nas je peljala naprej v Počitelj, kamnito mestece s prečudovitim pogledom na zeleno reko Neretvo, ki je mnogim domačim in tujim umetnikom od nekdaj predstavljal vir ustvarjalnega navdiha. Za piko na i pa smo v večernih urah prisopihali še na kamnite stopničke Starega mosta v Mostarju, ki je počival v tihoti in miru, saj ni bilo tod nikogar; mi smo bili njegovi edini gostje.

Slovenski in bosansko-hercegovski pesniki so se družili še na Tretjih novosarajevskih književnih srečevanjih, v okviru katerih so slovenski literati predstavili revijo Rp. Lirikon, v branje pa smo lahko dobili še zbirko pesmi Euroorientacije in Bosansko pero, ki je letos na svoje strani zajelo okrog 120 pesnikov iz 18 držav.

In vsa ta srečevanja so se začela z Željkom Perovičem, ki se je pravzaprav pred tremi leti odzval povabilu Senade Smajić na tovrstno prvo srečanje, ki se je izkazalo kot zelo pozitivno in privlačno. Potekalo pa je v Travniku, kjer je Perovič prvič spoznal Ibrahima Osmanbašića, ki pa ga je že prihodnje leto pozval na tovrstno kulturno manifestacijo v Sarajevo. Željko me je seznanil, da je prvo leto na prireditvi sodelovalo sedem avtorjev iz Slovenije, drugo leto okrog dvajset, letos pa vsi prevedeni in objavljeni niti niso mogli priti (saj jih je bilo že okrog trideset).

Za tukajšnje sarajevsko življenje lahko rečem, da mi je prav priraslo k srcu. Moje mesto ob Dravi je res lepo, ampak prav tako lepo je tudi v Sarajevu. In ko bom spet veliko v Mariboru, bom najbrž pogrešala sarajevski utrip ... tako pač to je.

UTRIP UMETNIŠKEGA

Pred dnevi je bila v sarajevski galeriji Novi Hram odprta razstava slovenske umetnice Petre Varl, ki je name naredila poseben vtis domačnosti in prijetne sproščenosti. Slikarka je obiskovalcem na ogled postavila svoje črno-bele risbe z istoimenskim naslovom razstave, v kateri smo se lahko dotaknili vsakdanjega življenja ter se srečali prav z vsakdanjimi dogodki, ko vzpostavljamo in gojimo odnose moški - ženska, starši - otroci, klišeji - rušenje klišejev ... Čeprav ponavadi odprtje tovrstnih prireditev traja kratek čas, smo se tokrat zapletli v prijeten pogovor, izmenjavo mnenj in izkušenj, sploh pa zanimivih dogodivščin o najinem življenju v Bosni.

V dar sem s posebnim posvetilom dobila pesniško zbirko Otožne rože, ki mi jo je poklonil pesnik in pisatelj Miha Remec, s katerim sem sodelovala tudi pri ustvarjanju moje knjige otroških ugank Premetanke brez zanke. V posvetilu zapisano - naj mi pesmi iz polovice prejšnjega stoletja zazvenijo v duši z znanim napevom, ki vsečasno druži ljubezensko pesništvo - sem iz srca sprejela in se potopila v branje Remčeve mladostniške poezije. Spremljali so me vzneseni, prijetni, posebni, vzvišeni občutki, zatorej so me verzi vedno znova sproščali in mi vlivali neko posebno energijo, ob kateri sem začutila dovolj moči in poguma, da o pesniški zbirki, tako globoki in čustveni, napišem nekaj besed. Tako sem se prvič preizkusila v pisanju recenzije, kjer je pravzaprav roka pisala, lepo in tekoče, saj so bile moje misli tokrat le prevodniki duše, ki je svobodno in sproščeno narekovala besede, ki so dobile svojo ustaljeno podobo na papirju in bodo v prihodnjih dneh nadaljevale pot v uredništvo revije za kulturo in literaturo.

Vsak dan se nam dogajajo zgodbe, v katerih nastopamo kot glavni junaki ali bolje rečeno osebe, saj smo tako poraženci kot zmagovalci. In če bi beležili le drobce našega vsakdana, bi lahko bili vsi pisatelji, bilo bi branja na pretek in še veliko več nepozabljenih trenutkov.

Foto: Petra Varl, Lady smoking and drinking (risba)

OD SMRTI TITA DO SMRTI JUGOSLAVIJE

.

Predstavitve knjig so mi zadnje čase resda zlezle pod kožo. Zmeraj sem imela rada literaturo, saj se v nasprotnem primeru najbrž ne bi odločila za študij slovenskega jezika in književnosti, sploh pa nadaljevala s podiplomskim raziskovanjem književnosti. Pa vendar sem zadnje čase zelo intenzivna raziskovalka in tipalka vsega novega in svežega, kar seda na knjižne police.

Posebej zanimiva je bila predstavitev knjige Od smrti Tita do smrti Jugoslavije, predstavljena v sarajevskem Bošnjaškem inštitutu, z uvodnim pozdravom Miroslava Mojžite, veleposlanika Republike Slovaške v BiH.

Pred menoj je sedela starejša gospa, no, vsi udeleženci predstavitve so bili kar precej starejši od naju in nekak ne morem verjeti, da mlajše, moje generacije ta tematika sploh ne zanima. Meni osebno je sama novica o predstavljanju tega zgodovinskega izseka zelo pozitivno in privlačno izzvenela v čustvih in prepričana sem bila, da mi poslušanje ne uide, saj sem bila rojena torej v zelo zanimivem času - leta 1977 - bila sem pionirka in skorajda - malo je manjkalo - pa bi bila prejela tudi naslov Titove mladine, kar pa žal tam nekje v mojem sedmem razredu ni bilo več mogoče, čeprav se dobro spomnim, da sem si to strašno želela. Moja soseda je bila dve leti starejša, zato je tedaj že bila mladinka, jaz pa sem na ta slavnosten dogodek v osnovni šoli še kako nestrpno čakala, a ga ne dočakala. No, sedaj je vse - kakor je videti - že zgodovina in se o tem že lahko bere v knjigah. Želela sem povedati, da se je tudi gospa čudila, češ da sem tako mlada in da me Titova Jugoslavija sploh zanima. Pa sem ji z vso gotovostjo pritrdila, da me ta tema zelo privlači, saj sem bila rojena v nekdanji državi SFRJ; torej so v njej zapisani tudi moji prvi koraki.

In občutek je bil poseben. Človek se nekak čuti, da je sooblikoval nek drobec, moment, utrinek v času, katerega vzpone in padce sedaj proučujejo profesorji, zgodovinarji, politiki, diplomati in drugi strokovnjaki ter pripovedujejo o obdobju, v katerem si resda naredil šele prve korake in se podal v otroški svet domišljije, si pričaral popolnoma drugačen, nerealen svet, ko si v vrtcu prevažal punčke in vozil avtomobile ter se igral mame in očete. Kot odrasli pa ta svet zdaj sprejemaš popolnoma drugače, saj si ga razlagaš z vsem svojim vedenjem in vključuješ kulturno-zgodovinske in družbeno-politične vzorce, s katerimi si predstavljaš pravzaprav odrasel svet svojega otroštva.

V Sloveniji knjiga ni bila deležna zanimanja za prevod v slovenski jezik, čeprav je prevedena v bosanščino, angleščino, nemščino, češčino in italijanščino, torej je prepotovala veliko poti in se zanjo bolj zanimajo drugi narodi, kakor pa mi Slovenci, ki smo bili vsekakor del tega zgodovinskega trenutka, in hočemo ali nočemo, dejstvo je, da smo bili del velike SFR Jugoslavije.

Foto: Katakombe v Jajcu, kjer je Tito nekaj časa živel in deloval med 2. svetovno vojno (Manja Žugman Širnik)

SLOVENCI V BIH

.

Tako se zgodi, da se Slovenci, živeči izven meja naše zelene dežele, med seboj tudi družimo in se udeležujemo prireditev, ki jih za nas vestno pripravlja Slovensko kulturno društvo Cankar. V začetku oktobra so v sarajevskem zgodovinskem muzeju priredili razstavo o Slovencih v BiH z naslovom Od zabrisa do prenove identitete, kjer sem prebrala, da mešanje slovenskega prebivalstva z bosanskim sega daleč nazaj v preteklost. Razstava je obiskovalcem nazorno in celovito prikazala pregled priseljevanja, življenja, delovanja in organiziranja Slovencev v BiH v kontekstu problematike nacionalne in kulturne identitete - od potovanja pogumnega ljubljanskega notarja Benedikta Kuripečiča skozi Bosno leta 1530 še v času turškega sultana Sulejmana I. Veličastvenega pa vse do današnjih dni, ko smo začeli s pisanjem zgodovine Slovenci, ki danes ustvarjamo in živimo na tleh bosanske države. Dokumentarno razstavo je zasnoval Stanislav Koblar, realizirana pa je bila s pomočjo Urada Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu. Svečano jo je odprl Andrej Grasselli, veleposlanik R Slovenije v BiH.

Tudi zadnji teden se je kar naprej dogajal. Za SKD Cankar sem oblikovala in napisala program prireditve, ki so bo odvila ob dnevu reformacije. V ta namen sem se spet za nekaj trenutkov potopila nazaj v študijska leta, ko sem spoznavala življenje in delo našega velikega reformatorja Primoža Trubarja. Potrebno ga je bilo znova obuditi in priklicati v spomin. Ko sem programu naredila še piko na i, sem imela dobršen razlog, da obiščem kulturno društvo in izročim postorjeno. V prijetni družbi in na toplem smo gospe razvile pravi debatni krožek, ki se je od jutranjih ur prevesil kar tja v poldan in naznanil čas, da bomo morale nadaljevati vsak svojo pot. Vsakič pa je zanimivo spoznati - še posebej v tujini - majhnost tega sveta. Gospe so mi povedale, da poznajo marsikaterega mojega nekdanjega ali sedanjega profesorja, saj je marsikdo gostoval v slovenskem društvu ter se seznanil z njegovim delovanjem. In seveda, jasno je, da so bili med temi ljudmi raziskovalnega duha tudi moji učitelji. Mi, učenci, pa stopamo po njihovi poti včasih vedoč vnaprej spet drugič pa popolnoma spontano. Tako v izbranih trenutkih nadaljujemo z življenjem nekega življenja, se na usodnih stičiščih srečujemo in znova oddaljujemo, da nam - če nam je dano - življenje spet nakloni srečanja na razpotjih naših življenjskih poti. Kolikor bolj so ta nepričakovana, toliko bolj vznemirljiva so - vsa velika radost za nas, ki odprtih rok sprejemamo izzive, sploh pa dajemu temu nek velikorazsežen poudarek.

Že dobra tri leta in pol sodelujem in soustvarjam s Slovenskim kulturnim društvom Cankar v Sarajevu, in tamkajšnje gospe mi rade popihajo na dušo in mi povedo, da vse naredim takoj in dobro, v zameno pa ne želim prejeti nobenega plačila. Da. Prepričana sem, da človek dela dobro in sploh popotno takrat, ko dela z dušo in srcem, sploh pa z nekim višjim ciljem. Na tokratnem obisku pa so me člani posebej presentili, saj so mi v spomin na prijetna druženja in uspešno sodelovanje poklonili knjigo z naslovom Galerija likovnih samorastnikov Trebnje, saj je v njeno vsebino vključena tudi svetovno znana slovenskega umetnica Irena Polanec, ki je za mojo prvo pesniško zbirko Naplavine duše oblikovala naslovnico in jo zaznamovala z večno Evo.

SARAJEVSKI GOVOR

.

Pretekli dnevi so v moje življenje znova prinesli ustaljeni ritem sarajevskega utripanja. Prestolnica BiH je resda mesto, v katerem se nenehno kaj zanimivega dogaja, in če se odzoveva še mnogim povabilom na kulturne in druge prireditve, se zdi, da naju čas pravzaprav nenehno prehiteva in se ga vedno znova trudiva ujeti.

Kljub temu da trenutno delujem, ustvarjam in si razporejam čas popolnoma svobodno, se mi vedno bolj dozdeva, da sem le še sto na uro zaposlena, da diham s polno paro in stegujem roke k nebu ter grabim prosti čas, ki mi ga vedno bolj primanjkuje, saj se iz dela le še potapljam v novo ustvarjanje. In čeprav vse, kar počnem, počnem z dušo in telesom, torej dobro in celovito, ker ne maram polovičarstva, torej z veseljem, nekim posebnim pričakovanjem končnega cilja in presenetljivostjo nad vedno novimi izzivi, ki mi jih ponuja življenje, sem navsezadnje zadovoljna, da mi je trenutno početje pravzprav dano.

Pred dnevi se je v kulturnem centru odvijal 2. oktobrski salon knjige, ki je potekal skorajda vzporedno s frankfurtskim, ki bi ga enkrat v prihodnosti neznansko rada obiskala. Na stojnicah sem lahko prijela v roke knjigo v srbo-hrvaščini in bosanščini, ugotavljala in prepoznavala razlike med jezikoma, ki jih na prvo slišanje morda uho sploh ne zazna, a sčasoma človek ugotovi, da se med njima pojavljajo in tudi nastajajo vedno večje razpoke, saj je bosanski jezik vedno bolj podvržen vdiranju in sprejemanju turcizmov, ki jih je včasih celo preveč. Ko sem govorila z gospo, ki piše nemške učbenike za osnovne in srednje šole, mi je zaupala, da je delo vedno bolj težaško, sploh pri prevajanju nemških besed v bosanske, saj se velikokrat zgodi, da jo popravljajo, da kakšno nemško besedo zapiše oziroma prevede v srbsko, drugič spet v hrvaško, tretjič jo sprva zadene in zapiše v bosanskem jeziku; skratka večkrat pa se zgodi, da ji dopolnjujejo jezik, za katerega se ji zdi, da se ga mora spet na novo učiti in spoznavati. Pravi, da se na trenutke počuti, kakor bi se bila odločila za učenje tujega jezika, ne pa jezika, ki ga govori od malih nog.

O povojnih jezikovnih spremembah so govorili tudi profesorji s sarajevske filozofske fakultete (Senahid Halilović, Ilijas Tanović in Amela Šehović), ki so pred dnevi v Akademiji znanosti in umetnosti BiH predstavili knjigo o sarajevskem govoru in bosanskem jeziku z naslovom Govor grada Sarajeva i razgovorni bosanski jezik. V knjigi so predstavljena raziskovanja glasov, akcentov, morfologije, sintakse in leksike. Knjiga bo v prihodnosti predstavljena tudi na ljubljanskem slavističnem kongresu. Trenutno je moje domovanje v mestni četrti Bistrik, oddaljeno pet minut hoje od znamenite Baščaršije, zategadelj mi je bilo v knjigi zanimivo brati posebnosti govora, ki se govori na tem področju. Kot zanimivost – zmeraj mi je beseda musaka zvenela bolj grško – pa sem se tudi o njej poučila, da je v bistvu turcizem. Zanimivo je brati, da ima tod vsaka mestna četrt svoj govor.

Na koncu zmeraj spoznamo, da nam vsak nov korak prinese presenečenja, nova spoznanja in nove izzive. In tako – če smo vsaj malo izzivalne narave – si rečemo le ''Sprejmi vse, kar ti ponuja življenje.'' Zategadelj je vredno spoznavati tudi naše nekdanje sorojake, njihovo življenje, delovanje, njihove navade in običaje. Včasih se poskusimo vživeti v kakšno posebno obdobje, v spoznavanje muslimanskih praznikov, ob tem pa se resda radi prepustimo gurmanskim užitkom, ki jih je v južnih krajih zmeraj na pretek.

NA MEJI

.

Včeraj smo postali - če drži kakor za pravega Slovenca vzpon na Triglav - pravi Bosanci :)) Kljub nedelji smo se postavili na noge že v zgodnjih jutranjih urah. Budilka je zazvonila in nas spravila pokonci že ob petih zjutraj, ob šestih pa smo se odpravili na pot v smeri Nacionalnega parka Sutjeske. Vožnja po ovinkasti in malček razdrapani cesti nas je dokaj hitro pošteno prebudila, na poti smo srečali kar nekaj zapuščenih in osamljenih psov, ki jutranje druženje zaznamujejo ob ali kar na cesti.

Obetal se je lep sončen dan. Sprva smo bili malček zaskrbljeni, saj je nad okoliškimi hribi potovala meglica, a po nekajurnem dvigu se je ta izgubila in na planoti se je pokazala čista vedrina modrega neba in toplih sončnih žarkov.

Iz prtljažnika smo vzeli opremo, planinske čevlje in nekaj sendvičev ter vode in se odpravili na pot, fanta sta se odpravila na najvišji bosanski vrh Maglić, ki leži na 2386 metrov nadmorske višine, dekleti pa sva se počasi podali po mokrih in malce spolzkih tleh navzdol proti Trnovačkem jezeru. V žepu sva imeli pripravljen potni list, saj je jezero prav na meji med Bosno in Hercegovino in Črno Goro. Spust je trajal dobri dve uri, spremljala naju je psička Gana, ki se je skrbno ozirala nazaj k nama in naju pazila, da se kje ne izgubiva. Ko sva prispeli do jezera, se je ob njem nekaj nadobudnežev predajalo užitkom ribarjenja, tu in tam je iz vode poskočila kakšna ribica, Gana se je z neznanskim veseljem zapodila v vodo, midve pa sva sedli na bližnjo skalo, se greli na soncu in predajali umirjajoči tišini in blagemu šelestenju jesenskega listja. Da ne bi brezskrbno zaspali, sva se kaj hitro postavili spet na noge in se sprehodili okrog jezera. Sprva se nama je zdelo, da je majhno, a sva za obhod okrog njega potrebovali dobro uro in pol hoda. Vedeli sva, da naju čaka še kar zahtevna pot nazaj do parkirišča in da naju ne sme dobiti večer, zato sva se podali na pot, ki naju je strmo peljala do avtomobila. Pri spuščanju sva se imeli kar dobro, malček sva čutili kolena, strma steza pri vračanju pa naju je pošteno utrudila. Ne samo kolena, čutila sem prav vsako mišico. To je bil velik zalogaj, če človek ni vajen rednega planinarjenja. Pa se odloči - kakor mi - da bo kar naenkrat šel in vztrajno gre. Do konca.

Narava je bila prečudovita. Nacionalni park je čist, svetel in jasen. Opazovali sva Maglić, ki je bil enkrat ves ujet v meglico, spet drugič popolnoma obsijan s soncem. V fotografski objektiv sva ujeli nekaj zaščitenega rastlinja, opazovali encijan, se srečali z lisico, še sreča da od daleč (iz avtomobila) ter bili predvsem zadovoljni z najinim podvigom. V poznih popoldanskih urah sva se s fantoma dobili pri avtomobilu in se odpravili proti Sarajevu. Ob šestih je že počasi začel padati mrak, v avtu smo vsi utrujeno molčali, tu in tam zatisnili oči in sanjali o hrani, ki jo bomo zdaj zdaj z velikim užitkom pospravili s krožnika.

Vsi zadovoljni, zdravi in v enem kosu smo se vrnili domov ter si z nekim posebnim in vzvišenim občutkom ogledovali pečat Maglića, najvišjega vrha Bosne in Hercegovine.

PREMETANKE

Premetanke brez zanke

Letošnji september je bil prav poseben, saj je izšla moja druga knjiga z naslovom Premetanke brez zanke. Miha Remec, pisatelj in član Društva slovenskih pisateljev, mi je - med drugimi profesorji slovenskega jezika in književnosti ter pisatelji - za knjižico podaril naslednje besede (pa naj dodam le izsek pisateljevega mnenja): "Uganke imajo že od nekdaj svojevrsten čas za otroke vseh starosti; so izziv njihovi bistroumnosti in znanju, dišijo po skrivnostih, skritih v besednih igrah, katere jim pripravijo tudi presenečenja. Zato dandanašnja mladež, ki že zgodaj obvladuje računalniško vsevednost, še vedno rada vzame v roke knjigo, v kateri se zaplete v reševanje ugankarskih zank/ ...'' Vsekakor sem tega mnenja bila tudi sama, ko sem prijela v roke pisalo in se začela zabavati z besedami, jih obračati in premetavati vse dokler nisem zapisala za uho prijetne rime in jih zvrstila v primerno zaporedje, ki hkrati kliče z željo po še in malček diši tudi po združevanju prijetnega s koristim. Vsekakor pa je pomembna tudi vidna podoba ugankarskih zank, za katero je poskrbel priznan slovenski ilustrator Matjaž Schmidt, letošnji nagrajenec in dobitnik Levstikove nagrade.

NAPREJ IN NAZAJ

.

.

Včeraj sva se za kratek čas poslovila od morskih radosti in se vrnila v bosansko prestolnico. Vmes sva se v poznih večernih urah ustavila v Mostarju, kjer vedno rada za hip postaneva in se sprehodiva po njegovih uličicah, ki pa so bile včeraj polne turistov. Iz stojnic so se ob soju uličnih luči svetlikali drobni spominki in nakit, ulični vrvež pa je spremljalo žuborenje zelene reke Neretve. Potem sva nadaljevala v smeri Sarajeva. Nič kaj preveč nama ni bilo tožiti se, da je konec dopusta, saj imava v mislih že podaljšane vikende, ko se bova v septembru spet večkrat odpravila proti morju in Pelješcu in se predajala morskim užitkom. Vmes bo potrebno postoriti še nekaj reči, udejanjiti nekaj že pred počitnikovanjem zastavljenih ciljev, pričakujem še izid knjige, napisati pa bom morala še eno zanimivo seminarsko nalogo. Tema je privlačna, tako da bo tudi pisanje nekako steklo. Na voljo imam dobre tri tedne, torej časa več kot dovolj, da stvari izpeljem kot je treba.

.

Jutri odrineva proti Banja Luki, kjer ostaneva še nekje do začetka septembra. Vmes naju bosta prišla obiskat moja starša, oglasil se bo še Boštjanov brat, na tamkašnjem slovenskem društvu sem prav tako dogovorjena za srečanje s Slovenci, v muzejskih prostorih pa je na ogled še zanimiva razstava slik avtorja Alojza Ćurića, ki si jo nadvse želim ogledati. Torej, dejavnosti ne zmanjka.

.

Počasi bova začela sestavljati mozaik o zanimivostih naslednje države oziroma popotovanja, ki ga imava v mislih in bo na sporedu še to leto; tako da bo potrebno najti in preštudirati literaturo in poiskati drobne zanimivosti za raziskovanje. Tokrat se nama bosta pridružila še slovensko-ameriška prijatelja Valentina in Roger. Datume smo že uskladili in upam, da nam nič in nihče več ne pride do živega. Vsekakor pa imata ta dva v mislih še eno idejo - smučanje, in tudi to še letos. No, in potemtakem srčno upam, da bom božič in novo leto preživela doma za pečjo, v miru in na toplem ... s komerkoli ali brez kogarkoli.

.

Tako, vsako leto greva s Pelješca naprej in zmeraj najdeva priložnost, da se vrneva nazaj ... tako bova storila tudi letos.

.

PO ODISEJEVIH POTEH

Pred dnevi sva se odpravila na enega najlepših jadranskih otokov – na Mljet. Z najinim motornim štirikolesnikom, ki je dobršen čas počival, sva se – za počitniško poležavanje – v zgodnjih jutranjih urah odpeljala v Trstenik, odkoder sva s privatno ladjico, ki ima za seboj že veliko kilometrov ribiških poti, zajadrala proti nacionalnem parku, za katerega legenda pravi, da je pred davnimi časi morje na ostre mletske skale naplavilo starogrškega junaka Odiseja, kasneje pa še apostola Pavla. Tako kot je usoda na otok prinesla Odiseja, tako sva tudi midva za hip postala in počila na kamnitih tleh tega prečudovitega otočka, kjer te očara nedotaknjenost narave, čist zrak, kristalno čisto morje, gostoljubnost domačinov in sprehajanje po senčici, ki jo daje borov gozd. Prav nič ni težko vzeti pot pod noge in se navduševati nad raziskovanjem tega skrajno južnega hrvaškega kotička, ki privablja mnogo turistov; med njimi je bilo letos slišati celo veliko ruske govorice.

Razen naravnih lepot je tod najti tudi številna arheološka najdišča. O minulih časih priča uvala Polače, kjer je najti ostanke rimske palače izklesane v kamen. Na tem mestu stoji že od 2. stoletja. Svoj čar daje še starokrščanska bazilika, največja in najlepša med številnimi cerkvicami na otoku.

Posebej pa se prileže počitek na popolnoma svojem kotičku ob morju, namakanje v Malem ali Velikem jezeru, kjer lahko človek svobodno uživa pod milim nebom, se nastavlja soncu, posluša ščebetanje ptic v borovem gozdičku in se predaja nežnemu božanju blage sapice vetra ter brezmejnemu dopustniškemu sanjarjenju. Prav zagotovo lahko polna barvnih vtisov zaključim, da se ni čuditi, da je tod od nekdaj našlo svoj navdih za ustvarjalno življenjsko pot mnogo umetnikov, književnikov, skladateljev in arhitektov.

S ČEFURJI NA DOPUST

Že dolgo si prigovarjam, da je treba vzeti v roke večkrat nagrajeno knjigo, Vojnovićev roman Čefurji raus. In si v spomin zapisati svoje občutke in misli, porojene ob njenem prebiranju. Knjigo sem kupila pred kratkim. V Sarajevu sem se v knjigarni Zoro udeležila predstavljanju knjige, ki nosi bosanski naslov Čefurji napolje; za katerega se mi osebno zdi, da bi lahko obdržal čisto svoje ime, kakor je zapisano v izvirniku, saj tudi besede raus ne najdemo v slovenskem besednjaku; pa vendar je dovoliti, da ostane po zamisli avtorja ali pa prevajalca. Najdemo pa v SSKJ besedo ravs, ki je razložena kot spopad ali pretep, zlasti s potegovanjem krempljev, zob po nasprotniku …

In sem si na dopustu privoščila spopad z Vojnovićevimi čefurji. Na balkonu, ob morju in soncu, nekaj kilometrov južneje od njihove domovine, ki jo pravzaprav lahko označim kot moj drugi dom, ki se mi naslika s popolnoma enako pisanimi in duhovitimi prikazi, kot je to storil avtor v knjigi: »/Bosna je država, v kateri ti lahko ovce prečkajo glavno cesto v državi./ … /Bosna je država, v kateri te policaj ustavi zaradi prehitre vožnje, ti grozi s sodnikom za prekrške, potem pa reče:»Sam sa sobom vidi, kolika bi ti bila kazna, samo vodi računa, da smo nas dvojica!«/ … /Bosna je država, v kateri vsi pijejo kapučino, ker nikoli ne veš, ali moraš naročiti kavu, kafu ali kahvu./ … /Bosna je država, kjer ti doktorji napišejo zdravila na listek, ki ga potem pošlješ sorodnikom v Nemčijo … kjer ljudje težje dobijo vizo kot diplomo, a jim viza tudi bolj koristi.« (Vojnović, Čefurji raus, 2008: 172–173). Ja, in vse to je še kako res. Knjiga je po besedah Vlada Žabota »izjemen tekst za dober film, vendar literarnost, ki je specifika literarnega početja, roman nekako zaobide ali jo celo ignorira./ … /Strinjam se, da prinaša nekaj novega, ne verjamem pa, da prinaša literarno kvaliteto. Verjamem, da prinaša kvaliteto, ki razširja duha in percepcijo Slovencev osvežuje ali plemeniti, a ko gre za diferentio specifico literature same, ne vem, ali je tako zelo močan, da presega druge.« (Delo, Sobotna priloga, 1. avgust 2009: 40). Sama o tem ne želim soditi, saj mnoge avtorje, domačega in svetovnega porekla, nekatere prvič, druge vnovič, odkrivam, prebiram, tehtam, premlevam, gnetem, sestavljam, literarne kritike pa nisem najbolj vešča (morda zaradi mojega perfekcionizma – nikoli nisem tako dobra, da ne bi mogla biti boljša) … Vsekakor pa velja, da so kriteriji za dobro besedilo lahko med ljudmi popolnoma različni, presoji namreč poseben poudarek daje tako razgledanost kakor seveda tudi strokovnost tistega, ki literarno delo vzame pod drobnogled. Nekateri pa se pri tem zadovoljijo le s statističnimi podatki, na podlagi katerih ugotovijo, katero je najbolj brano delo, hit poletja, na osnovi tega pa preprosto zaključijo, da je tudi najboljše.

Knjigo sem prebirala med počitnicami; zatorej sem si jo privoščila na popolnoma lahkoten način, nekaj branja kar tako, za dušo, smeh in sprostitev, z glavo na zabavo, za goli užitek ob prepoznavanju že znanega in pričakovanega, za knjigo, ki je dopolnila moj dan.

Kot slovenistki bi mi predstavljala izziv primerjava izvirnika in prevoda v bosanski jezik; koliko je v prevodu ostalo tistih jezikovnih utrinkov, pristnih čefurskih, značilnih za življenje Čefurja na Fužinama (besed, fraz, rekel …) Zanimivo bi bilo branje sveže napisane knjige in v njej predstavljeno življenje Janeza v Bosni.

No, morda sem komu namignila z željo po še.

LENARJENJE.COM

.

.

Poležavanje na plaži; ob kamnitem pomolu, na katerega so privezani mali in veliki čolni, moderni, luksuzni, popolnoma očiščeni, vseh možnih barv in oblik, zraven njih pa tisti skromni in ljubki, večinoma beli, namenjeni predvsem ribištvu in preživetju, šele nato pa razvajanju z željo po iskanju najbolj skritih in s peskom pokritih morskih kotičkov; telo se predaja božanju toplega vetra, ki se poigrava z brisačo pod glavo, da na levi in desni poskuša s svojim nemirnim vihranjem, s svojimi konci, ki se vztrajno dvigajo in se vedno znova in znova znajdejo na golih tleh; končiči prstov se dotikajo razbrazdanih tal in po njih pazljivo tipajo v ritmu, ki ga na uho prinaša blago sozvočje šumenja morskih valov in ščebetanja belih galebov, ki preplavljajo sinje nebo in se zaletavajo v terasasto korčulansko obalo ter se v parih vračajo spet na domač pelješki pomol, kjer za trenutek počijejo in znova ponovijo igro z vznesenim zaletom proti razlitim ovčicam, ki se pasejo na prostranem nebu; blaženi spokoj prekinjajo glasovi otrok, včasih glasni, včasih spet tihi, kakor jih prinaša sapica vetra, včasih blaga, včasih spet sunkovita; prav taka je tudi trmasta, muhasta in vztrajna pista deskarjev, začetnikov in profesionalcev, mladih in malo manj mladih, ki razbijajo morske valove in se v zankah ali brez s pisanimi jadri približujejo sosednjemu otoku in se vedno znova vračajo na točko, odkoder so zaznamovali svoj začetek; sem in tja se lahkotno pozibavajo palme, ki mahajo s svojimi različno dolgimi zelenimi peresi in se sklanjajo nad postavljene domove prišlekov, ki so tod našli varno zavetje; včasih nanje sede tudi črn kos, ki je stalen obiskovalec vinske trte, speljane nad najino teraso, ki se je v vseh letih najinega dopustovanja že precej razbohotila in daje prijetno senco, najinega gosta pa obdari s pregrešno sladkimi in polnimi grozdi, da se kar vrača in vrača; na okrogli mizi čakajo različni časopisi, revije in knjige, ki jih prelistavava, prosto prebirava, naprej in nazaj, brez določenega prostora in časa, se predajava in vživljava v sočne zgodbe z vznemirljivimi začetki in presenetljivimi konci … in se preprosto prepuščava užitkom, ki jih riše čas brezskrbnega dopustovanja.

.

S TANJO

.

Lepo je, če človek najde prijetnega in iskrenega sogovornika, sploh pa, če mu v življenju pride tako nepričakovano naproti, kakor se je to zgodilo meni. Povsem neplanirano in nenadoma, ko sem se bila v hipu primorana odločiti, da vzamem s seboj najnujnejše stvari in odidem iz rojstnega kraja, na katerega sem bila zelo navezana, kjer sem imela prijatelje tako tiste iz osnovne, srednje šole kakor tudi s študentskih časov. In ko je prišel čas, da se končno le postavim popolnoma na svoje noge in zaživim lastno življenje ter se soočim z dobrim in slabim, kar človeku nameče na pot usoda, sem si rekla le: ''Sprejmi selitev in prvo zaposlitev kot izziv in kot novo pot, ki se šele začenja in ki jo v neki meri lahko oblikuješ in usmerjaš tudi popolnoma po svojih lastnih zamislih ... '' In po trdni odločitvi - čeprav v svoji notranjosti še zmeraj nekoliko majavem občutenju - sem odšla na pot, ki se ji dejansko lahko reče samostojno življenje.

.

In Ljubljana mi je naslikala resda prijetno presenečenje, občutenje je bilo naenkrat domače, nova služba in tamkašnji ljudje so me popolnoma in sprve lepo sprejeli in takšnemu občutku, ki zadene človeka tako naenkrat in še posebej na prvem službovanju, lahko človek reče le, da je res mega fantastičen (ali pa ga morda niti ni mogoče izraziti z besedami). In še dandanes so spomini živi, živijo in nas povežejo na razpotjih naše poti. S prvimi sodelavci še danes ohranjamo vezi, tako ali drugače, ... Pokramljamo v živo ali po telefonu, si izmenjamo misli in dogajanja po spletni pošti, se preberemo na razglednicah in tako na nek način potujemo skupaj skozi čas.

.

In Tanja me je nadvse prijetno presenetila. Srečava se vsako leto junija. Ona ima rojstni dan konec maja, jaz pa v začetku junija; tako sva si začrtali, da bova osebni praznik proslavljali vsako leto v juniju, si takrat privoščili kaj dobrega za pod zob in malo pokramljali za nazaj in za celo leto naprej. In tako je vsa leta tudi bilo; dokler se nama zaradi obveznosti letošnji junij ni 'sfižil' in padel v vodo. Pa se nisva dali. Tanja je imela cel kup službenih obveznosti, jaz pa selitev iz Sarajeva v Banja Luko; ob tem iskanje stanovanja in še cel kup malenkosti, ki vzamejo veliko časa. In sva obe verjeli, da naju nič ne more ustaviti. In Tanja je kot blisk sporočila, da prihaja jutri v Banja Luko na avtobusno postajo ... kar nisem mogla verjeti. In vse to za naju. Pot, le dan in pol druženja v Banja Luki in vrnitev v Ljubljano. Ma, sem si rekla - je pa res od sile. Lepo je, ko začutiš sočloveka in najdeš iskrenega sogovornika, takšnega, ko se ti ni treba pogovarjati le o vremenu in obirati in čenčiti nekaj neoprijemljivega, kar tjavendan, ampak se lahko dotakneš tudi globjih življenjskih tem in razglabljanj ... in ti je ob tem prijetno in se počutiš tako polnega oziroma popolnega. In vsekakor je najino enkrat-letno druženje nekaj posebnega, pristnega, nadvse prijetnega ... Tako sva pretekli dan krožili po Banja Luki, si privoščili dobro kosilo, se osvežili z naravnim pomarančnim sokom, okušali pravo bosansko kavo, se nastavljali soncu - ko so se vsi nekje skrivali v senci ali za domačimi zidovi - krožili po Kastelu in spoznavali njegovo zgodovino, si ogledali gradnjo znamenite Ferhadijine džamije, se hladili v Banskih dvorih, se fotografirali pred mogočnim hramom, pravoslavno cerkvijo, ki je letos zablestela v vsem svojem sijaju ... in si privoščili klepetanja, v majhnem mestecu, kjer naju nihče ne pozna, kjer sva bili pravi turistki in kjer si naju nihče ni dovolil motiti.

.

Tanjin obisk je bil naravnost presenečenje in na podlagi katerega lahko zaključim, da je lepo, če začutiš človeka in najdeš sogovornika ter utrdiš vezi ... in si preprosto rečeš: ''Nič naju ne ustavi.''

BANJA LUKA

.

.

Pred časom sva se preselila v Banja Luko, kjer bova nastanjena približno mesec in pol. Tako je na vrata potrkal spet nov izziv, nova raziskovanja mesta in njegovih prebivalcev. Temu je bilo za dobrodošlico dodanega še malo hotelskega razvajanja z jutranjo kavo in bogatim zajtrkom, ki pa se ga človek - če predolgo traja - tudi hitro naveliča in se v misli kaj hitro prikrade želja po domače izbranih kuharskih receptih.

Banja Luka je majhno mesto, tako da ga lahko človek prehodi v dnevu ali dveh. Med spomeniki preteklosti in sedanjosti lahko povjugaš v popolnem miru, tu in tam te v tej neznosni poletni vročini pozdravi kak mimoidoči domačin, ki se je pravtako odločil izgorevati na soncu in migljati s plastenko vode v rokah kot bi gledal tiktakanje urnih kazalcev in hitel nasproti prišleku z vsemi možnimi nasveti in pripravljenostjo pomagati. Po prvih nekaj bežnih vtisih lahko rečem, da so tukajšnji meščani res prijazni in dobrosrčni. Domačinke namreč povedo, da turisti v BiH večinoma ne zaidejo v Banja Luko, tako da so vsakega novinca, ki se odloči raziskati njihovo mesto, zato še toliko bolj veseli.

V BiH živim že nekaj let in to bosansko državo z zanimanjem odkrivam, njena mesta, kraje, zgodovino, kulturo ... Najbolj me privlači zgodovina, prav tako pa narodno izročilo, ki je bogato zanimivih mitov in legend. Po tem ko obiščeš več predelov bosanske države in urediš misli, lahko zaključiš, da je dežela zelo raznolika, ljudje imajo zelo različne navade in običaje, vsaka nacionalnost pa v sebi skriva nekaj posebnih, specifičnih momentov, ki prišleka privlačijo in očarajo, in zaradi katerih hočeš nadaljevati s svojo zvedavostjo. Banja Luka me je presenetila s svojimi zgodbami, saj sem tukaj odkrila veliko zanimivih legend, morda mnogo več kot v drugih bosanskih krajih ... Mesto je čisto in urejeno, parki so posajeni z bujnim ratlinjem, v vsakem kotičku se sliši šumenje vode, zelenice so skrbno negovane in počesane, iz ulične svetilke ob vhodu v počivališče te pozdravlja prijetna glasba, ob kateri utegneš zapreti utrujene oči in se prepustiti popotovanju v sanje ...

V tem prečudovitem mestecu bom živela mesec dni. Našla sva si prijetno in - v teh poletnih dneh - hladno stanovanje, obdano z bujnimi drevesnimi krošnjami, ki se sklanjajo na okensko polico in pozdravljajo vsak dan sveže jutro. Prijetno je in v samem središču mesta, tako da je korak brez avtomobila lažji.

Že kmalu zajadrava proti morju, kjer si bova privoščila malo lenarjenja, da bo povratek lahkotnejši in bova spet s polno energijo in zaletom odkrivala drobcene koščke banjaluškega mozaika, ki jih bo vredno zapisati v spomin.

ČAS JE

.

No, čas je, da spet kaj napišem preden odhitim na dopust, tja na morje, izležavat na plažo, si privoščiti kakšno dobro masažo, vzeti v roke kakšno zanimivo knjigo in se preprosto prepustiti ščebetanju galebov, ki preletavajo nebo in krožijo nad morsko gladino.

Pretekli dnevi so bili zelo razgibani. Za kratek čas sva se odpeljala tudi domov, kjer sva v dveh dneh dodobra prevozila našo zeleno deželo, saj se je poročil Boštjanov bratranec, pa smo s Štajerske odšli iskat nevesto na Dolenjsko. Imela sta tradicionalno poroko, vendar začinjeno z drobnimi presenečenji, ki so se nam gostom zagotovo vtisnili v spomin v obliki dobrih idej in majcenih skrivnosti. Takšne poroke so mi všeč in se rada odzovem povabilu, saj tokrat nisem vnaprej poznala scenarija, pa je zato bila toliko bolj privlačna.

.

Pred dnevi smo v Sarajevu proslavili dan državnosti, gostili ministrico za kulturo, Majdo Širco, ter skupaj obiskali Srebrenico in prisostvovali odprtju razstave cikla Upor, znanega slovenskega slikarja Gabrijela Stupice. Naslednji dan pa smo si privoščili nekaj potepanja in raziskovanja bosanske prestolnice. Obiskali smo muzej Brusa bezistan, imela pa sem priložnost spoznati direktorja projekta Sarajevo film festival - gospoda Purivatro. Torej, zame je bilo vse novo, polno izzivov, novih in zanimivih ljudi in dogajanj.

Te dni se ukvarjam z izdajo moje naslednje knjige. Čeprav se zdi, da je zanjo oziroma za tisk vse nared, pa še zmeraj nekaj manjka ... in seveda - treba je zakrpati še vsako tisto najmanjšo luknjo, da bi bilo vse popolno. Seveda sledi še postavitev, predogled in šele za piko na i - tisk. Ampak bo treba še malo potrpeti, da se strokovnjak za tehniko vrne z dopusta. Joj, ga že nestrpno čakam.

Vmes pa me znajo ljudje tudi prijetno presenetiti. Pred dnevi mi je bilo sporočeno, da bo recenzija za lansko knjigo - pesniško zbirko Naplavine duše - objavljena enkrat v avgustu v Književnih listih časopisa Delo. Ponosna in zadovoljna sem, da po enem celem debelem letu moje ustvarjanje poezije še zmeraj živi med ljudmi. To mi daje motivacijo in moč za nadaljnje delo. In nič ni težko.

NEKAJ KAR TAKO

.

Ja, pa res nimam še prav nič napisanega za mesec junij. Včasih se mi zdi ta blog prav odveč, še posebej takrat ko sem proti večeru od dela že čist na koncu in se mi zdi, da se z zadnjimi vzdihljaji odpravljam v posteljo. Pa vendarle ga pišem. Počasi, neobvezno, tu pa tam. In pride prav. Včasih se celo sama vračam, pokukam med strani in kaj preberem oziroma preletim.

Prva polovica junija je švignila mimo kot bi mignil. Dela in neke popolnoma odveč birokracije je bilo več kot dovolj. Zdaj je vse nared za izdajo nove knjige in srčno upam, da jo bom držala v rokah konec meseca julija. Držim pesti in fige; saj - po izkušnjah sodeč - oboje pomaga.

Vmes sva si en vikend privoščila potepanje po bavarskih gradovih. Proti Nemčiji smo se v nočnih urah odpeljali z avtobusom in lahko rečem, da ga prav nisem več navajena. Z njim se že dolgo nisem vozila, tako da je moje privajanje nanj kar dolgo trajalo. Vreme je bilo prav prijetno; ne preveč oblakov in ne preveč sonca. Pravšnje za fotografiranje in raziskovanje kraljevskega razkošja ter vijuganje med bujno vegetacijo.

Potem se je kmalu zatem znova izpisal osebni praznik, ki sem ga prijetno proslavila z domačimi in na domačem vrtu. Tokrat smo si za spremembo zaželeli namesto čevapov, ki jih imamo v Bosni več kot preveč, postrvi s krompirjevo solato ... mmm, oče jih božansko pripravi, mama pa mojstrsko obdela krompir. Lahka in nizkokalorična večerja se je prilegla; sicer pa se vsekakor vedno bolj zavedam - bliža se dopust in morje - da smo z zdravim načinom življenja oziroma prehranjevanja letos že nekoliko pozni. Torej bom izgubljanje kakšnega kilogramčka več prestavila - kot ponavadi - kar na naslednje leto.

V tem mesecu praznujemo dan državnosti. Ob tej priložnosti bova povabljena na vsaj dva sprejema. Eden se obeta že v soboto, ko SKD Cankar prireja kulturni program, po tem pa druženje s piknikom. Se ga že prav veselim, saj bom srečala nekatere meni drage ljudi, s katerimi je nadvse prijetno poklepetati. Vsekakor tudi predsednico društva Sanjo. Obljubila sem ji, da bova vadili slovenski jezik, tako da ji bom tokrat dala prvo priložnost, da spregovori v slovenščini. Večkrat me je že prosila, a sem bila preveč zasedena; vsekakor pa sem človek, ki - če nekaj obljubi - obljubo tudi izpolni.

Ura je odbila pol dvanajsto in oči se mi že počasi zapirajo ... pravkar slišim še potrkavanje dežnih kapelj, to noč bo spanje nadvse melodično ... Tako, to je bilo nekaj kar tako ...

FILMSKO V MAJU

Hja, maj je bil pa res prav filmsko zaznamovan. Začeli smo ga v sarajevskem domu policije, kjer je potekal sprejem ob odprtju filmskega tedna, ki smo ga pravzaprav zaničinili s filmom z naslovom Film, ki govori. Po mojem osebnem mnenju je vsekakor vreden ogleda. Namreč človek velikokrat pričakuje - po preteklih izkušnjah - seveda srečen konec, tokrat pa je ta prav nenavaden in film s svojo posebnostjo še toliko dlje ostane zapisan v spominu. Več o njem ne bom razkrila, da bo morda še koga pritegnil k ogledu. Sodeč po sebi lahko rečem, da mi enostavno ne sede film, o katerem že vnaprej vem marsikatero podrobnost.

V tem mesecu sem spoznala plesno skupino EnKnap Group iz Ljubljane, ki je gostovala v sarajevskem vojnem teatru in s svojo predstavo navdušila obiskovalce. Nastopili so pravzaprav z dvema zanimivima predstavama Cut out in Sky. Da ne bom povedala preveč in morda za koga obisk ne bo več zanimiv, lahko rečem le: perfect in spet: vredno ogleda.

In meni dragi Cankarjevci (iz SKD Cankar) prav tako niso počivali, saj se vsako leto v mesecu maju odvijajo že torej tradicionalni Cankarjevi dnevi, letos že 17. po vrsti. V okviru teh potekajo številne dejavnosti, od športih do kulturnih; letos je bil že 17. spominski teniški turnir Jan Doršner, trije dnevi so bili zaznamovani s slovenskimi filmi Mihe Mazzinija, člani društva so se preizkušali tudi v igranju šaha, v hotelu Grand je potekal Koncert iz naših krajev - Radio Slovenija je oddajo direktno prenašal, konec manifestacije pa je zaznamovala Cankarjeva tribuna, ki je v letošnjem letu izbrala tematiko Biseri vode.

Pisatelja, režiserja in scenarista Miho Mazzinija smo tako imeli priložnost nekoliko pobliže spoznati, saj je nastopil kot gost; kjer je v obliki intervjuja podal nekoliko zanimivosti iz svojega življenja in ustvarjanja ter vse skupaj obarval z obilico humorja. Ogledali pa smo si njegove kratke filme Svobodna si, odloči se, Sirota s čudežnim glasom, Zelo preprosta zgodba, katere zanimivost je ta, da zgodbo odigrajo igralci in igralke iz različnih držav in jo seveda prilagodijo - tako da ima torej mednarodne razsežnosti in je s tega vidika zelo inovativen in domiseln projekt; od daljših filmov pa smo izbrali Operacijo Cartier; poleg te je bil predvajan še film Sladke sanje.

PO STRADUNU

.

Hja, v tem aprilskem deževnem dnevu, kakršen je danes, se prav rada spominjam najinega kratkega oddiha na Pelješcu. Kraj je postal najina že tradicionalna dopustniška destinacija. Še zmeraj je zanimiv in privlačen, ni naju razočaral ali zdolgočasil.

Kakor je pri nama že v navadi, sva se tudi letos potepala po Dubrovniku. Odkar letujeva na Pelješcu in je Dubrovnik razmeroma blizu, ga redno obiščeva in se sprehodiva po njegovih uličicah ter znamenitem Stradunu, priljubljenem sprehajališču vseh domačinov, še posebej mladih, prav tako pa tudi turistov z vseh koncev sveta. Ker je to najina turistična točka v vrhuncu poletja, ko se tod gnete na tisoče ljudi, sva bila tokrat prepričana, da bo zagotovo veliko manj popotnikov, saj je šele mesec april. Pa sva se uštela. Vijugala sva med množico tujcev, predvsem penzionistov, parkirno mesto pa sva le stežka našla. Razlika je le v tem, da sva bila tokrat veliko bolj sveža in spočita, saj naju je zmerno hladil veter, tako da je bilo razpoloženje za tovrsten potep pravšnje.

Ko sva se povzpela na razgledno točko, se je razlegel pogled daleč naokoli po dubrovniškem področju. Vse se je zdelo tako lepo harmonično stopljeno z naravo, vsa okolica, hiše s svojimi cvetličnjaki in z bujnim zelenim rastjem, stisnjene ob peščeno ali kamnito obalo. Tam v daljavi pa pomešane z grički, majhnimi polji in dolinami, pa vse še tako zeleno, neožgano od sonca. Vedno znova občudujem doline in hribe, plaže, zalive in široko morsko obzorje, galebe, ki se dvigajo k soncu in spet spuščajo k rdeči zemlji, vse, kar je darilo narave, oplemeniteno z življenjem ljudi skozi tisočletja. Velike in majhne bele vasi kamnitih hiš z balkoni, terasami in stopnišči, z rdečimi strehami, s cvetjem vseh barv, vonjev in oblik, z majhnimi vrtički, s širnimi borovimi gozdovi in sadovnjaki. Iz daljave vse izgleda neresnično, vendar je polno življenja.

KULTURNO

April je bil kar pester, na urniku in že kot vsakodnevna rutina oziroma navada se zmeraj uresniči kakšna kulturna dejavnost. Včasih je bilo tovrstnih aktivnosti nekoliko manj, enkrat na mesec je bil na programu obisk gledališča, danes pa se udejstvovanja na tovrstnih prireditvah kar vrstijo. Lahko rečem, da so mi te stvari zlezle že prav pod kožo in je to postalo zame nekaj že popolnoma utečenega in prijetnega. Ob tem pa se na vsaki udeležbi kulturnega dogodka zabavam, hkrati pa združim prijetno s koristnim, saj mi vsak tak obisk prinese tudi neko novo spoznanje. Res je prav prijetno, duševna hrana, ki jo bom gojila v bližnji in daljni prihodnosti.

Sarajevo ob 60-letnici obstoja ''JU Sarajevo Art'' prireja številne zanimivosti. Vsak lahko najde kaj zase. Tako sva v aprilu prisluhnila klavirskemu koncertu Milice Pap v Bošnjaškem inštitutu, prav tukaj tudi koncert glasbenikov Werethmuller in Leu, ki ga je priredilo švicarsko veleposlaništvo, obiskala sva gledališče in poslušala Sarajevsko filharmonijo, ob vsem tem pa sva za piko na i dodala še koncert pianistke Jasminke Stančul. Izbrala je skladbe Beethovna in Schuberta, ki so bile za uho nadvse prijetne. Moja radovednost je zavila še na odprtje 12. mednarodnega knjižnega sejma v centru Skenderija, kjer sem z navdušenjem brskala po naslovih knjig in vijugala med stojnicami. Kot vselej zvesta Mariborčanka pa me je prijetno presenetila in razveselila razstava starih in novih fotografij Maribor nekoč in danes, katere avtor je Smiljan Pušenjak, postavili pa so jo na ogled v sarajevskem zgodovinskem muzeju, in za katero sem našim prebivalcem mesta ob Dravi poklonila tudi nekaj besed v našem štajerskem časniku Večer ter tako znova združila prijetno s koristnim.

Ni kaj, zleze pod kožo - kultura in kulturno.

UŽIVAŠKO

Hja, bliža se dan brez dela, mi pa smo ga že dodobra izkoristili prejšnji vikend, ki smo si ga tudi malo podaljšali, da bi lahko dlje časa uživali na soncu ob morju v - po tolikih letih dopustovanja na istem kraju - zdaj že čisto našem Pelješcu.

Vse je bilo še tiho in mirno, tako da se je dalo v miru ležati, svobodnjaško lenariti in poslušati glasove galebov in šumenje valov. Pravi oddih. Vse štiri od sebe. In vso plažo le zase. Tu in tam je razbil tišino kakšen štirikolesnik ali pa je našo Gano pobliže pozdravil kak potepuški psiček, ki ga je najin tlesk z dlanmi kaj hitro spet napotil naprej, kamor je bil že namenjen.

Sprehodi po razgibanem polotočku v eno smer od Kučišta do Vignja ali v drugo od Kučišta do Orebiča, ki je nekoliko daljša, so nam vsem trem prav dobro deli. Sonček je sijal, a nas je na pohodu zmerno hladil veter. Sprva, ko smo se ustavili pri smerokazu, na katerem je podatek seznanjal, da je do samostana na vrhu le dober kilometer, sva se nekoliko kremžila, potem pa le ubrala pot pod noge, razvila kakšen dober čvek, vzela v roke pol litra hladne vode, spustila psa z vrvice, da je lahko držal svoj tempo in ne najinega; ter se tako vzpenjala dobre pol ure do razglediščne točke, kjer smo počili na soncu in vetru in se razgledovali po zeleni okolici, sinje modri morski gladini, na kateri je odseval obris sosednje Korčule, kamor je seglo tudi naše oko. Po daljšem počitku je sledil spust, temu pa obljuba, da prihodnjič osvojiva vrh Sv. Ilije.

Počutje je bilo res fantastično in sveže. Noči še prijetno hladne, dnevi pa tudi ne prevroči. Ljudi je bilo zelo malo, pripeljalo se je nekaj slovenskih in drugih turistov, ki nameravajo prvomajske praznike preživeti ob slani vodi ali bolj pogumni že v njej. Ugodnemu maestralu pa se zagreti deskarji seveda niso mogli upreti, zato so pisana jadra že vijugala po morju do Korčule in se spet vračala na svoj rt, od koder so začela pot. Trava v kempih je še zelo zelena. Po ograjah pa se vzpenja bujno živopisano rastlinje, ki krasi okolico in s svojimi rdeče obarvami cvetovi vzbuja našo pozornost.

SOBOTA V MOSTARJU

Včeraj je bil spet en lep sončen dan. Napoved se je torej uresničila, mi pa smo zaradi toplega spomladanskega vremena udejanjili tudi svoj načrt. Zjutraj smo se odpeljali v smeri morja in se ustavili v Mostarju. Mesto nam je zmeraj prijetno obiskati. Ko sva prišla v Sarajevo, je bilo videti še veliko ruševin, ostankov vojnega obdobja, zdaj pa postaj zmeraj bolj veselih barv, ima nove fasade, popravljene ceste in zakrpane ulice. Prav tako kot bosansko glavno mesto pa se počasi razvijajo in obnavljajo tudi druga. Tako se nam tudi Mostar vedno znova prikaže v novi podobi. Zdaj ko živiva v Bosni ga večkrat obiščeva. Tam je zmeraj lepo, vedno se je prijetno sprehoditi po njegovih uličicah in starem mestnem jedru, si ogledati spominke na pisanih stojnicah in narediti nekaj fotografskih posnetkov, potem pa zaviti v kakšno dobro čevapdžinico in se na koncu ustaviti še v kakšni prijetni gostilnici s pogledom na zeleno reko Neretvo ter na soncu posrkati še tisto dobro kavico ter se sprostiti ob šumenju vode in opazovanju živopisanega dogajanja.

Včeraj sva zavila še v okolico Mostarja, si ogledala samostan Žitomislići in se zapeljala še v nekaj kilometrov oddaljen kraj Čitluk. V turističnem priročniku sva prebrala o njem kar nekaj zanimivih podatkov. To seveda storiva večkrat preden se odpraviva na kakšen izlet, ampak se nama na samem kraju, kjer bi morala naleteti oziroma najti zanimivosti vredne ogleda, včasih izkaže, da jih tam, kjer bi morale biti, ni. Včeraj pa sva se kot naročeno - brez kakršnega koli iskanja in smerokazov - pripeljala pred majhno cerkev sredi Čitluka, kjer sva naletela na kamniti sarkofag iz rimskih časov, V. stol., in še bolj zanimiv iz rimskega obdobja ohranjen del mlina za mletje oljk. Mimogrede - tukaj mediteransko podnebje pripomore, da zelo dobro uspeva še vinska trta, iz katere pridelujejo znani vini žilavko in blatino.

In vrnila sva se domov v večernih urah, prijetno utrujena in pripravljena, da se zlekneva vsak na svoj del sedežne, si natočiva kozarček piva ter si ogledava nogometno tekmo Belgija - Bosna in Hercegovina. Zanimivo; malo moškega pogleda ne škodi :) Včasih smo se tako pripravljale na gledanje tekme s cimrami, danes pa je malo drugače, a so spremembe v življenju vsekakor več kot le dobrodošle. In ko so Bosanci premagali Belgijo, se je v Sarajevu začelo nočno življenje, polno veselja, praznovanja in pokanja.

DIŠI PO POMLADI

Pred dnevi smo skorajda mislili, da se je zima dokončno poslovila, a nas je vreme dokaj hitro znova presenetilo. Snežinke so se veselo poigravale na nebu, med oblaki je tu pa tam posijalo sonce, potem je zemljo namočila še kakšna dežna kaplja in tako naprej v krogotoku vse dni preteklega tedna. Pogled skozi okno je vsakič znova narisal drugačno občutenje oziroma razpoloženje.

Vikend je naslikalo sonce, tako da se nismo ničkaj dosti zadrževali za zidovi, ampak smo se odpravili ven na zrak. Dolgi sprehodi včeraj in danes so se prav prilegli. Kljub odhajanju in vračanju snežink pa se narava ne pusti motiti ob svojem prebujanju. Ptičkov je spet veliko naokrog, po parku se razlega njihovo vse bolj glasno čebljanje, zemlja se počasi barva v zeleno, grmički so pripravili svoje vrhove, da jih obdarijo spet bujni cvetovi, iz prsti pa so znova pokukali prvi zvončki, ki se po trati razraščajo s prvimi trobenticami in skupaj naznanjajo pomlad.

Pretekli dnevi so minili v znamenju novih kulturnih udejstvovanj. Bilo jih je kar veliko, gotovo pa se je najbolj prilegel koncert mladega kitarista Petrita Cekuja; priklical je spomin na osnovnošolsko obdobje, ko sem tudi sama obiskovala glasbeno šolo in igrala kitaro. Včasih tudi v duetu s Simono Pogačar. Hja, to je zdaj že zgodovina, ampak tudi lep spomin. Včasih me mika, da bi spet zabrenkala, a me kaj hitro mine, ko se zavem, da prvo igranje po dolgem času pomeni tudi sveže žulje na blazinicah prstov. Morda pa pride čas, ko bom zaigrala temu navkljub.

Prav pomladno pa smo obarvali razpoloženje na odprtju slikarske razstave akademske slikarke Mirjane Petrović z naslovom V imenu cvetja, kjer je avtorica pravzaprav opozorila na človekovo ravnanje z naravo, hkrati pa podala klic k njej nazaj.

Po dolgem času pa sva se z Valentino in Rogerjem odpravila v sarajevsko narodno gledališče na koncert Sarajevske filharmonije, ki je predstavila dela P. I. Tchaikovskega (Italijanski Capriccio op. 45, Rococo variacije za violončelo in orkester ter Simfonijo no. 4). Roger se zadnje dni prav tako intenzivno pripravlja in vsak dan vadi violino, saj ga prihodnji teden v četrtek čaka prvi koncert v Sarajevu, tako da je bil naš obisk gledališča zanj vsekakor dobra psihična priprava, za nas pa blažena pomiritev.

V petek sem za piko na i lektorirala še vabila za SKD Cankar, saj bo 8. aprila slovensko društvo praznovalo že 75. rojstni dan, obletnico pa bodo vsekakor svečano obeležili z izvolitvijo nove/-ga predsednice/-ka, proslavo in podelitvijo zahval zaslužnim sodelavcem in dolgoletnim zvestim članom.

Upam, da bo prihodnje dni lepo in sončno, da bom lahko čimvečkrat skočila s psom na kakšen podaljšan sprehod in odklop. Morda pa le ne bo več presenečenj, saj že res vse diši po pomladi.

IGMAN

V nedeljo smo se v zgodnjih jutranjih urah odpravili na planino Igman, ki se nahaja na severni strani Bjelašnice. Ponuja sicer manj zahtevne, a še zmeraj dobre smučarske terene, primerne tako za začetnike in otroke kot za že izurjene smučarje. Čeprav so nas od sobotnega dne bolele mišice, se nismo predali lenarjenju, ampak smo zbrali moči in se odpravili rekreaciji naproti. Bilo je še bolj sončno kot v soboto. Od devete do enajste ure smo si lahko le mi štirje delili svobodnjaško vijuganje po smučarskih pistah, saj ni bilo od nikoder nobenega domačina. Enako je bilo tudi v soboto na Jahorini. Domači prebivalci začenjajo s svojimi vikendaškimi užitki šele nekje okrog enajste ure, saj njihovo dremanje in počasno prebujanje ob obvezni jutranji kavi traja in traja ... Tako se njihovo športno udejstvovanje pričenja šele opoldne, ko smo mi že pošteno utrujeni in si privoščimo prvi odmor.

Pod igmanskimi skakalnicami je mrgolelo ljudi; domačini sem prihajajo predvsem na sankanje in sončenje. Tod postavijo tudi stojnice, kjer prodajajo tople rokavice, pisane kape in šale, ponudba pa zajema tudi nekaj preostale športne opreme. Na razpolago je največ sani. Že ob sosednji stojnici pa zadiši po kuhani koruzi, tako da kljub temu da se sem nismo napotili lačni, smo to kmalu postali.

Snega je veliko, vsa narava je pokrita s snežno odejo. Letos je na bosanskih planinah tudi veliko turistov; mrgoli ljudi in avtomobilov, iz oken vsakega hotela ali koče pa mimoidočim prijetno diši po pristni domači kuhinji. Včerajšnja izkušnja nas je poučila o tem, da se moramo za kosilo kar dobro organizirati. Na Jahorini smo šli na Rajska vrata, kjer je bilo polno zasedeno, tako da smo kar nekaj časa čakali na prosto mesto; zategadelj sva z Valentino v nedeljo na Igmanu storili malo drugače. Predčasno sva zaključili s smučanjem in se odpravili v restavracijo na topel sadni čaj in ženski klepet. Vse to sva opravili stoje, potem pa se pognali k prvi mizi, ki se je sprostila, ter počakali na najina smučarja. Pokusili smo uštipce s kajmakom, moški so zvrnili kakšen kozarec piva, ženske pa kupico rdečega; tako smo se prijetno ogreli in skovali načrte za vikend, ki prihaja.